Enoviti magisteriji
V današnjem Unikompleksu se bomo ukvarjale z navidez prežvečeno, pa vendar aktualno tematiko bolonjskih študijskih stopenj. Posebno pozornost bomo namenile enovitim magistrskim študijskim programom, saj zadnja leta vedno več fakultet razmišlja o tej spremembi ali pa je enovit študij že uvedlo.
V prvem desetletju tega stoletja je bilo dogajanje v visokošolskem prostoru milo rečeno pestro. Gre za obdobje, v katerem so bile slovenske fakultete študijske programe primorane prilagoditi zahtevam bolonjske deklaracije. Poleg osrednjih bolonjskih ciljev, da se evropski visokošolski prostor poenoti ter da se omogoči večjo mobilnost študentk in mednarodno primerljivost njihovih kvalifikacij, je bila gonilo sprememb tudi želja po skrajšanju študija in pospešitvi zaposlovanja evropskih državljank. V ta namen so se študijski programi razbili na tri stopnje – na dodiplomski, magistrski in doktorski študij, kot jih poznamo danes.
Pred bolonjsko reformo so fakultete izvajale tri- ali štiriletne visokošolske strokovne programe ter štiri- do šestletne univerzitetne programe, podiplomski magistrski študij in doktorski študij. V okviru bolonjskega procesa so se stari programi prenovili v programe na prvi in drugi stopnji, temu pa je bil pozneje dodan še doktorski študij kot tretja stopnja. Zahteva po uvedbi dvostopenjskosti je fakultete pognala v iskanje prave formule – 3 + 2 ali 4 + 1. Večina programov, ki so bili snovani skladno z bolonjskimi smernicami in akreditirani med letoma 2004 in 2010, je privzela obliko dvostopenjskega študija. Izjemo predstavljajo enoviti magistrski programi, s katerimi študentka pridobi neposredno drugo stopnjo bolonjske izobrazbe. Smernice bolonjskega procesa integrirane magistrske programe dopuščajo, čeprav za namen čimprejšnje vključitve na trg dela poudarjajo potrebo po razvijanju vmesnih kvalifikacij na vseh poklicnih področjih.
Predlog enovitega petletnega magisterija je bil v očeh odločevalcev prej izjema kot pravilo, ki ohranja predbolonjski manj učinkovit sistem. V intervjuju za Dnevnik iz leta 2006 je profesor z ljubljanske Pedagoške fakultete Pavel Zgaga, ki je sodeloval pri vpeljavi bolonjske reforme v slovenski prostor, enovite magisterije oklical za škodljive, saj so v nasprotju s cilji bolonjskega procesa. Dvostopenjskost je bila po eni strani uvedena z namenom zmanjšanja osipa, da bi torej zaradi krajšega trajanja prvega študijskega obdobja večji delež študirajočih prišel vsaj do diplome, s čimer bi pridobili boljše zaposlitvene možnosti. Po drugi strani pa je prednost dvostopenjskega študija tudi možnost prehajanja na druge študijske programe in s tem tudi interdisciplinarnost ter mednarodna mobilnost.
V nadaljevanju si bomo pogledale, zakaj so nekateri študijski programi na slovenskih univerzah že od začetka zastavljeni kot enoviti bolonjski magisteriji ter kje in zakaj se naknadno načrtuje prehod iz dvostopenjskega v enovit magistrski študij.
Od začetka vpeljave bolonje je bil enovit magistrski program v Sloveniji odobren za petletne študije arhitekture, farmacije, teologije in pedagoške matematike ter za šestletne študije medicine, dentalne medicine in veterine na ljubljanski univerzi. V Mariboru je poleg splošne in dentalne medicine enovit magisterij tudi petletni program predmetni učitelj na Fakulteti za naravoslovje in matematiko. Ljubljanska Pravna fakulteta pa je z izvajanjem petletnega enovitega magistrskega študija prava začela v tekočem študijskem letu. Profesorica Katja Filipčič komentira predhodno zastavitev študija po formuli 4 + 1.
