Bolonjska reforma pod drobnogledom
Bolonjska reforma je, tako kot priljubljena italijanska jed s testeninami, dobila ime po mestu Bologna, kjer je bila 19. junija 1999 podpisana Bolonjska deklaracija. Podpisnice so bile ministrice za izobraževanje iz devetindvajsetih držav, ki so se zavezale k reformi, ki bi izobraževanje v osnovi poenotilo širom vseh sodelujočih članic. Teh, ki so danes vpete v procese reforme, je 49. V osnovi je bilo sodelujočih držav 29, med njimi so bile recimo Avstrija, Belgija, Finska, Španija in Švedska. Skozi leta so se jim naknadno pridružile Ukrajina leta 2005, Srbija, Severna Makedonija ter Bosna in Hercegovina leta 2003, istega leta tudi Rusija. Reforma tako presega meje Evropske unije, nad njo pa bdi leta 2010 ustanovljena organizacija Evropskega visokošolskega prostora.
Bolonjska reforma je bila zasnovana v okviru Lizbonske strategije, ki jo je Evropa zastavila iz strahu pred zaostankom za drugimi svetovnimi gospodarstvi. Cilj strategije je bil vzpostavitev izobraževalnega sistema, ki bi bil temelj za gospodarsko velesilo, kakršna naj bi Evropa postala do leta 2010.
Od gospodarskega pa preidimo k vsebinskim razlogom za vzpostavitev reforme. Teh je mnogo, v osnovi pa si z njo članice prizadevajo za poenotenje sistema izobraževanja v vseh državah podpisnicah ter omogočanje mobilnosti študentov med njimi. Znotraj vsake članice reforma poudarja pomen vseživljenjskega učenja, raziskovanja, sodelovanja med institucijami, pedagoginjami in študentkami, spodbujanje raziskovalnega dela. Stari študijski sistemi bi se ob tem skrajšali zaradi želje po hitrejšem dokončanju študija in vstopu diplomantk na trg dela, na sami ravni znanja pa si reforma prizadeva za širjenje znanja in njegove vsebine.
Kljub skupni zavezi je vsaki od sodelujočih držav prosto prepuščeno, kako reformo v praksi izvaja in tako dosega njene cilje, v današnjem Unikompleksu pa se bomo posvetile izobraževanju na domačih tleh. Zanimalo nas bo, kako so se cilji reforme udejanjili v Sloveniji in ali so bili dejansko tudi izpolnjeni.
Slovenija se je k reformi zavezala že ob njeni zasnovni ideji, leta 1999. Njena implementacija se je pri nas začela že v šolskem letu 2005/06, ko so Ekonomska fakulteta, Fakulteta za upravo ter v nekaterih programih tudi Filozofska fakulteta kot prve razpisale bolonjske programe študija. Od leta 2010 dalje pa se predbolonjskih programov na ravni celotne univerze ni več razpisovalo.
Študentkam, ki so študirale po prejšnjem sistemu in so jim v študiju ostale še kakšne neopravljene obveznosti, je bilo do konca septembra 2016 omogočeno, da so svoj študij na dotedanjih programih z ustrezno akreditacijo prilagodile novim vsebinam. Fakultete so predbolonjske predmetnike prestrukturirale in prilagodile novim vsebinam, nekatere obveznosti, ki so jih študentke opravile po starem študijskem sistemu, so se jim priznale, preostale pa so morale pokriti z dodatnimi izpiti.
Na vprašanje, ali se je sama odločila za akreditacijo svojega predbolonjskega programa, odgovarja bivša študentka Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Povprašale smo jo tudi, kakšne izkušnje so imele ona ali študentke iz njene generacije z novimi predmetniki.
Glavna sprememba, ki so jo občutile študentke, je bil na novo uveden sistem kreditnih točk, pri katerem so si snovalke reforme prizadevale preračunati čas, namenjen študiju, v točke. Kreditna oziroma ECTS točka predstavlja od 25 do 30 ur študijskega dela, v katerega so vključene tako univerzitetne obveznosti, kot so predavanja, seminarji, vaje, kot tudi samostojno študentsko delo in učenje ob pripravi na izpit. Vrednotenje je bilo zastavljeno na podlagi osemurnega delavnika. Tudi od študentk se glede na kreditne točke pričakuje, da bodo na dan študijskim obveznostim v okviru pedagoškega in samostojnega dela namenile osem ur, kar na teden nanese 40 ur dela.
