Kako se reče univerza po kitajsko?

Kako se reče univerza po kitajsko?

Oddaja
21. 12. 2017 - 12.00

V današnjem unikompleksu se ne bomo dejansko učili, kako po kitajsko reči univerza. Ta oddaja je zgolj romantično pričevanje sodelavca univerzitetne redakcije Radia Študent o izkušnjah s projekta poletne akademije na Univerzi Beihang v Pekingu, kjer je poleti sodeloval kot gostujoči predavatelj. Projekt je zajemal predvsem delavnice, kjer so se kitajski študentje kalili v retoriki. Pogovori s kitajskimi študenti in profesorji lahko podrejo marsikatero stereotipno orientalistično predstavo o modusu operandi kitajskega izobraževalnega sistema, hkrati pa nekomu, ki o kitajskem izobraževalnem sistemu nima predstav, poda začetno sliko in idejo.   

Prvič se nekaj, vsaj idejno podobnega univerzi, na Kitajskem pojavi že 2000 let pred našim štetjem, v času prvih dinastij in civilizacij. Takratni vladarji naj bi vzdrževali šole, kjer so se predvsem mladi aristokrati učili šestih konfucijanskih umetnosti: obrednost, oziroma življenje v skladu s kozmičnim redom, glasbo, lokostrelstvo, vožnjo z vojnim vozom, kaligrafijo in matematiko. Moški, ki je usvojil navedenih šest veščin, naj bi bil izpopolnjen in samoaktualiziran.

Po tem času so na Kitajskem do začetka našega štetja prevladovale akademije; predvsem privatne institucije, ki so bile dostikrat situirane na dokaj odročnih delih, da so lahko učenjaki v miru študirali.

Koncept univerze kot najvišje izobraževalne institucije pozna Kitajska že dobrih dva tisoč let. Prva univerza je bila ustanovljena v Chang’anu , blizu današnjega Xi’ana v obdobju dinastije Han, in sicer leta tri našega štetja. Kasneje se je institucija prek podružnic razširila tudi po drugih mestih. Sprva je nosila ime Taixue, kar v dobesednem prevodu zlogov pomeni “preveč se učiti”. V drugem stoletju našega štetja naj bi to institucijo obiskovalo kar 30.000 študentov, učili pa naj bi se vse od konfucijanskih načel in književnosti na eni, do upravnih in birokratskih ved na drugi strani. Tako izobražene študente so potrebovali predvsem za upravljanje države.

Nekje sredi prvega tisočletja našega štetja, med vladavino dinastije Sui, se je Taixue preimenovala v Guozijian, ljubkovalno imenovana tudi imperialna akademija, ki je bila razširjena po celi Kitajski, s centrom venomer v prestolnici trenutno vladajoče dinastije. Tu so bili pomembni predvsem imperialni izpiti, kjer so na podlagi tradicionalnih znanj kitajskih klasikov in ostalih ved izbirali bodoče upravljalce državnih organov in birokrate.

V drugem tisočletju so se pojavile še provincialne akademije, ki so bile javno dostopne in brezplačne ter so se bolj kot na pripravo na izpite in na predavanja osredotočala na profesorje. Ti so bolj asistirali študentom pri študiju in raziskavah kot pa podpirali klasičen rigiden šolski sistem, ki ga poznamo pri nas. Skozi stoletja se je kitajska univerza torej razvijala in se ves čas trdno držala tradicionalnih korenin, dokler je ni na prelomu 19. stoletja doletela sprememba. Leta 1898 je bila po zahodnem vzoru ustanovljena Pekinška univerza in leta 1905 so po več kot tisočletju ukinili imperialne izpite.

Kaj torej pomeni termin Univerza po kitajsko? Predvsem je, če se igramo genealogijo pomena tega termina, Univerza po kitajsko mešanica tradicij, starih toliko kot civilizacija, in hkrati vplivov intelektualnih valov in kultur celega sveta. 20. stoletje na Kitajskem zaznamuje vedno večji poudarek tehničnim in naravoslovnim znanostim, češ, humanistika in družboslovje ne koristita nikomur, kar je nenavadno, celo paradoksalno, če upoštevamo, da je ravno 20. stoletje na Kitajskem obdobje največje emancipacije proletariata. Obratno je v Jugoslaviji, denimo, ravno socializem prinesel s seboj ene najbolj zlatih časov za humanistiko in ostale “neuporabne študije”. Kitajska odločitev je povezana z naracijo kitajske komunistične partije, ki želi samo sebe predstaviti kot najbolj tehnokratsko opcijo.

