USTAVA IN ZAKON O VISOKEM ŠOLSTVU

USTAVA IN ZAKON O VISOKEM ŠOLSTVU

Oddaja
21. 5. 2018 - 16:00

Današnji komentar za oddajo Pod katedrom je prispeval Gorazd Kovačič, podpredsednik Visokošolskega sindikata Slovenije. Dotaknil se je problematike možne ustavne presoje Zakona o visokem šolstvu, ki je prišla na idejo rektorjem slovenskih univerz.

///////////////////////////////////////////////////KOMENTAR////////////////////////////////////////////////////////

Visokošolski prostor je prežet z interesnimi boji, boji med vlado kot financerjem in akademsko skupnostjo, med vodstvi in zaposlenimi, med vodstvi in študenti glede plačljivosti študija, med bogatimi in revnimi fakultetami in disciplinami ter med profesorji z institucionalno močjo in ostalimi. V vseh teh bojih gre vedno za denar, včasih pa tudi za prestiž ali za užitek oblasti kot take.

Boji so večkrat zakamuflirani v slogane, ki zvenijo imenitno, čeprav je njihov pravi pomen precej bolj banalen. Eden takih je bil internacionalizacija. Šlo je za internacionalizacijo izrednega študija. Podobno je z rektorsko idejo avtonomije iz 58. člena Ustave. Po njihovi interpretaciji naj bi to pomenilo, da si lahko univerze same pišejo zakone in so nad državnimi zakoni. Zakoni o zavodih, o javnih financah, o delovnih razmerjih, o sistemu plač v javnem sektorju, vsi ti in še številni drugi zakoni naj ne bi veljali za univerze.

Skladno s tem pogledom je zdaj že nekdanji rektor Univerze v Mariboru Igor Tičar na Svetu za visoko šolstvo čisto resno predlagal, da bi smel za univerze veljati le poseben Zakon o univerzi z enim samim stavkom: »Univerza je.« To pomeni, da je nad njo le modro nebo in da lahko počne, kar hoče. Pozabil je na tisto drugo, kar bi dostavil Kant kot ključni teoretik avtonomije subjekta, namreč na moralni zakon v nosilcu avtonomije.

Zaradi tega so bili prav komični kratki stiki nekaterih vodij univerz z zunanjo realnostjo na sodnih obravnavah. Ko so jim tožniki očitali, da so zlorabljali položaj, oškodovali javna sredstva, teptali pravice zaposlenih, jih trpinčili ali celo spolno nadlegovali, so se čisto resno branili, da niso kršili zakonov, saj je univerza avtonomna. Ta pravosodna praksa je pokazala, da »avtonomija univerze« v praksi pomeni »samovoljo«.

Zdaj so rektorji sklenili, da se bodo nadležnih sindikalistov in novinarjev, ki opozarjajo na kršitve zakonov, odkrižali tako, da bodo na Ustavnem sodišču spodbili Zakon o visokem šolstvu pa tudi veljavo javnega plačnega sistema in predpisov o javnih financah za univerzo. Ta naj bi izstopila iz javnega sektorja in postala nekakšna nevladna organizacija s samosvojim pravnim statusom.

Revolucionarnost te ideje lahko ponazorim na treh področjih. Spomnimo se afer v preteklih letih z izplačevanjem spornih honorarjev in dodatkov, ki so iz vlade odnesle dva nekdanja dekana. Če bo Ustavno sodišče pritrdilo rektorski pobudi, poljubno grabljenje univerzitetnega denarja ne bo več protizakonito, saj bodo lahko rektorji avtonomno sprejeli interne predpise, ki bodo to dovoljevali. Od tu ni daleč do neke druge ideje, ki so jo isti protagonisti pred nekaj tedni promovirali v Državnem svetu: zaposleni v javnih podjetjih naj bi bili diskriminirani, ker niso mogli privatizirati svojih delodajalcev.

Drugo revolucionarno področje zadeva zaposlene. Rektorji na Ustavnem sodišču spodbijajo zakonsko določitev pedagoškega normativa in umeščenost univerz v javni plačni sistem. Kaj to pomeni v praksi? Pedagoški normativ je varovalka za kakovost pedagoškega dela pa tudi formula za izračun števila delovnih mest, potrebnih za izvedbo študijskih programov. Javni plačni sistem določa okvirno vrednost delovnih mest. Ko oboje zmnožimo, dobimo vrednost mase plač. Državno financiranje je že dolgo prenizko in marsikje ne pokrije niti stroškov dela. Akademski menedžment se zato zateka k varčevanju, med drugim s kršenjem normativa. Če bi Ustavno sodišče državo odvezalo pristojnosti, da določi normativ in plačni okvir, bi dobila alibi za še dodatno znižanje financiranja. Rektorji zahtevajo, naj jim da država povsem proste roke, in upajo, da bodo hkrati dobili enako veliko vrečo proračunskega denarja. To je iluzija. Zakaj se potem rektorji spuščajo v avanturo deregulacije? Z njo ne bi dobili denarja, zato pa skoraj neomejeno oblast. Vstopili bi v kraljestvo korporativnega upravljanja, v katerem bi zaposlenim individualno določali plače in normativ.

Tretja tarča je brezplačni študij. Ustava v zvezi z univerzami posebej omenja le avtonomijo, ne pa tudi koncepta javne službe, kar pa ne pomeni, da ga izključuje. Dejstvo je, da ne ureja razmerja med njima, v take podrobnosti gre lahko le področni zakon. Iz opredelitve javne službe sledi več stvari: finančne obveznosti države; njena pristojnost določiti obseg in merila kakovosti javne službe; ter pravica državljanov do materialne dostopnosti študija. Drugače povedano, če zakon univerzam definira javno službo, ima vlada dolžnost financirati njihovo dejavnost zato, da je študij brezplačen in kakovosten. Rektorska pobuda za ustavno presojo zakona vse to spodbija. Kaže, da je njen cilj tudi širjenje plačljivega študija.

Komentar je prispeval Gorazd Kovačič - podpredsednik Visokošolskega sindikata Slovenije.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness