Na družbenih omrežjih je med državljani možno zaznati veliko nejevolje in prezira do vodenja naše države. Čeprav kritike letijo levo in desno, se vse zedinijo okoli želje po spremembi, ki bo Sloveniji omogočila izhod iz stagnacije in nas približala gospodarsko najbolj razvitim državam, kot so Združene države Amerike, Nemčija, Kitajska in tako dalje. V današnji oddaji se bomo spraševali prav o tem, kako Slovenijo približati najrazvitejšim državam. Kaj moramo storiti, da bomo prišli do večje gospodarske rasti? Kakšno je stanje na slovenskem trgu dela in kako ga prestrukturirati, da bo omogočal večjo gospodarsko rast?  Vse to so vprašanja, ki jih bomo v današnji oddaji poskušali umestiti v kontekst razvoja slovenskega trga delovne sile ter ekonomskih politik, ki so jih po tranziciji vodile slovenske politične elite. Po uvodnem delu, ki ga bomo posvetili kontekstualni umestitvi problematike, bomo analizirali dva segmenta, ki se neposredno navezujeta na problematiko gospodarske rasti. Eden od segmentov je politični, drugi pa ekonomski. Osredotočili se bomo predvsem na prvih dvajset let slovenskega razvoja in pogledali politično in ekonomsko plat delovanja slovenskih elit.

Za začetek se vrnimo nekoliko nazaj v zgodovino. V čas Jugoslavije, natančneje v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Na območju Slovenije smo bili od približno leta 1965 pa vse do leta 2000 vpeti v neprekinjen razvojni val, ki ga je zaznamovala rast realnih dohodkov. Komunistična oblast je takrat začela radikalno spreminjati izobrazbeni profil Slovencev. V samo enem desetletju, torej v sedemdesetih letih, so se izobraževalne kapacitete družbe podeseterile in povzdignile izobrazbeni standard na deset do dvanajst let organiziranega učenja in osvajanja znanja. S temi spremembami pa smo v Sloveniji dobili nove inženirje, direktorje ter politike, ki so Slovenijo popeljali do tehnološkega preboja, v katerem smo se na koncu priključili evropskim razvojnim procesom poznega dvajsetega stoletja. Zadeve nam bo v širši kontekst pomagal postaviti Daniel Cohen, francoski ekonomist, ki pravi, da je v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja svet začel doživljati velikanske spremembe v celotni družbeni sferi. Te spremembe opisuje kot prehod iz industrijske v postindustrijsko družbo. Cohen navaja pet prelomov, ki so zaznamovali ta prehod. Prvi prelom se je zgodil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s tako imenovano tretjo industrijsko revolucijo, ki je prinesla razvoj interneta. Leta 1969 je ameriško obrambno ministrstvo razvilo prvo omrežje z imenom ARPANET, ki je bilo povod za razvoj prvega mikroprocesorja dve leti kasneje ter iznajdbe modema in interneta leta 1978. Drugi prelom izhaja iz novega razumevanja človeškega dela. Prišlo je namreč do spremembe same organizacije dela, ki je tesno povezana z omenjeno novo industrijsko revolucijo. Nova organizacija dela temelji na povečani večopravilnosti, prilagodljivosti povpraševanju, povečanju intenzivnosti in fleksibilnosti dela. Izničiti želi čas mirovanja, od delavca pričakuje, da bo nenehno opravljal neko delo. Tretji prelom je v Franciji zaznamoval maj 1968, ki ga Cohen povezuje s prebuditvijo sodobnega individualizma, še bolj pa mladine kot avtonomne družbene sile. Takrat so se mladi zoperstavili hierarhični družbi, ki so jo zgradili njihovi starši. Zgodili so se radikalni posegi v institucije šole, družine in tovarn, ki so se morale na novo formulirati. Četrti prelom se je zgodil na finančnih trgih, ko so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja finančnemu svetu zopet zavladale borze. Peti prelom pa Cohen povezuje z globalizacijo, ki se je v ožjem pomenu začela z vstopom Kitajske in Indije v igro svetovnega kapitalizma.