Vsi študijski programi univerze od študentke letno zahtevajo delo, enakovredno 60 kreditnim točkam, kar v praksi predstavlja nekje med 1500 in 1800 ur dela vsak letnik univerzitetnega izobraževanja. Po kakšnem sistemu je bil merjen čas študija pred reformo, pove Gorazd Kovačič, profesor na oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete.
Na vprašanje, ali se kreditne točke zdijo dobro merilo za čas, vložen v študij, odgovarja Miha Kovač, profesor na oddelku za bibliotekarstvo in informatiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
O splošni primerjavi predbolonjskega in sedanjega sistema smo povprašale Kovačiča. Zanimalo nas je, kako razliko po njegovih pedagoških izkušnjah občutijo študentke pri načinu študija.
Merilo za napredovanje iz nižjega v višji letnik, ki ga je s seboj na novo prinesla reforma, je kvota zbranih kreditnih točk. Kako so študentke prehajale med letniki pred sistemom točk, pove študentka predbolonjskega sistema.
V prej omenjeni želji po poenotenju in primerljivosti evropskih študijev so fakultete predbolonjske programe študija predrugačile. Univerzitetni programi so prej trajali štiri ali šest let, visokošolski programi pa so bili razdeljeni v tri ali štiri letnike. Bolonjska reforma je programe izobraževanja umestila v stopenjsko definicijo študija, ki ga je razdelila na tri stopnje, in sicer študij na prvi – dodiplomski stopnji, drugi – magistrski stopnji in tretji stopnji, ki obsega doktorski študij.
Prednost stopenjskega študija je reforma zagovarjala s tem, da se po končani prvi stopnji študija, v primeru, da si študentka premisli, lahko na drugo stopnjo vpiše na drug študijski program. Za to obstajajo posebni pogoji, ki jih razpisujejo fakultete za posamezne programe, kot je opravljanje diferencialnih izpitov, ki so plačljivi. Zaradi obsežnosti diferencialnih izpitov in njihove pogosto visoke cene se veliko študentk ne odloča za možnost prehajanja med študiji. Če pa se kljub temu odločijo za spremembo študija, si zaradi časovne stiske ob opravljanju predmetov prvotnega študija pogosto vzamejo dodatno leto, da jih uspejo opraviti.
Poleg prehajanja med študiji je bolonjska reforma prinesla tudi olajšan dostop do študija v tujini, kar je omogočeno zaradi poenotenja vrednotenja in trajanja študijev med državami. Obljubo povečanja mobilnosti študentk je reforma izpolnila v obliki na novo vzpostavljenih izmenjav Erasmus+. Pogoj za izmenjavo je študij na katerikoli od treh stopenj študija, izmenjave pa so razdeljene na tri možnosti. Dolgoročna mobilnost omogoča izobraževanje v tujini najmanj dva in največ dvanajst mesecev, kratkoročna od pet do 30 dni, najdaljše trajanje izmenjave pa je omejeno z dvanajstimi meseci bivanja v tujini. Izmenjave kot prednost reforme izpostavi Kovač.
Stopenjska razporeditev in sistem kreditnih točk sta kot zunanje ogrodje študija torej prinesla poenotenje študija znotraj države in možnost primerjave študijev s tujimi programi izobraževanja.
Sedaj pa si poglejmo, kako je bolonjska reforma vplivala na samo vsebino študija. Ob prehodu na nov sistem izobraževanja je bil eden izmed pomislekov glede reforme poseg v način izvajanja izobraževalnih programov in njihove vsebine. Izpostavljena je bila skrb glede prenovitve vsebine programov, saj poenotenje študijev posega ne le v obliko predmetov, ampak tudi v njihovo vsebino. Glavne podobnosti in razlike v študiju izpostavi študentka Filozofske fakultete pred reformo.