Velika preferenca tehnike in trde znanosti napram humanistiki izvira pravzaprav iz specifike Maoizma, oziroma kot je to razumel Mao, iz regionalno specifičnega branja Leninizma. Spomnimo: Maoizem predvideva tri stopnje revolucionarnega delovanja. Prva predvideva zbiranje različnih idej in mnenj proletariata, druga predvideva analizo in artikulacijo teh idej, ki skozi objektivno in znanstveno tehniko prideta do enega “pravilnega” rezultata, ki ga nato na tretji stopnji v obliki politične linije za svojega sprejme proletarska množica in lahko začne z revolucijo.

Je pa v državi, ki je na papirju komunistična, znanje angleščine ključno in zelo cenjeno, kar je mali oksimoron glede na to, da govorimo o državi, kjer večina prebivalstva angleškega jezika sploh ni vešča. Če ste kdaj v roke prijeli kitajski potni list ali pa ste izpolnjevali obrazec za kitajsko vizo, vas je najverjetneje zmedla kategorija “english name”. Ker je mandarinščina, kot označujemo najbolj razširjen dialekt, izven Kitajske in Tajvana relativno nerazširjena, hkrati pa fonetično popolnoma drugačna od prevladujočih indoevropskih jezikov, je izgovorjava, raba, prepoznavanje in zapisovanje Kitajskih imen za tujce izredno težko. Vodja projekta, ki se ga je udeležil naš sodelavec, Kitajka Guohong Xu, se zato raje predstavi kot Elisabeth.

Angleško ime je torej ključno za ambicioznejše Kitajce, ki kot strokovnjaki delajo v tujini ali pa delajo za ogromna podjetja, ki prodajajo in kupujejo izdelke po celemu svetu, ali pa delajo v globalni trgovski panogi. Kako pa posameznik na Kitajskem dobi svoje drugo ime? Po pričevanjih študentov jim angleško ime večinoma izberejo učitelji angleščine pri prvih urah pouka v tujem jeziku. Neka študentka se tako imenuje Sky - učiteljici se je zdelo, da pač izgleda kot nebo. V ogromno primerih so izbrana imena popolnoma naključna oziroma se pri njih trudijo slediti kitajskim standardom poimenovanja, kar pomeni, da imajo radi imena z dejanskim pomenom, kar v indoevropskih jezikih zveni nenavadno - učitelj ali včasih starš izbere nek pomenski samostalnik v angleščini in to je to. Tako kot da bi se v slovenščini nekdo predstavil kot koleraba ali morje.

Obsesija z angleščino pa se nikakor ne konča s prvo stopnjo izobrazbe in alternativnimi imeni. Še tekom srednješolske izobrazbe je ta ključna. Na skoraj vseh univerzah je znanje angleščine eden izmed najpomembnejših, če ne najpomembnejši kriterij selekcije ob vpisu.

Še ena posebnost izobraževalnega sistema je poglobljeno učenje mandarinščine, maternega jezika večine prebivalstva. Specifika jezika in zapisa je ta, da za razliko od črkovne abecede, kjer besede pišemo s kombinacijo znakov, pri mandarinščini zapiše en znak zdaj en zlog, zdaj celo besedo, čemur uradno rečemo, da je jezik logografičen. Ker je tradicionalen zapis jezika tako težak, je komunistična partija v želji po višji pismenosti sistem celo poenostavila - od tod torej delitev na poenostavljen in tradicionalni sistem zapisa. Da se zato še skozi celo srednješolsko izobrazbo učijo lastnega jezika, niti ni tako presenetljivo. Je pa presenetljivo, da se mandarinščine ponekod učijo celo na univerzah.