Zgoraj opisani prelomi opisujejo razmere v kapitalističnih državah sedemdesetih in osemdesetih let, ki predstavljajo nekakšen kontekst obdobja, v katerem trenutno govorimo in ki je Jugoslavijo vzpodbudil, da je hotela slediti tem prelomom, ki so se nakazovali po Evropi. Slovensko območje je bilo v Jugoslaviji nasploh bolj razvito in je prej doživljalo spremembe kot preostali del ter se posledično hitreje približevalo tem prelomom. To pa zato, ker je bilo bolj izrazito izvozno naravnano zaradi svoje lege in razmeroma dobro razpete šolske mreže. V celoti pa je prehod iz industrijske v postindustrijsko družbo slovensko območje naredilo šele po tranziciji leta 1991.  Pojdimo za zdaj še nazaj v Jugoslavijo, saj nam bodo ti procesi pomagali razumeti razmere po tranziciji. Jugoslavija, ki je na nekaterih območjih bolj in na drugih manj uspešno sledila trendom po Evropi, je posledično v osemdesetih letih odprla svoje meje in počasi se je začel sestavljati industrijski izvozni sektor, glavna panoga, ki je v nadaljevanju poganjala gospodarsko rast. Do njegovega razvoja je prišlo zaradi vse redkejših denarnih tokov, ki so še v šestdesetih letih na veliko pritekali s strani turizma in zdomcev. Tako je Jugoslavija po letu 1975 postajala vse bolj odvisna od zunanjega zadolževanja. Monetarni tokovi so se zmanjšali in če je hotela slediti evropskim trendom, je vseeno morala veliko investirati. Posledično je Jugoslavija konec sedemdesetih let bankrotirala, jugoslovanski trg pa se je sesedel. Če so jugoslovanska podjetja zdaj hotela ustvarjati dobiček, so se morala osredotočiti na tuje trge in se naučiti izvažati. Tako pa se je začel formirati močan industrijski izvozni sektor, ki je prvo desetletje poganjal tudi slovensko gospodarstvo. Po propadu Jugoslavije in slovenski tranziciji leta 1991 je bil glavni cilj slovenskih ekonomskih in političnih elit, da se čim prej in bolj približajo evropskim trgom. Za kaj takšnega pa je morala prestrukturirati in intenzivirati svoje gospodarstvo, da je lahko ujela evropski ritem. Ta proces se je začel dogajati v zadnjih letih socializma.

Seveda pa ima vsako prestrukturiranje tako pomembnega segmenta, kot je trg delovne sile, svoje posledice. Najbolj boleča posledica pospešenega prilagajanja je zagotovo padec prejšnjega polnozaposlenega pakta. Socialistične politike v Jugoslaviji so namreč morale uresničevati svojo temeljno zavezo, ki temelji na pogodbi o polni zaposljivosti vsega aktivnega prebivalstva. Od leta 1988 do 1992 so delodajalci lahko začeli odpuščati odvečno delovno silo, saj je prišlo do fleksibilizacije prej togega trga dela. Prav tako pa se je v tistem času povečalo zgodnje upokojevanje. Delovna mesta, ki so zdaj ostala prosta zaradi odpuščanja in zgodnjega upokojevanja, se niso več zapolnjevala z novimi kadri, ampak je marsikatero postalo odvečno, mnoga so bila tudi ukinjena. Načrtovani ukrepi slovenske politike so bili v tem obdobju usmerjeni v manjšo sistemsko varnost zaposlenih. Zakonodaja je delodajalcem olajšala odpuščanje delavcev in najemanje novih, pojavile so se nove oblike začasnega zaposlovanja in tako dalje. Na strukturni ravni trga dela se je radikalno skrčil obseg predvidljivih in dobro urejenih varnih delovnih mest, pri katerih so mogoče polne zaposlitve -  govorimo torej o delu za nedoločen čas. Največji problem, ki je nastal ob krčenju varnih delovnih mest, pa je ta, da je število aktivnih ljudi v Sloveniji ostalo enako kot prej v Jugoslaviji - okoli enega milijona. Sfera dela se je na strukturni ravni čisto spremenila. Če je prej v socializmu bilo varnih delovnih mest približno toliko, kot je bilo delovno sposobnih in aktivnih ljudi, je zdaj nastal očiten problem, saj se je spremenilo razmerje prilivov in odlivov na in iz trga dela. Leta 1994 je bilo delovno aktivnih okoli en milijon ljudi, kar je približno enako kot desetletje prej v Jugoslaviji, vendar je bilo za razliko od prejšnjega desetletja, ko sta bila število varnih delovnih mest in delovno aktivnih ljudi uravnovešena, brezposelnih okoli 140.000 ljudi. Velika brezposelnost po tranziciji je pripomogla k temu, da je splošna produktivnost dela v Sloveniji narasla. Ekonomske politike, ki so se izvajale v prvem desetletju po tranziciji, so bile naravnane predvsem na preživetje in prilagoditev industrijskega izvoznega sektorja, ki je bil, kot smo videli, večdesetletni politični produkt preteklega obdobja. Politične elite so se v prvem obdobju združile z direktorji industrijskega izvoznega sektorja in skupaj z njimi sestavile makroekonomsko ogrodje, ki je imelo za cilj stabilizacijo države po tranziciji. Takoj po tranziciji leta 1991 je namreč Sloveniji grozil ekonomski in socialni zlom. V prvih letih je tolar apreciiral za 50 odstotkov, prav za toliko pa se je zmanjšala tudi izvozna konkurenčnost podjetij, hkrati pa pocenila tuja ponudba na domači trg. Industrijska proizvodnja se je skrčila skoraj za polovico, inflacija tolarja je bila kar tisočodstotna, bančni sistem pa praktično v bankrotu. Politika je stanje nadzorovala z uvedbo protiinflacijske politike ter sprostitve domače porabe. Uvodna kriza je trajala kar 6 let, do leta 1997, stanje pa se je popolnoma normaliziralo šele leta 2000. Leta 1997 je slovensko gospodarstvo prvič imelo več dobička kot izgub in šele v tem letu je gospodarsko rast spet začel poganjati industrijski izvozni sektor, prav tako pa se je obnovila normalna investicijska klima v podjetjih. Krčenje slovenskega trga dela je torej posledica rahljanja prej togega in nasičenega trga dela, ki je bilo potrebno za stabilizacijo države in dohitevanje razvitejših držav. Na vprašanje, zakaj država ni uravnovesila trga dela, pa bomo odgovorili nekoliko kasneje.  

Do zdaj smo obravnavali jugoslovanski trg dela, spremembe trga dela nekaj let pred začetkom tranzicije in po njej ter ekonomske politike prvih desetih let do leta 2000. Od tu naprej pa se bomo osredotočili na dva segmenta, ki sta bolj neposredno povezana z vprašanjem, kako do večje gospodarske rasti. Prvi segment, ki ga bomo podrobneje pogledali, je neravnovesje med varnimi zaposlitvami na trgu dela in številom mladih, ki vsako leto na novo prihajajo na trg dela, drugi segment pa se navezuje na sektorsko formiranje slovenskega zasebnega kapitala po letu 2000, ki bistveno vpliva na gospodarsko rast. Segmenta se med seboj v osnovi ne stikata in imata svojo lastno zgodovino, vendar bosta oba pokazala anomalije slovenskih političnih in ekonomskih elit, predvsem od začetka tega tisočletja naprej. Prvi segment obravnava problematiko mladih, ki se želijo po končanem primarnem, sekundarnem ali terciarnem izobraževanju vključiti na trg dela. V Jugoslaviji so bila delovna mesta usklajena z demografskimi gibanji in odlivom mladih iz šol, delovna sfera se je obnavljala neopazno. Vzpostavljeno je bilo ravnovesje med prilivom in odlivom na trgu dela. Pri tem so glavni odlivni tok predstavljale upokojitve, prilivni tok pa mladi, ki so prvič iskali službe. Vendar pa se danes, ko je prišlo do krčenja delovnih mest, delovna sfera več ne obnavlja. To je predvsem posledica neusklajenosti zaposlitvenega in izobraževalnega sistema. Po tranziciji smo bili namreč priča ekspanziji sekundarnega prehodnega in terciarnega šolstva. Glavna indikatorja, po katerih lahko prepoznamo ekspanzijo šolstva, sta število vpisanih ljudi in število ljudi, ki so uspešno opravili določeno raven izobraževanja - oba kazalca sta v Sloveniji po tranziciji poskočila. Ko govorimo o ekspanziji izobraževanja, moramo biti pozorni na to, da se ekspanzija ni zgodila v številu vpisanih, ampak v spremembi notranje sestave vpisanih. To razločevanje je zelo pomembno zato, ker lahko v Sloveniji po tranziciji opazimo padec rasti generacij, z drugimi besedami padec