Kdo se še spomni Bergama? Niti dve leti nista minili od italijanske tragedije, ki je bila očitno že pozabljena. Tako kot kasnejše dogajanje v Indiji. Sedaj pa tudi mi doživljamo opomin v domačem okolju. Že v tretjem tednu novembra smo namreč zabeležili pet tisoč umrlih zaradi posledic koronavirusa, od začetka novembra pa na dan umre od deset do dvajset ljudi. 

Vodja oddelka za intenzivno nego, Matjaž Jereb, napoveduje nepotrebno smrt štiristo ljudi, ki jo v veliki meri predstavljajo naše babice, prababice, dedki, pradedki, izkazalo pa se je, da izjema nismo niti študentska populacija in mlajši. Podrejanje kompromisom med družbenimi in zdravstvenimi interesi oziroma podrejanje kapitalizmu nas je vodilo v neupoštevanje zdravstvene stroke še do današnjega dne. Vlada ne bo zaprla države in ustavila gospodarske dejavnosti, kljub temu da so bile vse operacijske sobe preurejene v impromptu sobe za intenzivne bolnike in bolnice. Kronično bolni? Rakava obolenja? Nujne operacije? Hudi primeri covida-19? Žal jih bomo zdravili v tujini, ker mi preprosto nimamo več prostora. Ups. Ali pa bodo izmučeno zdravstveno osebje nadomestili kar študenti in študentke zdravstvenih strok. Kaj pa smo drugega kot poceni in priročna delovna sila. 

Študentski servisi so že leto in pol zasičeni z oglasi, kot so: iščemo pomoč pri oskrbi stanovalcev-starejših, pomoč pri triaži, delo v ambulanti, iščejo zanesljive in delovne študentke in študente zdravstvene nege ali medicine za jemanje brisov in še mnogo mnogo podobnih del. Količino takšnih oglasov bi lahko označili za visoko in zaskrbljujoče. Če bi šlo za delovne izkušnje iz stroke, bi bilo to celo dobrodošlo, vendar ne pozabimo, da imajo ravno medicinske in zdravstvene fakultete že v programu všteto prakso. Kako naj torej študentka oziroma študent ob študiju obiskuje predavanja, opravlja prakso in nadomešča zgarane zdravnice, medicinske brate, specialiste, ko vemo, da se mladi poleg socialnih stisk soočamo tudi s porastom duševnih stisk in samomorilnosti? 

»Kaj pa vsi zdravniki, zdravnice, medicinske sestre, bratje?« Ni jih. Oziroma ni takšnih, ki so usposobljeni za intenzivno nego. Tako kot ginekolog ni specializiran za srčna obolenja, tako družinska zdravnica ni specializirana za delo na intenzivnem oddelku in reševanje zapletov, pri katerih prihaja med zdravljenjem covida-19. Brezmočno stojijo ob strani, ko država preko vojaških poslov kupuje medicinsko in zdravstveno osebje. Klici na pomoč tujemu medicinskemu osebju, da preprečimo nepotrebne smrti, žal ne bodo zadoščali.

Zdravstvo namreč nima več manevrskega prostora – oziroma ga ima v obliki triažnega sistema. Triaža je sistem razvrščanja bolnikov, poškodovancev v skupine glede na vrsto in težo poškodbe, obolenja, nujnost obravnave, kar se niti ne sliši tako kruto, kakor dejansko je. Nekdo, ki se je več let izobraževal in delal, da bi pomagal, se naenkrat znajde v vlogi krvnega sodnika, ki presodi: prvič – komu lahko pomagajo, drugič – komu se še splača pomagati, in tretjič – koga bodo pustili umreti. 

