Strokovni izpit: Kavelj 22 učiteljev začetnikov

Mnenje, kolumna ali komentar
30. 10. 2022 - 16.00

Ko poslušamo gostilniške razprave o učiteljih, navadno naletimo na tabor, ki trmasto vztraja, da učitelji delajo premalo in da so za to plačani preveč. Po njihovem mnenju imajo učitelji po tri mesece dopusta letno, delajo samo nekaj ur na teden in so pri podajanju učne snovi neinovativni, saj iz leta v leto učijo isto snov. Navijači tega tabora pa popolnoma zanemarijo vso birokracijo, s katero se učitelji soočajo, priprave na učno uro, govorilne ure, popravljanje testov, celodnevne ekskurzije, šole v naravi in podobno dalje. Prav tako se ne ozirajo na to, da ima učitelj veliko odgovornost, saj ga razposajenci, ki jih pogosto muči še puberteta, močno prekašajo po številu, glasnosti in navihanosti.

A pustimo ob strani moraliziranje »hejterjev« in raje nekaj časa moralizirajmo učiteljem v prid. Ne morem zares mimo dejstva, da je učiteljski poklic izgubil avtoriteto. Pa ne tisto avtoriteto, ki to v bistvu ni, ko je učitelj moral s tepežem učencem dokazovati svoj prav. V mislih imam čudaške konstruktivistične pedagoške teorije, po katerih učitelj znanja ne poseduje, ampak je znanje treba šele najti med učnim procesom. Po teh teorijah učitelj ni središče znanja v razredu, temveč je znanje treba graditi skupaj z učencem. Ker naj bi bil po naravi radoveden, bo učenec postal mali znanstvenik in odkrival skrivnosti vesolja. Čeprav so nekatere od njih že zdavnaj odkrite. To bi pa seveda pomenilo tudi, da ima učenec legitimno pravico, da oporeka znanju učitelja, če se z njim ne strinja. S tem hitro pridemo do bitke mnenj in verjetij, ki z argumenti in znanjem nimajo kaj prida skupnega. 

Te teorije imajo materialne učinke. Mnogo učencev in njihovih staršev je namreč prepričanih, da so se »časi spremenili«, saj naj bi bilo vse znanje dostopno na internetu, zato ga bodo poiskali, ko ga bodo pač potrebovali. Ne vedo pa, da si brez znanja osnov področja učenci sploh ne bodo postavljali vprašanj, ki bi si jih postavljali, če bi osnove poznali. Učitelja se zaradi tega zasuka torej degradira na menedžerja razreda, ki samo pomaga učencem priti do znanja.

Morda je tudi to razlog, da učiteljski poklic postaja vedno manj priljubljen. »Kdo bo v slovenskih šolah poučeval učence in dijake čez nekaj let?« To je vprašanje, ki so si ga postavili v oddaji Tednik na RTV Slovenija 17. oktobra letos. V primerjavi z drugimi evropskimi državami ima Slovenija namreč eno od najstarejših učiteljskih populacij. Več kot tretjina učiteljev je starejših od 50 let, v ostalih evropskih državah pa je ta delež 20-odstoten. To pomeni, da bodo lahko imele osnovne in srednje šole čez nekaj let težave pri pridobivanju ustrezno usposobljenega kadra, saj se bo nezanemarljiv del učiteljev začel upokojevati. 

Težava pa je pravzaprav že aktualna, saj so rezultati raziskave Napovednik zaposlovanja pomlad 2022, ki jo izvaja Zavod za zaposlovanje, že nakazali, da primanjkuje učiteljev razrednega pouka in učiteljev na predmetni stopnji. Po tej raziskavi kot glavno težavo pri iskanju kadra učiteljev razrednega pouka delodajalci v 70 odstotkih primerov navajajo, da je težava v pomanjkanju kadra. Le v 24 odstotkih primerov pa navajajo pomanjkljivosti kandidatov, kot bi bila recimo nezadostna izobrazba kandidatov. Težave pri iskanju učiteljev torej šole v Sloveniji že imajo.

Nosilci moči znotraj šolskega polja pogosto navajajo, da mladi nočejo več delati v učiteljskem poklicu, ker jim lahko ponudijo zgolj nekonkurenčne plače. Skrita predpostavka tega stališča je v tem, da se mladi učitelji ženejo za denarjem po modelu prostega trga. Torej da bodo delavci šli tja, kjer bodo najvišje plače. Osebno pa osnovni problem vidim drugje. Ko potencialni bodoči učitelj konča fakulteto, njegova večletna pedagoška izobrazba po mnenju odločevalcev ni dovolj za zaposlitev v šolstvu. Izobrazba se kaže zgolj kot vstopnica na trg delovne sile, učitelj začetnik pa mora opraviti še strokovni izpit. 

Kot navajajo na spletni strani vlade, strokovni izpit obsega poznavanje ustavne ureditve Republike Slovenije, ureditev institucij Evropske unije in njenega pravnega sistema, predpisov, ki urejajo človekove pravice ter otrokove pravice in temeljne svoboščine, in predpisov, ki urejajo področje vzgoje in izobraževanje ter obvladovanje slovenskega knjižnega jezika oziroma italijanščine in madžarščine za šole, kjer sta madžarščina in italijanščina učna jezika.