rodnosti, ki je sicer značilen za vse razvitejše države. Kar poskušamo povedati, je to, da so se mladi začeli bolj nagibati k splošnejšim, prehodnim programom, ki omogočajo nadaljnji študij - zmanjšal se je priliv na poklicne šole, ki so bile v času Jugoslavije precej popularne, ter povečal priliv na gimnazije. Posledično se je tudi povečal vpis na terciarne programe, torej na višje in visoke, strokovne, univerzitetne in podiplomske študijske programe. Sledila je tudi ekspanzija izrednega študija. Politiki so odobrili višje vpisne kvote in omogočili ustanavljanje novih šol in programov, saj je bila ekspanzija šolstva eden od načrtovanih projektov, ki bo slovenskemu trgu dela priskrbel dovolj izobraženo delovno silo, ki bo znala ravnati z zahtevnejšimi tehnologijami, kar bi lahko dvignilo gospodarsko rast. Leta 2004 je delež diplomiranih zrasel s prejšnjih 17 odstotkov na leto na 30 odstotkov na leto, kar pomeni, da je bil letni priliv diplomantov okoli 8.000 oseb, in ta številka je iz leta v leto rastla. Tukaj pa se soočimo z neravnovesjem med številom varnih delovnih mest in letnim prilivom mladih diplomantov na trg dela. Že prej smo povedali, da je glavni odlivni tok s trga delovne sile upokojitev. Vsako leto se upokoji 3060 ljudi s terciarno stopnjo izobrazbe, od tega se sprosti samo okoli 2350 varnih delovnih mest. Vendar je, kot vidimo, letni priliv mladih diplomantov na trg dela bistveno večji, saj znaša denimo leta 2005 devet tisoč. Strukturno neravnovesje trga dela je videti še večje, če upoštevamo, da smo do zdaj obravnavali le diplomante - mlade, ki so končali terciarno stopnjo izobraževanja. Kohorta tistih, ki so končali sekundarno stopnjo izobraževanja, je še večja, in sicer letno sekundarno stopnjo konča okoli 19.000 mladih, ki se odpravijo iskat svojo prvo zaposlitev, medtem ko se sprosti le osem do devet tisoč delovnih mest za njihove zaposlitve. Več kot očitno lahko vidimo, da je priliv na slovenski trg dela veliko večji kot njegov odliv. Slovenija, kot kaže, ne izkorišča svojih potencialov: delovne sile je več kot dovolj, še več, narašča število visoko izobraženih ljudi, ki bi lahko s svojim znanjem in ustvarjanjem bistveno prispevali k razvoju novih tehnologij in delali s kompleksnejšimi tehnologijami, slovenske politike pa se kot kaže niso kaj dosti zmenile za nastalo situacijo.

Ampak preden razkrijemo vse možne potenciale, ki bi jih lahko prinesel dvig splošne ravni izobraževanja, razjasnimo še drugi segment, ki se, kot smo povedali prej, navezuje na formiranje slovenskega zasebnega kapitala. Tukaj bomo lahko videli enega od glavnih razlogov, zakaj se slovenski trg dela ni uravnotežil. Zasebni kapital se v Sloveniji ni formiral, kot bi lahko mislili, takoj po prehodu iz socializma v kapitalizem leta 1991, ampak šele po letu 2004. Do tega leta je gospodarsko rast poganjal industrijski izvozni sektor, ki pa je takoj po letu 2000 začel izgubljati na svojem vplivu. Po letu 2000, ko je Slovenija že prešla uvodno krizo, so slovenske politične elite, zadovoljne s tem uspehom, prenehale stremeti k pospešenemu razvoju družbe. Po doseženih zadanih ciljih so sledila štiri leta stagniranja, politika pa je bila čisto brez orientacije. Posledično je gospodarska rast po letu 2000 padla pod 3 odstotke, razkrajala se je fiskalna disciplina, kar je obrnilo navzgor inflacijo in javni dolg. Nato pa je leta 2004 na oblast prišla Socialna demokratska stranka in ponudila novost, ki je bila volilcem do tedaj neznana, a je bila nova in zavita v lepe besede ter darilne ovojnice. Slovenska demokratska stranka je začela uveljavljati neoliberalne reforme, katerih posledica je bila tudi formacija zasebnega kapitala in posledično nove slovenske ekonomske elite. Vendar se ta novi zasebni kapital ni formiral v industrijskem izvoznem sektorju, ki je bil v preteklem obdobju glavni steber gospodarske rasti, ampak