Enoviti magistrski programi so predvideni za določene regulirane poklice. Natančneje, po 33. členu Zakona o visokem šolstvu se lahko oblikujejo, če izobražujejo za regulirane poklice Evropske unije. Gre za poklice, ki jih je mogoče opravljati z določeno izobrazbo, opravljenimi posebnimi izpiti ali z registracijo pri poklicnem združenju. Evropska regulacija standardov pri zaposlovanju je bila uvedena še pred bolonjsko reformo za ožji nabor akademskih poklicev, in sicer za zdravnice, zobozdravnice, medicinske sestre, babice, farmacevtke, veterinarke in arhitektke. Filipčič nam razloži, kaj regulacija pomeni na primeru pravniških poklicev.
Praktično vse študentke prava nadaljujejo s študijem na drugi stopnji, saj je magisterij prava potreben za opravljanje pravniškega državnega izpita, s katerim je mogoče opravljati zahtevnejše pravniške poklice. Delodajalci po besedah Filipčič tudi za manj zahtevna dela raje zaposlujejo pravnice z drugo stopnjo izobrazbe in opravljenim državnim pravniškim izpitom, tudi če ta ni formalni pogoj za zaposlitev. Povedano drugače: pravnice imajo zgolj s prvo bolonjsko stopnjo izobrazbe v praksi bistveno manjše možnosti zaposlitve.
Tudi mariborska Pravna fakulteta, kjer študij prava trenutno poteka v obliki 3 + 2, je v fazi priprave vloge za akreditacijo enovitega magistrskega študija prava. Dekan fakultete Tomaž Keresteš je v pisnem odgovoru povedal, da je eden izmed razlogov za spremembo želja po poenotenju s programom ljubljanske Pravne fakultete. Dodal je, da se ta sprememba uvaja tudi z namenom skrajšanja študija, saj se bodo študentke enovitega programa lahko vpisale v samo en absolventski letnik. Dvostopenjski študiji po drugi strani omogočajo koriščenje dodatnega leta na obeh stopnjah študija, zato lahko študentke študirajo dlje in pozneje vstopijo na trg dela.
Kot rečeno, so bili cilji bolonjske reforme skrajšanje študija, hitrejši prehod v prvo zaposlitev in doseganje zaposljivosti že po zaključeni prvi stopnji. Dodatno oziroma absolventsko leto pa je mogoče koristiti tako na prvi kot tudi na drugi stopnji študija, kar lahko obdobje študija protislovno podaljša. Absolventski staž pri nas pomeni obliko socialnega korektiva – po eni strani gre za čas, med katerim študentke delajo, da se v nadaljevanju študija sploh lahko preživljajo, po drugi strani pa je dodatno leto obdobje, namenjeno pisanju diplomskega ali magistrskega dela, česar v času študija marsikatera študentka ne uspe opraviti zaradi ostalih študijskih obveznosti in študentskega dela. Uvedba enovitega magistrskega študija naj bi torej ponovno skrajšala študij, potem ko ga je bolonjska dvostopenjskost podaljšala.
Na ljubljanski Pedagoški fakulteti so bolonjske študijske programe začeli izvajati v študijskem letu 2009/10. Zasnovali so jih v obliki štiriletnega dodiplomskega in enoletnega magistrskega študija. Dekan fakultete Janez Vogrinc pojasni, kaj se je pri tej obliki študija izkazalo za težavno.
Zaposlitev v vzgojno-izobraževalnem sistemu torej ni mogoča brez dosežene izobrazbe druge bolonjske stopnje. Po zaključenem magisteriju se lahko magistrantka zaposli kot pripravnica ali učiteljica začetnica in nabira praktične izkušnje, ki so pogoj za pristop k opravljanju strokovnega izpita. Ta je namreč potreben, da pridobi strokovno licenco in da se lahko zaposli za nedoločen čas. Podobno kot pravniški je tudi učiteljski poklic reguliran, saj sta za njegovo opravljanje predpisana magistrska izobrazba in opravljen strokovni izpit za strokovne delavke v vzgoji in izobraževanju. Prehodnost iz prve na drugo stopnjo je na programih Pedagoške fakultete zato zelo visoka – po ocenah Vogrinca kar 90 odstotkov študentk nadaljuje s študijem na drugi stopnji. Dvostopenjskost študija se z vseh programov Pedagoške fakultete očitno poslavlja, kar v nadaljevanju razloži Vogrinc.
Spomnimo – pedagoški študijski programi, ki so enoviti magisteriji, v Sloveniji že obstajajo. Pravzaprav obstajata – eden izmed njiju je študij pedagoške matematike na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko, na mariborski Fakulteti za naravoslovje in matematiko pa na enovitem magistrskem programu izobražujejo predmetne učiteljice. Program se v tej obliki izvaja od leta 2016, pred tem pa je bil zastavljen po formuli 3 + 2. Prisluhnimo izjavi prodekana mariborske fakultete Roberta Repnika o razlogih za spremembo programa.
Ena izmed kolateralnih koristi enovitega magisterija je po Repnikovem mnenju tudi to, da imajo njihove študentke sobo v študentskem domu zagotovljeno vseh pet let študija. Enovit magisterij pa odpravlja tudi obveznost oddaje povsem nove vloge za prejemanje štipendije ob prehodu iz prve na drugo stopnjo.
Višja prehodnost iz prve na drugo stopnjo in pospeševanje študija pa se uresničujeta tudi z odpravljanjem diplomskih del. Repnik omeni, da je bilo na dvostopenjskem programu predmetni učitelj diplomsko delo odvečno, saj je odžiralo prostor za druge predmete. Tudi na ljubljanski Pedagoški fakulteti študentke z izjemo programov likovne pedagogike in predšolske vzgoje ne pišejo več diplomskega dela, ampak prvo stopnjo izobrazbe pridobijo z zaključnim izpitom ali z zadnjim opravljenim izpitom. Dekan Janez Vogrinc izpostavi, da je diplomsko delo podaljševalo študij, saj so se študentke po prvi stopnji vpisovale v absolventsko leto, zatem pa so se na magisteriju morale lotiti novega zaključnega dela. Na ljubljanski Fakulteti za socialno delo, kjer morajo študentke po pripravi diplomskega dela v roku enega leta napisati še magistrsko nalogo, bo obveznost diplomskega dela za naslednjo generacijo bruck prav tako ukinjena, nadomestila pa jo bo predstavitev praktičnih projektnih dosežkov v okviru izbranih modulov.
Še ena anomalija v zagotavljanju bolonjske prehodnosti izhaja iz razlik v trajanju dodiplomskih programov. Na Fakulteti za socialno delo bolonjski študij izvajajo po sistemu 4 + 1, tako kot velja za pedagoške programe. Razloge opiše dekanja Mojca Urek.
Za prepis iz triletnega dodiplomskega študija na enoletni magistrski program je zakonsko predviden dodatni letnik oziroma opravljanje dodatnih obveznosti v obsegu 60 kreditnih točk, ki jih mora študentka v celoti plačati iz lastnega žepa, v vmesnem letniku pa nima študentskega statusa. Več o dodatnem letniku razloži Urek.
Za opravljanje poklicev, ki zahtevajo strokovno akreditacijo, zgolj izobrazba prve stopnje ni ustrezna kot samostojna kvalifikacija, kar je eden glavnih argumentov v prid izvajanju študija v obliki enovitega magisterija. To je izpostavila tudi Lucija Peterlin Mašič s Fakultete za farmacijo, kjer s petletnim enovitim programom izobražujejo za reguliran poklic magistre farmacije skladno z direktivo Evropske unije. Peterlin Mašič je dodala, da bi bilo v prvostopenjski program nemogoče vključiti vse vsebine za pridobitev ustreznih kompetenc za delo v farmaciji. Podobne razloge je navedla Maria Carmela Palmisano s Teološke fakultete, kjer izvajajo enovit petletni magistrski program teologije za formacijo duhovnikov. V tem primeru sicer ne gre za reguliran poklic, vendar pa je po besedah Palmisano študij poglobljen in temu primerno nedeljiv.
