Halo, jel' to ministarstvo za izbeglice?

Halo, jel' to ministarstvo za izbeglice?

Okrogla miza, intervju ali pogovor
3. 11. 2016 - 12.00

Pozdravljeni v novi oddaji cikla Unikomplexov o vključevanju begunčkov v šolski sistem. Pred štirinajstimi dnevi smo začeli z raziskovanjem pojava vzporednih begunskih šol, ki so se ob prihodu približno 5500 šoloobveznih otrok v Slovenijo začele vzpostavljati leta 1992. Navkljub porodnim krčem ob vzpostavitvi nove države ter gospodarski krizi ob izgubi jugoslovanskega tržišča (ki smo jo reševali z ilegalno prodajo orožja) so po le dveh mesecih intenzivnih priprav začeli izvajati program vzporednih šol za večino šoloobveznih otrok s statusom začasnega begunca. V naslednjih dvajsetih minutah bomo pogledali, kakšen je bil koncept izobraževanja, kako je potekal prehod iz paralelnih bosanskih šol v slovenske in kaj je slovenska vlada od programa odnesla za soočanje z današnjim stanjem.

Na vprašanja je odgovarjala Andreja Hočevar, ki je bila v devetdesetih zaposlena na Ministrstvu za šolstvo in šport kot svetovalka takratnega ministra Slavka Gabra. O tem, kako se je vključila v sestavljanje šolskega programa za begunce, v izjavi:

Izjava

Začelo se je tako, da so na ministrstvu iskali osebo, ki bi to organizirala in našli mene. Že ko sem prišla, je bil ves bosansko-hercegovski program tu, kjer se ga je, tako se je temu takrat reklo, čistilo reliktov ideologije, skratka, gledalo se je, da je bil “uravnotežen”, da se ven ni brisalo Srbov, Bosancev ali Hrvatov, ampak da so bili zastopani vsi avtorji. Tudi stvari v povezavi s socializmom se je program, bom rekla, očistilo, tako da se je skrajšal. Kasneje, ko je prišla zraven še gospa Topić, smo vse pregledali, pogledali še učbenike in jih potem tudi natisnili. Vse pa je bilo v dogovoru z bosansko-hercegovsko vlado.

 

Poleg takojšnega sodelovanja z Ministrstvom za šolstvo, znanost, kulturo in šport Bosne in Hercegovine se je slovensko ministrstvo povezalo tudi s številnimi nevladnimi inštitucijami, ki so pomagale z delom na terenu, z denarjem ali kako drugače:

Izjava

Povezave so obstajale s sedanjo Slovensko Filantropijo, v začetku smo začeli sodelovati z Anico Mikuš Kos, iz tega se je Slovenska filantropija pravzaprav razvila. Seveda smo potem sodelovali še z Rdečim križem, Karitasom, tudi Jezuiti so precej pomagali, predvsem finančno. Od nevladnih organizacij so obstajale povezave še z neko izpostavo islamske humanitarne organizacije v Sloveniji, imena se ne spomnim. Pa seveda z UNHCR, z ogromno organizacijami smo sodelovali. Če bi želela vse našteti, se jih verjetno niti ne bi spomnila. Tudi z nevladnimi organizacijami Evrope, ki so imele kakšno zvezo z BIH.

 

Zanimalo nas je, koliko se je za izvajanje šolskih programov na vzporednih šolah morala angažirati šola sama in koliko direktiv je prišlo s strani ministrstva.

Izjava

Mislim, da bi za tisto šolo lahko govorilo o centralizmu. Ogromno pobude je bilo iz ministrstva, v bistvu sva bili z gospo Topić tam samo za te šole. Tako da sva od začetka delali čisto vse, od sortiranja zvezkov v skladiščih Rdečega križa, do iskanja prostora, pogovarjali sva se z vsemi učitelji, ki so kandidirali, prišli na ministrstvo oziroma smo šli mi na teren, tako da smo vzpostavili tudi čisto osebne stike. Kot anekdota, enkrat je nekdo klical in rekel: “Dobar dan. Jel’ to ministarstvo za izbeglice?” Tam sva bili pa jaz in gospa Topić od jutra do večera, pisali sva okrožnice, ki so jih potem minister ali državna sekretarka posredovali šolam ... Včasih rečem, da sva bili na ministrstvu deklica za vse.

 

Otroci, vključeni v begunske šole, so prvo leto v 97-ih odstotkih uspešno zaključili razred. Kakšno funkcijo pa so poleg kontinuitete napredovanja v šolskem sistemu še imele šole?

Izjava

Mislim, da ni treba dosti leporečiti, ampak definitivno je to pomenilo nekaj, čemur Anica Mikuš Kos reče normalizacija vsakodnevnega življenja. Po eni strani ta socialna funkcija šole, po drugi strani pa definitivno tudi izobraževalna. Otroci so vendarle, tako kot so potem kazali rezultati, ko smo spremljali njihov učni uspeh v slovenskih šolah, tam pridobili kakovostno znanje, ki jim je omogočilo, da so se potem zelo lepo vključili v slovenski šolski sistem.

 

V začetku devedesetih so za goste iz področja bivše Jugoslavije uvedli pravni termin začasni begunec in celotna obravnava je temeljila na prepričanju, da se bodo takoj po vojni vrnili v domovine. Kako so torej šolanje nadaljevali tisti, ki so se vrnili v Bosno?

Izjava

Tega nismo spremljali mi, ker seveda tudi na ozemlje druge države ne moremo. Verjetno bi bilo to bolj vprašanje za bosanske oblasti. Ampak kot srečujem te ljudi, ki so včasih hodili v našo šolo, pravijo, da so tu dobili zadosti, ne glede ali so se potem izobraževali pri nas v Sloveniji, drugje v tujini, ali pa doma v BIH.

 

Poleg vključevanja otrok se je v novi izobraževalni sistem vključevalo tudi učitelje begunce. Zaradi kriznih razmer ti seveda niso bili vedno pedagoško usposobljeni, otroke so tako poučevali študenti, inženirji in ostali z višjo izobrazbo, ki so se bili pripravljeni naučiti dela v razredu.

Izjava

Ja, večinoma so bili begunci oziroma s statusom begunca, nekaj je bilo tudi ljudi, ki so tu že živeli, pa so se vključili v to šolo, pouk slovenskega jezika so seveda prevzeli slovenski učitelji, ampak večina jih je prihajala iz BIH.

 

Čeprav je imela že možnost opravljanja dela gotovo pozitivno funkcijo za odrasle begunce, nas je zanimalo, ali se jim je za učenje tudi kaj plačalo.

Izjava

Začeli smo s prostovoljci in več ali manj je bila zadeva prostovoljna. Iz donacij smo dobivali ne tako redno, kot bi si želeli, z velikimi časovnimi zamiki, neka minimalna finančna sredstva, ki so se učiteljem razdelila glede na število opravljenih ur. To ni bilo veliko, ampak vendarle jim je omogočalo vsaj nek občutek, da z nečem upravljajo. Z BIH smo podpisali tudi protokol na področju izobraževanja, v katerem je bilo določeno, da bo učiteljem, ki delajo v “begunskih šolah”, Republika BIH priznala delovno dobo. Vsako leto smo tudi izdajali potrdila, da so res opravljali to delovno obveznost. Kolikor slišim in srečujem posameznike, ki so skušali to uveljavljati, imajo težave, ampak ne pri nas, ampak v BIH. Upam, da se bo, če se že ni, za tiste, ki si to želijo, uresničilo. Vendarle je bilo to leto, dve tri, ko so nekaj počeli, pravzaprav lahko rečemo tudi za svojo domovino, in bi bilo pošteno, da oni tisto obveznost, ki so jo podpisali, tudi izpolnijo.

 

Podporo je učiteljem nudila tudi tako imenovana mentalno-higienska služba, ki jo je razvil Svetovalni center. Projekt je obsegal izobraževanje učiteljev na področju psihosocialnih, čustvenih in učnih težav otrok, podporo otrokom s posebnimi potrebami, povezovanje šol s starši otrok in psihološko pomoč učiteljem, ki so prihajali iz vojnih območij. Služba je bila mobilna, njen glavni namen pa je bil doseči vse učitelje in preko njih posredno učence. O tem, ali so mentalno-higienski timi kje obstajali že prej oziroma od kod ideja o njihovi vzpostavitvi, Andreja Hočevar:

Izjava

Pri nas ne. Ne vem komu se je ideja porodila v glavi, včasih jo pripišem sebi, včasih Miri Topić, včasih pa Anici Mikuš Kos. Vem, da sva s kolegico Miro, takoj ko so se šole oblikovale, začeli hoditi po šolah, tam smo regijsko delali z Zavodi za šolstvo. Tako se je tudi nekako porodila ta ideja, jaz sem nekako pokrivala sistemski del, organizacijski. Opazili smo, da je potreba pri tem, da se učiteljem pomaga, da se jih izobrazi. In tako se je porodila ta ideja, za ta tim, ki je hodil po šolah, mislim, da ima največ zaslug glede ideje Anica Mikuš Kos.

 

Poleg šoloobveznih otrok pa se je v Sloveniji leta 1993 nahajalo tudi okoli 5300 srednješolcev s statusom začasnega begunca.

