Znanost v primežu založb mednarodne znanstvene literature

Znanost v primežu založb mednarodne znanstvene literature

Oddaja
16. 4. 2018 - 16:00

Tokratni gostujoči komentator je magister Miro Pušnik, direktor Centralne tehniške knjižnice, ki je pisal o problematiki zasebnega založništva v znanstveni literaturi.

 

Leta 1995 so ob razcvetu servisov interneta, še posebej storitev svetovnega spleta, velikim znanstvenim založnikom napovedovali konec njihove dejavnosti. Ameriška revija s področja poslovanja in ekonomije Forbes je razglasila, da bo založba Elsevier [elzevir], ki ima na trgu mednarodne znanstvene literature največji delež, prva žrtev interneta. Izhajali so iz domneve, da bo svetovni splet povezal raziskovalce, ki si bodo znanstvena dognanja poslej delili brezplačno. Predvidevali so tudi, da znanstvenih revij v tradicionalni obliki sploh ne bo več. Več kot dvajset let kasneje smo se letošnjega marca še enkrat več zdrznili ob podatkih iz poslovnega poročila družbe RELX [relks], lastnice založbe Elsevier. Slednja je v letu 2017 ustvarila prihodke v višini 2,4 milijarde funtov ter dobiček v višini 913 milijonov funtov, kar je za okoli 60 milijonov več kot v letu 2016. Stopnja dobička je znašala 36,7%, kar je štirikrat več od stopnje dobička prvih 100 podjetij na londonski borzi. V letu 2017 so izdali 430.000 znanstvenih člankov v 2.500 znanstvenih revijah. Dobiček na posamezen članek je torej znašal 2.120 funtov. Velike stopnje dobička imajo tudi druge založbe mednarodne znanstvene literature. Založbi Springer Nature in Taylor & Francis naj bi leta 2012 imeli stopnjo dobička 35%, založba Wiley & Sons pa 29%. Po nekaterih drugih podatkih naj bi največjo stopnjo dobička imela prav založba Wiley & Sons, in sicer več kot 40%. Vsekakor lahko zaključimo, da je stopnja dobička velikih založb mednarodne znanstvene literature med 30% in 40%.

 

Vprašanje je, zakaj so dobički velikih založb mednarodne znanstvene literature tako veliki. Navkljub dejstvu, da je objavljanje znanstvenih revij v spletnem okolju dodobra zmanjšalo stroške izdajanja, pa to zmanjšanje ne bi smelo tako pomembno vplivati na poslovne rezultate založnikov. Prav tako ne moremo sklepati, da bi bile tako velike stopnje dobička lahko  posledice naročnin, ki jih založbam plačujejo univerze in raziskovalni inštituti, čeprav so te definitivno zasoljene. Odgovor na to vprašanje se skriva v obstoječih rigidnih modelih vrednotenja znanstvenega dela ter posledično komunikacije med znanstveniki, kar založbe s svojimi poslovnimi modeli zvito izkoriščajo.  S prevladovanjem bibliometričnih kazalnikov, ki izpostavljajo število objav, citatov ter prestižnost znanstvenih revij, se vzpostavlja odvisnost raziskovalne skupnosti od objav v teh revijah. Vsebinski del znanstvenih revij torej zagotavljajo raziskovalci, v veliki meri le zaradi raziskovalnega prestiža in odmevnosti. Velika večina raziskovalcev je zaposlena v raziskovalnih organizacijah, ki jih financirajo praviloma javni proračuni. Raziskovalna dognanja so torej rezultat javnega financiranja. Ko želijo raziskovalci o teh dognanjih  obvestiti zainteresirano javnost, morajo napisati znanstveno delo ter ga objaviti.

Tudi pisanje znanstvenih del - znanstvenih člankov, znanstvenih monografij in podobnega - financira javni proračun, saj raziskovalci v veliki večini to počno v službenem času kot del raziskovalne dejavnosti. Ko znanstevno delo objavijo, pa raziskovalci za to praviloma niso plačani. Ko znanstveno delo, na primer članek, objavijo v znanstveni reviji po tradicionalnem licenčnem modelu, ob objavi z založbo podpišejo pogodbo, v kateri materialne avtorske pravice prenesejo na založbo. Tudi recenzentsko delo raziskovalci praviloma opravljajo brezplačno in v službenem času, prav tako tudi uredniško delo v znanstvenih revijah. To pomeni, da veliko večino vsebinskega dela znanstvenih revij financira javni proračun, materialne avtorske pravice intelektualnega dela, financiranega z javnimi sredstvi, pa brez kakršnihkoli nadomestil preidejo k založbam.