O uvedbi enovitega študija razmišljajo tudi na oddelku za psihologijo ljubljanske Filozofske fakultete, kjer bodoče psihologinje trenutno izobražujejo po formuli 3 + 2. Ta sprememba je po besedah predstojnice oddelka Eve Boštjančič skladna s smernicami Evropske zveze združenj psihologov. Boštjančič predstavi še druge razloge za načrtovanje prehoda v enovit magisterij psihologije.
Boštjančič v nadaljevanju predstavi nekatere zadržke do tega, da bi se študij psihologije preoblikoval v enovit magisterij.
Diplomantke psihologije se lahko prijavijo na razpise za delovna mesta, ki zahtevajo prvo stopnjo izobrazbe s področja družboslovnih ved, brez opravljenega magisterija pa se ne morejo zaposliti kot psihologinje v javnih institucijah. Po eni strani je to močan argument v prid enovitem študiju psihologije, hkrati pa trenutno kar veliko študentk psihologije po opravljeni prvi stopnji zamenja študijski program, česar enovit magisterij ne bi dopuščal. Zdi se, da bi prehod študija psihologije v enovit magisterij služil predvsem varovanju študentk, da imajo ob vpisu na študij zagotovljeno magistrsko izobraževanje, kar poudari tudi Boštjančič. Letos se je v prvi letnik magisterija psihologije namreč prijavilo kar 91 študentk, razpisanih mest pa je zgolj 60.
S primerom študija psihologije smo prispele do konca pregleda posameznih študijskih smeri, na katerih se trenutno izvaja ali načrtuje enovit magistrski program. Skozi ta popis smo spoznale glavne prednosti in pomanjkljivosti enovitih magisterijev, zagotovo pa smo kakšno tudi spregledale. Med najočitnejšimi posledicami širjenja enovitih programov je zagotovo napad na bolonjsko prehodnost in študijsko mobilnost, pojavlja pa se tudi skrb, da enoviti magisteriji pomenijo konec interdisciplinarnosti. Dvostopenjski študij za razliko od enovitega omogoča opravljanje diferencialnih obveznosti in vpis na drug magistrski program, kar je dobrodošla rešitev za marsikatero študentko, ki tekom študija še odkriva svoje interese in zmožnosti ter ugotovi, da želi zamenjati smer študija.
Po slabih petnajstih letih izvajanja bolonjskih študijskih programov se je izkazalo, da imajo nekateri dvostopenjski študiji specifične pomanjkljivosti, kar vse več fakultet vodi k razmislekom o uvedbi enovitih magisterijev. Dvostopenjskost se na različnih programih ukinja predvsem z utemeljitvijo, da zgolj izobrazba prve stopnje precej zoža nabor zaposlitvenih možnosti. Fakultete se zaganjajo v večletne procese prenove svojih študijskih programov, posledično pa so preostale prednosti dvostopenjskega študija potisnjene v ozadje. Pri tem je na primer treba omeniti, da ima vmesna kvalifikacija za nekatera delovna mesta vendarle že neko težo. Širjenje enovitih programov je vsekakor v nasprotju z bolonjskim duhom, po drugi strani pa gre za pojav, ki odraža poskuse reševanja problematik podaljševanja študija in razvrednotenja diplome, ki jih je ustvaril ravno bolonjski proces.
Oddajo je pripravila vajenka Maša, mentorirala je Hana. Tehniciral je Luka, lektorirala je Jerca, brala sva Muri in Klemen.
Dodaj komentar
Komentiraj