Samo po sebi ni problematično, da država preverja usposobljenost učiteljev začetnikov na izpitu, ki ga ne nadzira univerza. Podobno prakso poznamo tudi v drugih poklicih, na primer pri pravnikih ali pri poklicih v javni upravi. Problem nastane, ker je kot pogoj za pristop k pedagoškemu poklicu treba opraviti določeno število ur pedagoške prakse oziroma pripravništva. Ta za kandidate s srednješolsko pedagoško izobrazbo obsega 560 ur opravljenega vzgojno-izobraževalnega dela v vrtcu oziroma šoli, za kandidate z višješolsko oziroma visokošolsko izobrazbo pa kar 840 ur opravljenega vzgojno-izobraževalnega dela. To pomeni, da mora po končanem šolanju učitelj začetnik z visokošolsko izobrazbo opraviti več kot pet mesecev dela s polnim delovnim časom v šoli, če hoče zadostiti pogojem za pristop k strokovnemu izpitu.

Pridobitev zadostnega števila ur za pristop k strokovnemu izpitu pa ni tako preprosta, kot se morda sliši. Šole namreč navadno nimajo lastnih sredstev za zaposlitev učiteljev pripravnikov. Za dokazovanje opravljenega števila ur se šteje le opravljeno delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali podjemne pogodbe in največ ena tretjina prakse, ki jo je učitelj začetnik opravil med študijem. Vendar pozor – tu učitelj zlahka stopi v paradoks, nekakšen kavelj 22 učiteljev začetnikov. Vse zaposlitve učiteljev, ki jih objavlja Zavod za zaposlovanje, praviloma zahtevajo že opravljen strokovni izpit kot pogoj za kandidiranje na razpisu na delovno mesto. Od učiteljev začetnikov se torej zahteva, da opravijo strokovni izpit, za pristop h kateremu morajo nujno opraviti delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pogodbe o zaposlitvi pa ne dobijo, ker nimajo opravljenega strokovnega izpita.

V praksi učitelji začetniki nabirajo ure pedagoške prakse podobno kot kupec na blagajni v trgovini bakrene kovance, ko mu zmanjkuje gotovine. Ure pridobivajo na vseh koncih. Lahko imajo srečo, da se prijavijo na delovno mesto, ki sicer zahteva strokovni izpit, a se na razpis prijavijo samo oni, tako da jih šola lahko vzame kljub temu, da nimajo opravljenega strokovnega izpita. Dolga leta je država reševala problem učiteljske prakse tako, da so se šole skupaj z učiteljem začetnikom najprej morale prijavljati na posebne razpise, na katerih so potem morda dobile sredstva za zaposlitev učiteljev začetnikov. Ta mesta so bila močno omejena, kar je pomenilo, da je mnogo učiteljev začetnikov izviselo, prav tako so odločevalci kot pogoj na teh razpisih dolgo časa zahtevali ustrezno starost kandidata. To pomeni, da je zaradi starostnih omejitev izpadla cela generacija učiteljev začetnikov, ki so bili prestari, da bi kandidirali na razpisu.

V letošnjem šolskem letu so šole prvič po več generacijah dobile sredstva za zaposlovanje učiteljev začetnikov, ki niso bila vezana na evropska kohezijska sredstva. Še vedno se morajo šole prijavljati na razpis skupaj s kandidatom, vendar so razpisi birokratsko nekoliko manj zahtevni. Sprememba je prišla mnogo prepozno. Vsa ta zmeda in nedostopnost strokovnega izpita sta namreč povzročili, da se vedno manj mladih odloča za pedagoške študijske smeri, saj vedo, da bodo zaposlitev težko dobili, če nimajo strokovnega izpita.

Poleg tega moram omeniti še dejstvo, da šole pogosto ponujajo zaposlitev s krajšim delovnim časom, pogodb za nedoločen čas pa je le za vzorec. Sprašujem se, kako naj bi učitelj začetnik sprejel take pogoje dela, tudi če bi imel srečo, da nabere dovolj ur prakse za pristop k strokovnemu izpitu. Z zaslužkom od polovičnega delovnega časa se človek ne more preživljati, razen če ostane odvisen od pomoči staršev ali partnerja. Za začetek bi morali oblastniki učiteljem začetnikom omogočiti zaposlitve za polni delovni čas in za nedoločen čas, šolam pa dati dovolj sredstev za izvajanje prakse. Vendar šole pogosto celo ponujajo delo prek študentskega servisa, torej kandidatov ne zaposlujejo, ampak za redno delo učitelja v osnovni ali srednji šoli najamejo študenta. Čeprav bi tak študent morda nabral dovolj ur poučevanja, pa jih zaradi strogih pogojev ne more uveljavljati za pristop k strokovnemu izpitu. 

Moraliziranje o tem, kako so mladi učitelji pohlepni, da raje odhajajo na bolje plačana delovna mesta, služi zgolj ohranjanju statusa quo in ne rešuje nastalega problema pomanjkanja učiteljev, temveč ga le poglablja.

 

Komentar je pripravil Borut Brezar, zgodovinar in sociolog.

 

 

Foto: "The importance of the teacher" by gibsonsgolfer is licensed under CC BY-NC 2.0.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

ne ne, presiti so zato jamrajo

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.