Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, krajše ŠOU, se na uradni spletni strani v svoji osebni izkaznici javnosti predstavi z vrednotami kritičnost, transparentnost, inovativnost, demokratičnost in napredek. Te vrednote bomo v današnji oddaji vzeli za izhodiščno točko, iz katere bomo analizirali precej širok spekter ŠOU-ovega udejstvovanja.

Če smo bolj natančni, bomo v današnji oddaji navedene ŠOU vrednote preizprašali ter na podlagi primerov pokazali, da gre za floskule. Še natančneje, danes se bomo sprehodili po vijugasti poti napredka, transparentosti, demokratičnosti, inovativnosti in kritičnosti splošnega delovanja ŠOU ter njihovega razpolaganja s proračunom. Zakaj po vijugasti, se sprašujete? Ker o ravni, javno predstavljeni poti, ki bi upoštevala in slonela na vseh navedenih vrednotah, “ni ne duha ne sluha”. Skrenili so iz nje. ŠOU tava po stranskih poteh, ki imajo svoj cilj nekje drugje. ŠOU tava tam, kjer se množijo in svoje kraljestvo gradijo vrednote nedemokratičnosti, netransparentnosti ter stagniranja. Na kateri poti želimo biti? Oziroma, če vprašanje naslovimo nekoliko drugače in kontekstu bolj primerno: kako dolgo bomo pustili, da ŠOU zavestno tava po stranskih poteh? Pojdimo lepo po vrsti in hitro bomo prišli do odgovora.

Za začetek se obregnimo ob ŠOU-ovo cenjeno vrednoto transparentnosti. Na njihovi spletni strani imamo v kategoriji “sporočila za javnost” možnost, če se temu lahko tako reče, pregledati sprejeti proračun ŠOU za leto 2017. V njem izvemo, da ŠOU v letu 2017 razpolaga s 4,5 milijona evrov, od tega pa je 3,3 milijone evrov dobil iz naslova koncesijskih dajatev. Vse lepo in prav. Od tu dalje pa se stvar zaplete, in sicer predvsem, če za točko merjenja transparentnosti ŠOU vzamemo proračun, ki ga je organizacija sprejela za leto 2016. Oba omenjena proračuna najdemo pod enako rubriko na obravnavani spletni strani.

Pod drobnogled vzemimo nekaj primerov. V letu 2016 je ŠOU Zavodu Študentska svetovalnica namenil 177 tisoč evrov, medtem ko v poročilu proračuna za leto 2017 vsota, namenjena za ta zavod, ni navedena. Podobna zgodba je z Zavodom Kersnikova, ki so mu lansko leto namenili 90 tisoč evrov, letos pa so zapisali, da mu pač namenjajo del sredstev. Za Zavod Študentski kampus so lani namenili 195.000 evrov, letos pa javno dostopnega podatka o sredstvih, ki so mu jih namenili, ni .

Takšnih in podobnih nejasnosti najdemo v poročilu še več in tako je jasno, da je vrednota transparentnosti za ŠOU očitno izgubljena. Seveda primerov netransparentosti ljubljanske študentske organizacije ne manjka. Naj spomnimo na primer iz lanskega leta, ko je spletni portal Pod črto preiskoval financiranje in delovanje Študentsksega kampusa. Kot smo že navedli, je ŠOU kampusu leta 2016 namenila 195.000 evrov, s tem denarjem pa med drugim financirajo tudi plače zaposlenih na kampusu. Na vprašanje raziskovalnega novinarja Anžeta Voh Boštica, ki ga je zanimalo, koliko denarja od tega zneska namenijo plačam zaposlenim, pa niso hoteli odgovoriti. Skratka, transparentnost, načelo, po katerem deklarirano deluje ŠOU v Ljubljani, vse bolj izginja iz delovanja organizacije.

Naslednja vrednota, ki jo v seznamu petih navaja ŠOU in jo bomo naslovili, je inovativnost. ŠOU je v letošnjem letu 4 odstotke proračuna, kar naj bi bilo 180 tisoč evrov, namenil Resorju za mednarodno sodelovanje. V predstavitvi resorja, v kateri lahko beremo tudi o njegovi namembnosti, lahko zasledimo, da njihove Mednarodne pisarne nudijo pomoč pri integraciji tujih študentov v slovensko okolje. Nadalje pa zapišejo tudi naslednje, citiramo: “V sklopu mednarodne pisarne deluje tudi ESN - Erasmus Student Network - Ljubljana, čigar dejavnosti so raznolike, predvsem pa so dobra popotnica za nadaljnji študij in kariero.” Konec citata.