Imenitno je Ministru za zdravje, Janezu Poklukarju, govoriti o tem, kako je treba le »nadaljevati z obstoječimi ukrepi«, ker se nikoli ne bo znašel v takšni vlogi. Navadili smo se, da je politika pozabila na nas študentke in študente in izobraževalni sektor nasploh, sedaj pa je pozabila kar na dobrobit celotne države. Ignoriranje stroke nas je privedlo do ogromnega cunamija, ki nam visi nad glavami, mi pa stojimo spodaj, na plaži, in opazujemo, kako nas bo zalil val. Razlika je v tem, da imamo nekateri rešilne jopiče, skoraj polovica pa je še vedno brez njih po lastni volji. Živimo v neverjetno privilegiranem času, v katerem ne samo, da so bolezni, kot so črne koze, otroška paraliza, oslovski kašelj in tuberkuloza spomin – oziroma nekaj že zelo pozabljenega. Naštete bolezni smo namreč tudi izkoreninili ali pa vsaj zmanjšali obolevanje ravno zaradi cepljenja. Danes pa imamo celo dostop do sedaj najvarnejših cepiv, ki so mogoča, pa jih mnogi zavračajo. 

Imunski sistem je izjemno močen in ima potencial, da nas obrani pred veliko tujki. Tako kot mi od daleč lahko ločimo tigra od mačke, tudi imunski sistem prepozna beljakovine, ki so tuje, škodljive, ali pa snovi, ki so imunskemu sistemu že domače. Virusi so med drugim sestavljeni iz beljakovin. V mRNA cepivu pa se nahaja zapis za specifično virusno beljakovino, ki po cepljenju nastaja v telesu. Telo novonastali protein prepozna kot tujega, zanj naredi protitelesa in ga tako uniči, mRNA molekula pa se razgradi. Podobno delujejo tudi klasična cepiva, le da pri klasičnih cepivih v telo vnesemo delec mrtvega virusa, tu pa le zapis za virusni protein. Oba tipa cepiv torej povzročita nastanek protiteles in razen za redke izjeme nimata potenciala na kakršenkoli način škoditi. Ali bodo ta antivax val res rešili plakati v smislu »cepila sem se, ker imam rada svojo babi«, »ker hočem na koncert«? K dvigu precepljenosti bi verjetno bolj pripomoglo strokovno in znanstveno komuniciranje na nivoju, zaupanje v državno strokovno skupino, ki to počne sedaj, pa se je izgubilo že ob nastopu delovanja.

Lahko smo veseli, da je naša populacija pretežno cepljena, saj dosegamo več kot 80-odstotno precepljenost, fakultete in študentski domovi pa niso nenadzorovani izvori širjenja okužb. Večini nam je namreč v interesu, da lahko v živo obiskujemo predavanja in vaje in da ne izgubimo doma ali pa plačujemo nepotrebne najemnine. Glede na zadnjo objavljeno publikacijo Nacionalnega inštituta za javno zdravje, v nadaljevanju NIJZ, je v prvem valu epidemije prišlo do največjega števila okužb med zaposlenimi s področja zdravstva in socialnega varstva, na drugem in tretjem mestu pa so proizvodnja, predelovalne dejavnosti in trgovina. Velja vprašati, ali bi z zaprtjem fakultet res dosegli izboljšanje epidemiološke slike. Ne pozabimo tudi, da so lani decembra na konferenci sveta za konkurenčno in stabilno poslovno okolje gospodarska, trgovinska in obrtno-podjetniška zbornica zavrnile analizo NIJZ, v kateri so kot najpogostejšo lokacijo prenosa okužb do takrat izpostavili gospodinjstva in delovna mesta.  

Kje so glavna žarišča okužb in ali so ukrepi temu primerni? Izobrazba namreč ne bi smela trpeti na račun gospodarstva in kapitala.

O vsakdanjih in nevsakdanjih težavah sta razmišljali Klara in anonimna rakovica.

FOTO: Peter Žiberna

Fotografija je bila posneta v torek 21. 9. 2021, ko so v Društvu Iskra in samoorganiziranem kolektivu Študentska fronta organizirali javno študentsko skupščino o aktualni študentski problematiki. Govore so imele študentke in študenti iz vrst Zagona, Študentske fronte, Iskre, Liste demokratičnega študentstva, Iniciative za tuje študente in drugi. Kritiko delovanja vlade na področju visokega šolstva pa je podal tudi predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije.