Današnji prispevek bo namenjen premisleku in obrambi vladnega predloga o uvedbi šolskih reform. V drugem delu prispevka se bomo obregnili ob prevladujoče odzive javnosti, zlasti ob odzive kritične javnosti, to se pravi, tiste specifično humanistične in družboslovne inteligence, ki ji običajno pripisujemo oznako "kritični intelektualec". Naj takoj napovem svojo splošno oceno, kako so se glede tega vprašanja odrezali kritični intelektualci: porazno.

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Kar je mogoče opaziti v zvezi z aktualno dijaško modo, pravzaprav ni nič posebno pretresljivega ali novega, dijaki se pač oblačijo tako, kot lahko predvidevamo, če poznamo duh našega časa.  Stvar postane zanimiva šele, če jo obravnavamo skupaj s paradoksi današnje uradne izobraževalne politike, teorije in prakse. Osnovni paradoks sodobnega izobraževalnega sistema je dvojen: prvič, pedagoški premisleki po eni strani slonijo na predpostavki obstoja avtentične, igrive in spontano kreativne subjektivnosti, skratka, edinstvenosti vsakega posameznika, ki da ga je v sferi izobraževalne prakse potrebno obvarovati pred posegom sleherne avtoritete in sleherne obče zahteve, ki ne bi bila vnaprej povezana z njegovo partikularno osebo. Po drugi strani pa se taista pedagoška pamet na vse pretege, z vsako programsko smernico posebej, naravnost trudi onemogočiti proces vznikanja kakršnekoli dejanske kreativnosti in ravno tiste tako glorificirane individualne subjektivnosti. In drugič, po eni strani se aktualna pedagogika zavzema za odpravo vsake zgolj abstraktne, teoretske, nekoristne, neživljenjske vednosti, za vpeljavo izobraževanja, ki bo učencem predajalo čim bolj neposredno uporabno znanje in jih naredilo za kompetentne, po drugi strani pa se na vse pretege, z vsako programsko smernico posebej, trudi onemogočiti, ne le abstraktno znanje učencev, temveč predvsem - njihovo kompetentnost,  učinkovitost, zaposljivost itd. Kako se v ta paradoks umešča vprašanje šolskih uniform in trende v oblačenju današnjih šolarjev? Takole: današnji  šolarji že nosijo uniforme, le da jim teh ne diktira šolska zakonodaja, temveč  splošni modni trendi, popkulturna industrija in seveda korporativni interesi uveljavljenih blagovnih znamk. Vsa dekleta, ki se jih v tistem času opazovala, so nosila superge do gležnjev, oprijete hlače in dolgo majico, ki sega čez rit, njihova kreativnost "v oblačenju" pa se je eventualno izrazila v barvah in izbiri konkretnih blagovnih znamk, pa še glede tega je bilo mogoče razbrati zelo očitne vzorce. Se pravi, pedagogika, ki stavi na individualno edinstvenost vsakega posameznika, ki zapoveduje svobodno izbiro, ki se ponaša s sloganom "vsi drugačni, vsi enakopravni", de facto proizvaja "vse iste", ne drugačnih. To je dejstvo. Mar ta o očitna evidenca ne priča v prid uvedbe šolskih uniform? Mar ne prepriča vsakogar, vštevši tisto populacijo, ki se ne zmeni za argumente?

Namesto, da bi izpostavili vse konkretne argumente, ki govorijo v prid uvedbe šolske uniforme, navedimo le nekaj osnovnih orientacijskih točk, na osnovi katerih je mogoče dospeti do enoumnega zaključka, da je uvedba šolske uniforme modra poteza,  ki bi utegnila proizvesti le pozitivne kolateralne učinke (pedagoške, socialno-politične in ekonomske).

Prvič, kaj obleka?

Drugič, kdo ali kaj določa pravila oblačenja? Kdo profitira? 

Tretjič, kaj pomeni uniforma v šoli, upoštevajoč bistvo in smoter te institucije?

Več v prispevku ob 15h!