Podčrtajmo vsebino ravnokar slišanega citata. ŠOU nam torej sporoča, prvič, da bo poskrbel za postopno seznanitev tujih študentov s slovensko kulturo in njenim okoljem, in drugič, da pod okriljem Mednarodne pisarne deluje tudi pisarna ESN, ki tujim študentom ponuja dejavnosti, ki jim bodo v prihodnosti koristile pri njihovi nadaljnji življenjski poti. Namembnost resorja je res na mestu, a kaj, ko pretekli projekti, izpeljani v okviru Resorja za mednarodno sodelovanje, ne odražajo te namembnosti. Naštejmo samo nekaj spornih dogodkov, ki so se zvrstili v preteklem letu: izlet v tri evropske prestolnice, odhod na Ultra Music festival, ne umanjkajo pa niti ponedeljkove zabave v Parlament pubu.

Prejšnji teden smo za uvod v ŠOUvizor zapisali: “Ne razumemo zares ŠOU-a.” In res ga ne. Le kako ga bi? Ne moremo ga razumeti, ko pa Erasmus študente, ki so se zavestno odločili, da pridejo na izmenjavo v Slovenijo, pošilja na izlete in zabave v druge evropske države. Študentska organizacija organizira celo redna ponedeljkova “pijančevanja” v Parlament pubu. Drži, da jih peljejo na spoznavni vikend v Kranjsko Goro, a je tovrstnih aktivnosti, ki bi hkrati služile tudi namembnosti resorja, občutno premalo. Inovativnost tako vendarle ni vrlina ŠOU. Da mednarodnim študentom raje predstavijo globalno znane in množično obiskane turistične destinacije, kot so Bratislava, Budimpešta in Dunaj, ni zgolj nasprotno vrednoti inovativnosti, temveč povsem v neskladju z namembnostjo resorja. Ko Erasmus študentje končajo svojo izmenjavo, se namreč domov vrnejo oropani tistega pravega slovenskega utripa. Spoznajo le Ljubljano, le prestolnico, ne pa tudi bogatega in slikovitega slovenskega podeželja. Integracija v slovensko okolje se tako izkaže za še eno v vrsti velikih floskul, nič drugače pa ni z drugim izpostavljenim namenov obravnavanega resorja. Mednarodna pisarna, ki naj bi organizirala dejavnosti, koristne za študentov nadaljnji študij in kariero, bi prav gotovo lahko namenjen denar iz proračuna porabila doseganju teh ciljev bolj primerno, kot pa da jih namenja predvsem za organiziranje zabav in izletov v tujini.

Ostale so nam še vrednote demokratičnosti, napredka in kritičnosti. Nima smisla zgubljati preveč besed, da bi opisovali, kako ŠOU vrednoti demokratičnost. Spomnimo se samo lanskoletnih študentskih volitev, v času katerih so ŠOU-ovci z manipulacijo brucev in bruck, ki so jih celo nagovorili h kandidaturi, uprizarjali šove v pravem pomenu besede, ali pa na depolitizacijo ter elitizacijo celotne sfere študentske politike s strani strank Povezani in Modro za študente ter drugih strankarskih vej, ki jih spretno obvladuje ŠOU.

Naslednja vrednota na seznamu je napredek. Osrednje vprašanje tukaj je, ali ŠOU res kaže napredek? Hja, ali je to vprašanje sploh na mestu? Napredek bi moral biti samoumeven, biti bi moral prioriteta pri delovanju vseh študentskih organizacij. Sploh pa je nadvse žalostno, da se moramo, ko se pogovarjamo o napredku ŠOU, pogovarjati o njihovem napredovanju v smislu demokratičnosti in transparentnosti.

Najmanj dokler pa se ŠOU ne spravi nazaj na pravo pot in opusti svoja tavanja po mračnih stranskih poteh, bo Radio Študent skrbel za vrednoto kritičnosti. Seveda, v kolikor bo to lahko počel, saj nam vsako leto režejo proračun, kot razlog pa vsakokrat navajajo splošno krčenje finančnih sredstev. Ironija je v tem, da že naslednji trenutek namenijo okoli 200 tisoč evrov Študentskemu kampusu za izvajanje projektov, kot so Kampus na žaru, Menstruacija ob kavi in prirejanje koncertov, medtem ko je na drugi strani poučnih projektov bolj malo. Zelo pa bi bilo zaželeno, da ŠOU zamenja vrednoto kritičnosti z vrednoto “samokritičnosti” in se resno zamisli nad svojim delovanjem.

ŠOU je institucija, ki stoji zaradi in za dobrobit študentov. Toda, kot vidimo, se ŠOU ne drži svojega poslanstva. Pod vprašaj lahko postavimo prav vse njegove vrednote. Skoraj za vsako od njih lahko najdemo samostojne primere njihovega neupoštevanja.

V Študentski kampus bo po bone odšel tudi Dejan.

.