Izjava

S srednješolci je bila zgodba drugačna kot z osnovnošolci, ker osnovnošolsko izobraževanje, kot veste, je za vse obvezno, srednješolsko ne. Pa vendarle, tam, kjer so šole imele prostor, so jih vključile kot hospitante. Problem je bil v prostih mestih v šolah, ta problem se nam vleče že desetletja. Tam, kjer so se uspeli vključiti, nekje so se vključili tudi v izobraževanje za odrasle, so bili več ali manj zelo uspešni, kljub primankljajem, ki so jih morda imeli zaradi jezika ali pa morda kakšnega premora v šolanju.

 

Po treh letih obstoja bosanskih šol se je približno tretjina otrok začela vračati v Bosno, tretjina jih je šla naprej v razviti svet, le tretjina pa jih je ostala v Sloveniji. Zaradi tolikšnega vpada števila učencev in učiteljev se je začelo postopno vključevanje otrok v slovenske programe.

Izjava

Mislim, da je bilo šolsko leto 1994/95 tisto, ko smo sistematično vključili vse. Že prej so bili vključeni posamični otroci in so nekatere begunske šole delovale v popoldanskem času v stavbah slovenskih osnovnih šol, tako da so povezave že obstajale. Lotili smo se tako, da smo najprej dodatno financirali pouk slovenskega jezika, dve uri na teden, eno šolsko leto prej. Tako da so se otroci, medtem, ko so spremljali redni program, še dodatno učili slovensko. Potem, če se prav spomnim, smo o tem šole obvestili oziroma to so bile občinske strukture, da je pač takšno in takšno število otrok, to so vedno spremljali tudi na ravni občin in da je treba poskrbeti, da se otroci vključijo. Izdali smo tudi brošuro, zelo tanko, v kateri so bili teksti, ki so jih prispevali begunci sami, gospa Mira Topić, Anica Mikuš Kos, Lidija Knapić, skratka o dvojezičnosti v šoli, o drugi kulturi, o vlogi visokega komisariata za begunce in tako naprej, in predstavili tudi uspešnost teh otrok v šoli, tako da je bila to neke vrste priprava šol. Probleme smo imeli v Postojni in še nekje v Sloveniji, kjer šole preprosto niso imele dovolj prostora, da bi jih sprejele večje število. Potem smo jih počasi vključevali, do novega leta 94 nam je uspelovse vključiti v slovenske šole. Ampak moram reči, da problemov s šolami nismo imeli, ne z učitelji, ne s starši, ne z učenci, če rečem pogojno - ne na slovenski ne na bosanski strani. Mislim, da je bila ta priprava zelo pomembna, tako da so se otroci uspešno vključili in potem tudi uspešno izdelovali razrede.

 

V oddaji predstavljen projekt vzporednega izobraževanja beguncev iz področja bivše Jugoslavije je v popolnem nasprotju z obravnavo beguncev danes, sploh pa s problemi, ki nastajajo pri vključevanju v šole. Zadnje vprašanje se tako nanaša na aktualni odziv slovenskih oblasti v primerjavi z delovanjem v devetdesetih:

Izjava

Težko bom nepristranska. Sicer sem na ministrstvu to že povedala, a se z mano ne strinjajo. Mislim, da se iz te izkušnje nismo ničesar naučili oziroma, da smo takrat dobili toliko znanja, da bi lahko sedanje vključevanje, pa tudi kasneje v letih po končani bosanski vojni, ko so vendarle otroci, ki prihajajo iz drugih kultur, prihajali nenehno ne glede na njihov status, ali so to pregnanci oziroma prebežniki ali so to otroci, ki pridejo s starši zaradi zaposlitev njihovih in podobno. Zdi se mi, da je bilo v teh letih premalo narejeno. To, kar je zdaj ministrstvo naredilo, to internetno stran, se mi zdi zelo dobro. Bil je skrajni čas, ker so tu vendarle, na tej internetni strani, gradiva za učitelje, s katerimi si učitelji lahko pomagajo. Se mi pa zdi, da bi še bolj kot ministrstvo za šolstvo, morala celotna država oziroma vlada poskrbeti za normalizacijo vključevanja populacij, ki prihajajo iz različnih kultur v slovensko okolje. Tu je ministrstvo na nek način seveda pomembno, ima pa tudi zvezane roke, zaradi naše zakonodaje. Še vedno se čudim, kako je v naši zakonodaji najbolj odgovorno za izobraževanje prosilcev za status ministrstvo za notranje zadeve. Mislim, da tu prihaja do trenj, do neusklajenosti, do različnih pogledov itn. Vseeno upam, da bo to ministrstvo, če je tako začelo, peljalo vključevanje tudi naprej. Mislim, pa da bi se še kar moralo poenotiti.

 

V želji po učenju iz primera begunskih šol ter po zrelejšem in bolj premišljenem delu z begunčki se je z Andrejo Hočevar pogovarjala vajenka Živa.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Transkripti, najs!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.