Prej omenjena Sky je študentka obramboslovja v Nanjingu in se še zdaj uči specifičnih logografskih mandarinskih znakov, ki se uporabljajo v vojaški in obramboslovni teoriji. Umetnost vojne, ki je na njeni fakulteti obvezno čtivo, je prebrala tako v mandarinščini kot tudi v angleščini - pravi, da je prevod briljanten, da pa vsemu navkljub ne zadrži enakega pomena kot original. Morda slednje spominja na uboge poizkuse angleških prevajalcev, da bi dešifrirali razliko med Nietzschejevim Versprung in Herkunft. Za preprosto rabo jezika, torej branje časopisov in podobno banalnih čtiv, kot so preprosta literatura, vozni redi in podobno, mora povprečen Kitajec poznati približno 2000 do 3000 znakov, pa še to poenostavljenih in ne tradicionalnih - kar pa vsekakor ni dovolj za razumevanje zahtevnejših tekstov. Pred nadaljevanjem L’aventurier od L’Indochine.

Sedaj pa raziščimo, kje so razhajanja med univerzo po kitajsko in univerzo po slovensko, ali raje kar po evropsko. Če beremo Levi-Straussa v Antropologiji in modernem svetu, vemo, da poanta primerjalne kulturologije v resnici ni zgolj ponazoritev razlik med kulturami, pač pa je še prej iskanje skupnih lastnosti, kar potem pomaga vzpostaviti skupno genealogijo termina, ki ga proučujemo.

Odnos, ki ga kitajska študentarija in družba gojita do univerze in izobraževalnega sistema nasploh, je precej drugačen od našega. Pri njih še vedno obstaja močna avtoritarna pozicija učitelja, ki je hierarhično absolutno nadrejen učencu. V osnovni in srednji šoli je to morda primerljivo z avstroogrskim pristopom do poučevanja, ki vključuje klečanje na koruzi, in ki je v Sloveniji že davno odmrl. Če je danes v Sloveniji normalno, da starši do učitelja pristopajo z določenimi zahtevami, je to na kitajskem večinoma nepredstavljivo.

Na univerzitetni ravni to predvsem pomeni, da je ex cathedra pristop do poučevanja norma oziroma drugačna oblika učnega procesa sploh ne obstaja. Pa niso samo profesorji zategnjeni in zadržani, tudi študentom drugačni pristopi niso ravno blizu. Ne samo, da je posledično manj neformalnega poučevanja, tudi interaktivnost učnega procesa je na izredno nizkem nivoju. S pojmom interaktivnost mislimo seveda na vključenost študentov v učni proces: postavljanje vprašanj, vključenost v debato, samostojno delo in tako dalje. Študente je strah vprašati, da ne bi delovali neumno, tudi ko se - navadno “uvožen” - profesor potrudi in poizkusi z drugačnim odnosom. Interaktivnosti je v Sloveniji glede na ta primer dosti več.

Definitivno je enosmeren predavateljski diskurz lahko problematičen. Študentje si pač zapisujejo snov, ki jo profesor odpredava. Že tako, na prvo žogo, vidimo problem, da študentje ob nejasnostih zadev ne prosijo za razlago. Dalje pa pouk, sploh v humanistiki, izgubi tisto dodatno vrednost. Dobro naperjeno vprašanje in sledeč odgovor ne samo razjasnita snovi, marveč lahko sprožita premislek in razpravo tako pri študentih kot pri predavateljih.

Že sama pojavnost tako imenovanega sokratskega učitelja, torej učitelja, ki uči s postavljanjem vprašanj in študenta bolj vodi skozi snov, izboljša učni proces direktno med predavanjem, osebna interakcija in aktivno sodelovanje študenta pa vzpostavita nov pogled na študij: kar naenkrat študent ni le študent, ki zadevo posluša, da bo opravil izpit, ampak o njej razmišlja zaradi zadeve same. Ključno za samostojnega študenta, ki snov razume, je predvsem to, da je osebno vključen, aktiven v razmerju do objekta preučevanja. Da pa pride do tega, nista dovolj le vnema in motivacija, potrebno je tudi, da se študent dejansko prepozna v vlogi nekoga, ki sedaj nekaj preučuje, do tega pa najlaže pride, ko je sam inkorporiran v učni proces. 

Prejšnja teza predpostavlja, da je večja vključenost študenta v učni proces nujna. Nujna pa je tudi avtoriteta profesorja. Pa s tem ne mislimo nujno avtoritete v smislu družbenih norm, vikanja in strahu pred spraševanjem. Mislimo predvsem na epistemološko avtoriteto: popolno zaupanje študenta v profesorja. Študent mora vnaprej na besedo verjeti profesorju, šele tako lahko resnično razume poanto njegove razlage. Posoditi mu mora svoja usta, svoje mesto izrekanja. Oziroma, kot v predgovoru v Traktat zapiše Wittgenstein: “Samo nekdo, ki je hodil po moji poti, more razumeti.” Podobno poanto v dialogu Mikroskopija nakaže Jacques-Alain Miller:

Ona: Ali vam moram, medtem ko se bova šla to igro, zaupati,

verjeti, da veste nekaj, česar jaz ne vem, in da obstaja

nekaj, kar je treba vedeti?