Razlike v strukturi predmetov so s seboj torej prinesle tudi korenite vsebinske spremembe, ki ključno vplivajo na znanje študentk. Kako pa spremembe vsebin vidi Kovač?
S tem je povezano tudi vprašanje izpolnjenosti obljube reforme o skrajšanju trajanja študija in hitrejšem vstopu študentk na trg dela. O razlogih za podaljševanje študija smo povprašale Kovača, ki razloge za to vidi v strukturni in vsebinski prenovi študija.
Gorazd Kovačič razloge za poznejši vstop študentk na trg dela vidi drugje.
Tudi če bolonjska reforma nima neposrednega vpliva na zamik prve zaposlitve, pa ima vpliv na čas, ki ga študentke vložijo v študij. Predmetniki izobraževalnih programov vsebujejo več predmetov, nekateri se naprej delijo še na obvezne seminarje in vaje. To študentkam predstavlja večjo časovno obremenitev in manjšo fleksibilnost v usklajevanju študijskih obveznosti. V članku časopisa Dnevnik iz leta 2015 je bivši predsednik Študentske organizacije Slovenije Žiga Schmidt tik pred popolno odpravo starih študijskih programov opažal, da študentkam zaradi sprotnih obveznosti pogosto preprosto zmanjka časa za zaključno delo v zadnjih letnikih posamezne stopnje. Obveznosti pa morajo študentke dodatno usklajevati še s študentskim delom, ki ga morajo opravljati za preživetje ob vseh naštetih težavah, s katerimi se srečujejo ob bivanju v univerzitetnih mestih. Tudi to so razlogi za poseganje po absolventskih stažih, ki študij daljšajo. Težave, ki nastajajo po reformi, so med seboj tako prepletene.
Ugotovili smo torej, da je bolonjska reforma dodatno obremenila študentke z obveznimi vsebinami in preverjanjem prisotnosti ter večanjem števila predmetov ter obveznih vsebin, ki jih študentka opravi v posameznem letniku. Dotaknimo se še ene izmed kritik reforme, ki se je pojavila ob njeni vzpostavitvi s strani stroke. V prejšnjem desetletju je ta izpostavila pomisleke, da lahko uveljavitev reforme ogrozi akademsko avtonomijo univerze. Ob poteku bolonjskega procesa sta bila ena izmed prvih kritikov reforme Rastko Močnik in Jože Mencinger, ki sta opozarjala na podreditev visokošolskega znanja interesom kapitala in zapovedim trga dela. Problem torej nastane, če znanje v prvi vrsti ne bi bilo več avtonomno, o čemer razmišlja tudi Kovačič.
Če želimo odgovoriti na vprašanje, ali se takšni pritiski na univerzo s strani zasebnega trga dela dejansko dogajajo, se lahko vrnemo k zadnjim rektorskim volitvam. Vse tri kandidatke so v svojih programih poudarjale kompetence in zaposljivost ter povezovanje z delodajalci kot glavne točke svojega načrta dela za univerzo.
Na vprašanje, ali v proces izobraževanja po uvedbi reforme posega še kak zunanji dejavnik, odgovarja Kovač, ki zunanje vplive na univerzo vidi tudi drugje.
Obremenitev administrativnih del je problem, ki ga opaža tudi Univerza v Ljubljani. V svoji Strategiji med letoma 2022-2027 omenja problem obremenjenosti, ki jo poskuša reševati z informacijsko podporo zaposlenim, a ugotavlja, da tudi ta ne razbremenjuje strokovnih služb univerzitetnih članic. Težava torej ni v načinu vodenja administrativnega dela, ampak v njegovi količini in vsebini.
Zakaj se ta količina povečuje? Bolonjska reforma je s sabo prinesla stopenjsko razporeditev študija, umestila ga je v več semestrov, ob koncu vsakega sledi izpitno obdobje. Več je torej ocen, ki jih pedagoške delavke beležijo in vnašajo v indekse. Predmeti so preračunani v kreditne točke, ki zahtevajo seštevke v določene kvote za napredovanje v letniku. Nekatere vsebine so postale obvezne, vodenje prisotnosti študentk pri njih pa je postala odgovornost pedagoških delavk. Študentke s pomočjo diferencialnih izpitov prehajajo med študijskimi programi, ti dodatni izpiti pa s seboj prinesejo svojevrsten birokratski proces. Spet druge odhajajo na izmenjave, tuje študentke pa preko izmenjav prihajajo k nam, primerjati je torej treba programe iz tujine s slovenskimi, usklajevati predmete in dosežene kreditne točke.