 

V zadnjih letih nasprotja v znanstveni komunikaciji dodatno zapletajo zahteve financerjev raziskovalnega dela, v prvi vrsti Evropske komisije, po odprtosti znanstvenih objav in raziskovalnih podatkov. Evropska komisija je na podlagi številnih pobud o odprtem dostopu do znanstvenih del in raziskovalnih podatkov, priporočil haaške deklaracije o odkrivanju znanja v digitalni dobi in drugih dokumentov v okvirnem programu za raziskave in inovacije Obzorje 2020 določila obvezen odprti dostop do vseh znanstvenih objav, ki izvirajo iz projektov, sofinanciranih z javnimi sredstvi. Toda pogoji v tem razpisu so napisani na način, ki raziskovalcem praktično onemogoča brezplačne odprte objave v raziskovalnih repozitorijih v okviru tako imenovane zelene poti, saj jih silijo v plačevanje tako imenovanih APC-jev – Article Processing Charges – za odprte objave v znanstvenih revijah, ki stanejo od nekaj 100 pa vse do 5000 EUR. Evropska komisija je založbam na tak način zagotovila dodaten vir zaslužka. Z nespametnimi politikami se je odprta znanost znašla v nasprotju s samo seboj. Kljub drugačnim pričakovanjem in temeljnim ciljem ji namreč grozi nevarnost, da bi komercializacija odprte znanosti v okviru veljavnih modelov znanstvenega objavljanja težave v znanstveni komunikaciji še poglobila, splošno dostopnost znanstvenih dognanj pa bodo plačali raziskovalci. 

 

Pa sploh obstaja kakšna rešitev? Učinkovite rešitve bi lahko dosegli s spremembo koncepta znanstvene komunikacije in evalvacije znanstvenega dela, v katerem bi morali ponovno opredeliti vlogo založnikov oziroma jih iz znanstvene komunikacije izločiti. Obstajajo nekateri projekti, ki take rešitve tudi opisujejo. Tak primer je deklaracija DORA. Deklaracijo, ki je nastala pred petimi leti v San Franciscu, je sestavila skupina strokovnjakov na srečanju Ameriškega združenja za biologijo celice, poudarja pa nujno potrebo po drugačnem načinu vrednotenja znanstvenega dela ter raziskovalce, financerje, ustanove in založnike poziva, naj se pri ocenjevanju raziskovalnih del odpovedo uporabi različnih dejavnikov vpliva znanstvenih revij. Deklaracija si prizadeva za uveljavitev evalvacijskega sistema, v katerem bo vsebina posameznega raziskovalnega dela pomembnejša od naslova in dejavnika vpliva znanstvene revije, ki bo delo objavila. Podobnih pozivov za izboljšave na tem področju je bilo že veliko, med pomembnejšimi naj omenimo le The Leiden Manifesto for Research Metrics in The Metric Tide, oba objavljena leta 2015. Ob odpravi faktorjev vpliva znanstvenih revij na procese vrednotenja znanstvenega dela bi lahko kot založniki nastopili kar financerji sami. Evropska komisija je že sprožila pobudo za tako imenovano odprto raziskovalno založniško platformo, ki v okviru razpisa Obzorja 2020 deluje kot neke vrste repozitorij, z uvajanjem odprtih principov recenzijskega dela ter drugih sodobnejših, za odprto znanost značilnih postopkov pri objavah znanstvenih del, pa se ta platforma zdi kot zanimiva ideja za morebitne korenite spremembe na tem področju. Prehod v odprto znanost bo možen šele takrat, ko raziskovalna skupnost vzame škarje in platno tega procesa v svoje roke. Dokler pa bodo raziskovalci odvisni od objav v prestižnih znanstvenih revijah, bodo založbe brez zadržkov mesarile po že tako ali tako okrnjenih raziskovalnih proračunih.

 

Ob koncu se vrnimo na začetek. Če upoštevamo, da je dobiček na en članek založbe Elsevier znašal 2.120 funtov ter da so slovenske raziskovalne organizacije v tem letu v revijah založbe Elsevier objavile 1.300 člankov, lahko ugotovimo, da je založba le s slovenskimi članki ustvarila okoli 2,7 milijona funtov dobička iz naslova naročnin, ki so jih slovenske raziskovalne organizacije plačale tej založbi. Problem ni le slovenski. Problem je globalen. Vprašanje, ki me muči, je, zakaj Evropska komisija ne poseže odločneje v to izčrpavanje javnih proračunov, namenjenih raziskovalni dejavnosti. Kajti bolj kot vse zgoraj navedene rešitve bi verjetno zalegla elegantna direktiva Evropske komisije, ki bi prepovedala tovrstne monopolne in izkoriščevalske prakse v državah Evropske unije. A dosedanja izkušnja nam govori, da se Evropska komisija s temi družbami, ki obračajo milijardne zneske javnih raziskovalnih proračunov, ne ukvarja s preveliko vnemo. Le zakaj ne?

 

 Danes je za Radio Študent pisal magister Miro Pušnik, direktor Centralne tehniške knjižnice.

 

Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.