Nemalokrat se zdi, da o izobraževanju, šolstvu, univerzi in kar še ostalega spada pod, grobo rečeno, tematski sklop poročanja radioštudentovske Univerzitetne redakcije, ni preostalo več kaj dosti za povedati. Tako kot se vsako leto odvije na videz raznoliko, a obenem pogosto precej enako šolsko leto, se podoben krogotok sklene tudi na področju izobraževalnih politik in kritičnih misli o pedagogiki. Tako smo skoraj vsako leto priča točno določenim spremembam – najpogosteje se zgodi kakšen rez v proračunu, ki za nekaj časa okrni izvajanje določenih programov, pa se potem čez leto ali dve ali pa - glede na trenutni trend - ob menjavi šolskih ministrov zopet spet vse vrne v prvotno stanje. Mnenjski članki o stanju v visokem šolstvu so si že vse od uvedbe bolonjske reforme – in tega je, ne pozabimo, že več kot 10 let – podobni kot jajce jajcu. Glavne predloge besedil so: neoliberalizacija in komercializacija (visokega) šolstva, splošni padec kvalitete, okrnjen in podcenjen pedagoški proces, hiperprodukcija vsebinsko praznih univerzitetnih vsebin. Vmesni prostor besedil se poljubno zapolni z veznim tekstom.

Na globalni ravni se dogaja približno podobna slika, le da jo sem pa tja poživi še kakšen protest in da se za razliko od slovenske situacije razmere po navadi ne vrnejo nazaj na prejšnje, pogosto že tako ali tako nezavidljivo stanje. Toda glavna premisa ostaja enaka, z njo pa tudi problemi in diskurz.

Hja, v taki situaciji se tako nemalokrat človek, ki bi želel kaj povedati o ... no, praktično čemer koli iz izobraževalne in pedagoške sfere, znajde v preklemano hudi zadregi. Še najraje bi v prispevek napisal: Enako kot prejšnji teden. Prejšnji mesec. Prejšnja leta. Za več, kliknite povezavo do ... Oziroma kot pravi uvodni jingle v današnji prispevek: »razgaljamo že povsem razgaljeno in tako imenovano odprto univerzo«. Ker je jingle star že nekaj let, smo torej rekli bobu bob že lep čas nazaj. Potemtakem so naši teksti le še zrcaljenje drug drugega.

Tokrat se bomo torej lotili prav njih oziroma njihovega prevladujočega diskurza. Za teoretsko podlago in oporo nam bo služil tekst Jeana-Clauda Milnerja  Dekompozicija naravnih pogledov na šolo, objavljen l. 1984 v njegovi knjigi z naslovom De l'école (O šoli). Slovenski prevod je izšel v zborniku Vzgoja med gospostvom in analizo pri založbi Krtina l. 1992. Lotili pa se bomo tistega termina, ki se veže na našo oviro - zrcaljenje. Oziroma ideje o šoli kot zrcalne slike družbe.

Že za časa Milnerja, nedvomno pa že dosti prej, je za eno izmed najbolj razširjenih mnenj veljalo, da je šola zrcalna slika družbe. Poslužuje se ga predvsem progresistični diskurz, in sicer vedno v paru z govorom o družbenih in šolskih reformah. Toda stvar se zaplete že na začetku:

»Pojma zrcalne slike se drži neko prekletstvo. Vse ideje, ki se ga poslužujejo, se v praksi kažejo kot zelo mračne. Tudi šola kot zrcalna slika ni izjema. Po pravici povedano ni nihče nikoli točno vedel, kaj naj bi pod to razumeli, in interpretacije nihajo med tavtologijo in mitom. Tavtologija je, da šola kot del dane družbe nosi njen pečat. To se samo po sebi razume, težko pa je reči, kakšen je ta pečat in v kakšni meri prizadene delovanje šole. No, tu celo gostobesedni utihnejo.«

»Mit pa zadeva dobesedno zvezo med mikrokozmosom in makrokozmosom. Šola naj bi kot sferično zrcalo v malem zrcalila vse bistvene determinante velike celote družbe. Če menimo, kot se pogosto dogaja, da se družba deli na razrede in se strukturira v njihovem boju, se ne bomo zadovoljili zgolj s trditvijo, da šolo zaznamuje razredni boj. Šli bomo še dalje in trdili, da je šola po privilegiju tista točka v družbi, v kateri je povzet razredni boj v celoti.«

»Iz tega sledi sistem analogij, ki v bistvu deluje kot sistem prevajanja. Tako se vsakemu razlikovanju znotraj šolskega mikrokozmosa pripiše ista narava kot razlikovanju v družbenem makrokozmosu. Če na primer šola razlikuje med različnimi učiteljskimi zbori ali med tipi učencev, bi to nujno kazalo na razlikovanje družbenih razredov, celo diferenciacijo med učitelji in učenci zlahka prevedemo na ta način. Tako se izkažeta kot ena in ista želja po odpravljanju razlike med družbenimi razredi in želja po odpravljanju notranjega razlikovanja v šoli.«

Jean-Claude Milner ob tem navede nekaj anekdotičnih ilustracij tega, kam nas pripelje takšno razmišljanje: recimo primerjava znanstvenikov v francoski reviji Le Monde s »kapitalisti znanja«. Nedvomno bombastična izjava, ki bi kaj hitro našla svoje mesto v številnih mnenjskih člankih tudi danes. Toda Milner nas hitro opozori na pomembne razlike: znanstveniki načeloma za razliko od kapitalistov skušajo svoje znanje preko poučevanja ali publiciranja deliti. Hkrati pa nas tako razmišljanje pripelje do točke, kjer vsako razliko v vednosti, pri čemer nekdo ve več kot drugi, razumemo kot diferenciacijo. In če to prevedemo na makrokozmos:

»Vsaka diferenciacija pa je razredno razlikovanje in znanstvenik je v odnosu do nevedneža kot kapitalist v odnosu do delavca. […] Paralela je, če bi jo peljali dalje, zastrašujoča: ali to pomeni, da se mora razredni boj končati v likvidaciji znanstvenikov?«

Absurd na stran. Vseeno ne kaže zanikati Milnerjeve trditve, da je takšen analogičen jezik precej razširjen in kaj hitro privede do primerov, podobnih zgornjemu. Toda vera v mikrokozmos in makrokozmos ne temelji zgolj na analogijah, temveč tudi na hipotezi o objektivnih procesih, pri čemer mora torej dogajanje v enem kozmosu nujno sprožiti ustrezno dogajanje v drugem. V primeru, da govorimo o odnosu makrokozmos-mikrokozmos, ta predpostavka seveda ni povsem nerazumljiva, četudi je treba poudariti, da ne vedno nujna. Stvari se še dodatno zapletejo, ko podobno predpostavko postavimo za odnos mikrokozmos-makrokozmos in ko si to predpostavko vzamemo za osnovo različnih šolskih reform.

»Kot vse kaže, gre tu samo za verigo prikritih privlačnih sil: šolski mikrokozmos je dozdevno podvržen zakonu demokratične enakosti […], zato mora po univerzalni Analogiji, ki vlada Kozmosu, družbeni makrokozmos postati egalitaren, demokratičen in skratka prijeten za življenje. Kar žal nam je, da se taka lepa prepričanja, vredna Paracelsusa, ne morejo obdržati.«

Ker se makrokozmos vztrajno upira tem prizadevanjem za popolnost, mikrokozmos postane tolažilna instanca, obvladljivi prostor, kjer se lahko kompenzira za neuspele družbene spremembe. Od prvotne trditve o analognosti kozmosov torej pridemo do trditve, da morata biti nujno ločena, kajti le tako je moč v mikrokozmosu izvajati načine organizacije, ki v makrokozmosu niso mogoči.

Četudi se je Jean-Claude Milner v času pisanja tega teksta opiral na takratne konkretne šolske reforme in progresistični diskurz, lahko najdemo kar nekaj podobnosti z današnjo uporabo termina. Toda namen te intervencije ni, da bi zanikali ločenost šole in družbe ali da bi trdili, da je vsakršen poskus reforme ene ali druge že v osnovi zgrešen. Namen je predvsem pokazati, da se diskurz, ki uporablja idejo o tem, da je šola zrcalna slika družbe, četudi to počne v dobri veri, ne zaveda svojega izvora. Kajti, kot pravi Milner, ideja ni ne pravilna ne napačna – je preprosto mitična.

»Iz dejstva, da je šola del družbe, bi lahko izpeljali ravno obraten zaključek: del ne zrcali nujno celote, kateri pripada, ni nujno strukturiran na isti način kot celota, lahko je v pravem pomenu besede delen, torej poseben in osamljiv. Z drugimi besedami, nič ne dokazuje, da je družba eden tistih homogenih sistemov, kjer prehajamo od največjega do najmanjšega ali obratno, ne da bi se srečali s heterogenostjo. Nasprotno, vse kaže na to, da se različni deli sistema ne ponavljajo, tudi takrat ne, kadar si niso neskladni ali protislovni. Vojska ne posnema šole, šola ne posnema sodnega aparata in tako dalje.«

Če se na hitro obregnemo še ob diskurz razrednega boja, ki se v mitičnem razumevanju šole kot zrcalne slike družbe odslikava tudi znotraj šolskega mikrokozmosa, velja omeniti še sledeče: bilo bi preveč enostavno trditi, da je tudi Marx, ko je govoril o kapitalističnem podjetju, menil, da je to mesto razrednega boja. Ravno to bi se mu zdelo banalno in nezanimivo, pravi Milner.

»Kapital resda analizira delovanje delitve razredov v podjetju, vendar je pri tem pomemben detajl, ki ravno ne ponavlja enostavne delitve same. Dodajmo še, da iz Kapitala ne bi smeli v očeh Marxa zaključiti nič specifičnega v sodstvu, vojski ali šoli. Marx ni mislil, da je družba od enega do drugega konca homogena.«

Iskanje prave misli, ki bo lastna šoli, tako očitno še poteka. Tudi Univerzitetne redakcije očitno še ne kaže ukiniti. A kar je nujno potrebno, je temeljito prečesati ponavljajoči se diskurz, ki obvladuje to novinarsko polje. Ne le, da je treba počasi dati na stran določene termine – in se s tem tudi posledično odtrgati od starih tem. Treba je tudi pretresti uveljavljene besedne zveze, poiskati izvor z njimi povezanih idej ter se ob njih vprašati, ali sploh vemo, kaj pomenijo. Če ne drugega, je treba opustiti mite o posnemanju in zrcaljenju. V nasprotnem primeru se bomo tudi sami še naprej, razgaljeni kot univerza, nič kaj mitično zrcalili v svojem razmišljanju.