se je formiral v tehnološko in upravljalsko nezahtevnem domačem sektorju, kjer je tudi glavnina domačega kapitala, medtem ko je industrijski izvozni sektor je vse bolj izgubljal svojo moč. Vsa središča ekonomske moči so zdaj prešla v državne monopole v infrastrukturi, svetu trgovine, hotelirstva, pivovarstva, gradbeništva in podobno. Veliki problem pri tem pa je, da so podjetja teh sektorjev usmerjena na zelo miniaturen trg, njihovi dobički pa odvisni od nenehne rasti domače in druge porabe ter politične podpore ali z drugimi besedami od korupcije in klientelizma. Nova slovenska ekonomska elita se je formirala okoli sektorja, ki težko proizvaja večjo gospodarsko rast zaradi prevelike nasičenosti miniaturnega trga. Domače okolje se je tako začelo pregrevati, kar je ogrozilo tehnološko in izvozno rast. Zanimivo vprašanje v povezavi s tem je, kaj se v slovenskem prostoru dogaja z razvojem tehnologij. V Sloveniji smo po tranziciji ustvarili novo tehnološko bazo z liberalizacijo in privatizacijo, ki je lahko zagotavljala določeno stopnjo gospodarske rasti. Nova tehnološka baza je v glavnem temeljila na industrijskem izvoznem sektorju, ki je zaživel po tranziciji z dokončnim odprtjem mej, ob tranziciji smo doživeli prestrukturiranje iz industrije v storitve, poleg tega pa sta se povečali intenzivnost in fleksibilizacija dela. Skratka, naredili smo, z besedami Daniela Cohena, preskok iz industrijske v postindustrijsko družbo. Kljub temu, da smo uspeli na začetku zgraditi stabilno tehnološko bazo, pa nadalje tehnologij nismo razvijali. Večino gospodarske rasti smo v nadaljevanju dobili zgolj z intenziviranjem dela. Ko pa se je ustavilo še to, državi ni ostalo drugega, kot da se je leta 2006 začela z vso močjo zunanje zadolževati, da je lahko ohranjala stopnjo gospodarske rasti. Po nekaj manj kot dvajsetih letih smo iz tehnološke baze izželi že vse, od nje ne moremo pričakovati dvakrat večje gospodarske rasti, saj nimamo niti osnovne baze zanjo. Poleg tega pa se je zasebni kapital, ki je glavni nosilec naše gospodarske rasti, formiral v domačem sektorju, ki ne zahteva velikih tehnoloških inovacij, večje gospodarske rasti pa zaradi osredotočenosti na miniaturni slovenski trg ne more ustvarjati. Tukaj lahko vidimo povezavo med tehnološko stagnacijo in formacijo zasebnega sektorja.  

Na tem mestu bomo na kratko povzeli, kar smo do sedaj ugotovili. Slovenija je takoj po tranziciji potrebovala šest let, da se je izvlekla iz uvodne transformacijske krize in prestrukturirala ekonomsko in družbeno sfero. Tranzicijska politika je drastično prestrukturirala trg dela, saj so se zrahljale prejšnje toge socialistične strukture trga dela in postale bolj fleksibilne. Kot posledica tega se je skrčilo število varnih delovnih mest za nedoločen čas, povečalo pa se je število delovnih mest za določen čas - prekarno delo. Zaradi povedanega se je povečala brezposelnost, pridobivanje prve zaposlitve se je za mlade otežilo, če pa so zaposlitev že dobili, je bila ta ponavadi prekarna. Doživeli smo tudi ekspanzijo sekundarnega prehodnega in terciarnega izobraževanja. Vse več mladih se je odločalo za nadaljevanje šolanja na terciarni stopnji, kar je spremenilo izobrazbeno strukturo v Sloveniji. Vseeno pa drastično primanjkuje delovnih mest, zato mladi izobraženci izpadejo iz trga dela in se morajo za preživetje zadovoljiti z delom, ki je prvotno namenjeno ljudem s končano sekundarno stopnjo izobraževanja. Na koncu pa smo videli še, kako se je v Sloveniji zasebni kapital formiral okoli domačega sektorja, ki je neproduktiven zaradi miniaturnega domačega trga, iz katerega ne more izvleči večje gospodarske rasti. Poleg tega ti mogotci niti nimajo pretirane želje, da bi ustvarjali nova delovna mesta, saj jim ustreza ravno takšno stanje, kot je. Sovražijo konkurenco, ravno konkurenca pa bi verjetno pripeljala prepotrebna delovna mesta.