Študentka mora ob kakršnikoli želji po spremembah v svojem študiju oddati prošnjo: prošnjo za spremembo izbirnega predmeta, prošnjo za opravljanje izpitov za višji letnik, prošnjo za podaljšanje študija in tako dalje. Hkrati morajo pedagoške delavke voditi sprotne evidence o učnem procesu, uspehu, prisotnosti na obveznih vsebinah. Na koncu pa so tu še vrste poročil, ki jih sproti ali na koncu leta od njih zahteva univerza.
Za konec se posvetimo temu, kar bi morala biti srž izobraževanja: k prenosu in osvajanju znanja. Ob vsem naštetem se sprašujemo, ali znanju v današnji družbi po uvedbi reforme zaradi vplivov gospodarskih zahtev grozi razvrednotenje? Prenove študijev so z večanjem študijskih programov ter širjenjem predmetnikov ob vzpostavitvi reforme torej naletele na obremenitev pedagoškega kadra. Pedagoginjam na univerzah je ob pedagoških obremenitvah ostajalo vse manj časa in fleksibilnosti za raziskovalno delo. Posledično so to občutile tudi fakultete, ki so jih zaposlovale, saj je upad raziskovalnih projektov vplival na fakultetne finance. Rešitev so univerze iskale v povečanju števila vpisnih mest, da bi si s strani države zagotovile dodatno financiranje, kar pa problema na dolgi rok ni rešilo, temveč ga je še bolj poglobilo.
Univerza je s prenovo študija svoja vrata tako odprla večjemu deležu prebivalstva in v povprečju ljudem omogočila višjo izobrazbo. Problem nastane, ker sama institucija nima vzpostavljenih mehanizmov, kako delovati z večjim številom vpisanih. Breme je tako padlo na pedagoške delavke. Prizadevanje bolonjske reforme, da bi v pedagoškem procesu skozi študij bolj povezala profesorice in študentke na individualni ravni obravnave, je tako oteženo.
V zadnjih letih lahko opažamo umik zagovorov ob zaključnih diplomskih delih, na nekaterih fakultetah celo umik pisanja diplome. Nekatere fakultete, med zadnjimi Pravna fakulteta v Ljubljani v študijskem letu 2023/24, uvajajo enovite magistrske študije, s čimer se diploma izpušča in njena vrednost upada. V prispevku o enovitih magistrskih študijih smo pred slabima dvema letoma na Univerzitetni redakciji poročale tudi o mariborski pravni fakulteti, ki sledi ljubljanski in enovit magistrski študij uvaja tudi sama. Kot enega izmed razlogov za njegovo vzpostavitev je dekan mariborske Pravne fakultete navajal namen skrajšanja študija, s predpostavko, da bo temu botroval en letnik študentskega absolventskega staža namesto dveh, po katerih posegajo študentke predhodnega, dvostopenjskega študija.
Klavrno ugotavljamo, da postaja znanje na ravni visokošolskega izobraževanja sekundarnega pomena. Namesto da bi bilo neodvisno, se podreja zahtevam trga dela, k čemur ga je naravnala tudi bolonjska reforma. Po dveh desetletjih bolonjskega procesa smo priča širjenju področja predmetov, obveznosti in obremenitev tako za profesorice kot študentke s hkratnim upadom kvalitete vsebin samega študija. Če nam doma primanjkuje časa ob usklajevanju študijskih obveznosti, študentskega dela in prostega časa, pa lahko preko naslednje Erasmus+ izmenjave skočimo skozi študij preverit, kako se je reforma implementirala na tujem.
Oddajo je pripravila vajenka Jana, mentorirala jo je Vika. Lektorirala je Tina. Tehniciral je Luka. Brala sta Čeh in Patrik.
Dodaj komentar
Komentiraj