Kaj je torej naloga Slovenije, če želi vzpostaviti večjo gospodarsko rast? V kapitalizmu daje produkt in dohodek ustvarjalnost ljudi. To preprosto pomeni, da so inovacije tiste, ki v kapitalizmu ustvarjajo presežek. Zatorej je naloga družb, da se organizirajo tako, da bodo to ustvarjalnost podprle. Ravno nasprotno pa so se slovenske neoliberalne elite zasidrale v stagnirajočem sektorju, kjer ni veliko možnosti in potrebe za inovacije. V tem kontekstu je naloga Slovenije, da naredi nov tehnološki preboj, kot ga je že naredila v preteklosti. Saj je ravno od tehnološkega preboja odvisen tudi tehnološki napredek. Ko nam ta tehnološki preboj, ki ustvari novo tehnološko bazo za omogočanje nadaljnje gospodarske rasti, uspe, je potrebno okoli nje organizirati celotni izobraževalni sistem. Izobraziti je treba delovno silo, ki bo znala izdelovati tehnološke inovacije in ki jih bo znala prodajati v svet. Slovenski ekonomist Franček Drenovec je skoval zanimivo teorijo o tem, kako prestrukturirati gospodarsko in politično sfero. Pravi, da se mora najprej iz množice ljudi izluščiti aktivna civilna družba, ki bo spreminjala javno mnenje in prenesla na družbo potrebne nove ideje o tem prestrukturiranju. Nato se morajo zgoditi tehnološki preboji, razviti se morajo nove tehnologije. Naslednji korak pa je, da se okoli novih inovativnih tehnologij zgradi temu primeren javni izobraževalni sistem, ki bo izobrazil množico, da bo znala upravljati z novimi tehnologijami. Prepričan je, da so potrebni koreniti posegi v nacionalni javni izobraževalni sistem. Ustvariti se mora novo podjetništvo, ki ne bo več zasidrano v stagnirajočem, mednarodno izoliranem in nezahtevnem domačem sektorju, pač pa se mora zopet obnoviti izvozni industrijski sektor, ki bo preprečeval pregorevanje domačega trga. Razvoj novega podjetništva v Sloveniji bi prinesel nova delovna mesta, kar bi začelo uravnoteževati in sistemsko zopet spreminjati trg dela, ki mu drastično primanjkuje  varnih delovnih mest. Za mlade, katerih priliv na trg dela je vsako leto drastično večji kot odliv z njega, bi to pomenilo dosti boljše pogoje za iskanje prve zaposlitve in nasploh prispevalo h gospodarski rasti. Celotno okolje je treba preplaviti z na znanjem temelječo etiko. Pri tem ne gre za to, da bi imeli visoko izobraženo delovno silo, ampak gre samo za ustvarjanje povpraševanja po njej, gre za ustvarjanje bodočih podjetnikov in politikov, ki bodo razumeli pomen znanja v modernih družbah in jo znali pravilno propagirati in izkoristiti. To pa bo prineslo pot iz krize. Tehnološki razvoj vključuje zamenjavo elit. Družbo se spreminja tako, da bodo v njej v prihodnosti uspevali neki drugi podjetniki in politiki kot tisti, ki so uspevali do zdaj, neki drugi modreci in ideologi z drugačno ideologijo, ki bo morda po potrebi tehnološko usmerjena drugam, v skladu s časom in prostorom. V sistem pa je potrebno vgraditi stroj, ki bo poskrbel, da se vrhnji sloj ne bo vedno znova obnavljal. Kot vidimo, je v Sloveniji takšen stroj še kako potrebno vgraditi, saj pri nas že 25 let gledamo ene in iste obraze in nič ne kaže, da bi se stvari spremenile. Na visokošolske študije se vpišeta dve tretjini vsake generacije. Vendar država temu trendu ne sledi. Slovenski izobraževalni sistem je že 30 ali 40 let enak, brez sprememb in je še iz časov, ko se je na slovenskem območju odvijalo prvo prestrukturiranje in prilagajanje zahodnim razvitejšim državam, mi pa želimo z njim ustvarjati enkrat večji bruto domači proizvod, kot smo ga takrat. Z enakim tehnološkim in izobraževalnim ozadjem želimo ustvariti več, kar pa je praktično nemogoče.

Po ekonomsko-politični slovenski sagi se je v poznih nočnih in zgodnjih jutranjih urah sprehajal Dejan.