Jaz: Nedvomno.

Ona: Ampak prav tega ne vem.

Jaz: V tem je igra. Dovolj je, da ste radovedni. Toda ne

pričakujte od mene, da bom igral vedca. Ko bom govoril

namesto vas, ko bom tisto, kar bom rekel, prikrojil temu,

kar utegnete vi razumeti, boste vi tisti, ki ve. Vaša vednost

bo tu določala mero; celoten moj diskurz bo oblikovan samo

za vaša ušesa; zadovoljen bom, samo če boste vi zadovoljni;

in ko bom govoril vaš jezik - kar upam, da bom - bo to

tako, kot da prihaja od vas.

Ravno ta element je na kitajskih univerzah močnejši, ne igrajo se apolitičnosti in kritičnega mišljenja, kjer to ni pomembno, za razliko od določenih profesorjev na filozofski fakulteti, ki vztrajajo pri kritičnem mišljenju in opredeljevanju. Če do določene, recimo temu linije, študent že iz samega začetka pristopa kritično, dobi sicer znanje o tej liniji, glavne poante pa se venomer izmikajo. Šele ko študentje dojamejo srčiko in bistvo debate ima interaktivni pouk zares smisel. Šele takrat se lahko študentje na produktiven način ne strinjajo s profesorjem oziroma šele takrat je debata sploh smiselna in produktivna.

In tu pridemo do velike ugotovitve, do tistega, kar je skupno pomenu univerze v vseh jezikih: univerza je vedno dvojnost med raziskovalnim delom in poučevanjem. To je bila v fevdalni Evropi visokega srednjega veka in to je bila v času dinastije Ming na Kitajskem. Tako razklana je danes v Bostonu in v Pekingu. Med študente, ki po eni strani potrebujejo več znanja, po drugi pa so že pripravljeni - in dostikrat zelo motivirani - za resne projekte. Čeprav je kitajski izobraževalni sistem od našega radikalno drugačen, mu je v smislu vloge znotraj polja politične epistemologije podoben.

Za konec pa naj izpostavimo še nekaj: univerza na Kitajskem ima infrastrukturno izjemne možnosti. Za razliko od določenih univerz v državah na sončni strani Alp na Kitajskem beseda kampus nekaj pomeni. Beihanška univerza se razteza na priblližno petih kvadratnih kilometrih in je v bistvu malo mesto zase. Znotraj kampusa so vse fakultete, knjižnice, športni objekti, študentski domovi, skratka, čisto vse, kar univerza potrebuje za normalno funkcioniranje. Kar se tiče zagotavljanja opreme, imajo praktično na vseh področjih zagotovljeno najnovejšo in najboljšo, predvsem v naravoslovju in tehniki. Ni čudno, da kitajski študentje na kampusu dostikrat ostanejo tudi čez počitnice in se - kar je eden izmed redkih stereotipov, ki očitno držijo - učijo tudi takrat, ko jim ne bi bilo treba.

 

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

mogoče res. ampak kitajčki tudi hodijo delat doktorate tako v Ameriko kot na Nizozemsko. Belčki dobro vedo, da so rumenčki nori v delovni vnemi. so deloholiki. ergo.
ampak ... ni tako simpl kot se sprva zdi. poiščite kaj o kitajski etiki, morali in ideji komunistične partije. ni tako simpl.

torej po vsem prečitanem lahko rečem, da si to zelo dobro napisal.
AMPAK.
sedaj poišči še anti-pod vsemu, kar pišeš. to je vedno zdravo.

poglej recimo, če te res zanima Kitajska in njena problematika idealne komunistične tehno-kracije, ki je lahko sicer dobra ampak tudi zelo nevarna. zgodovina uči, da ni šlo tako gladko do leta 2018 kot se spree zdi.
zadnjič mi je na primer Kitajka rekla, da jo je prišla obiskat mami v evropo, v Italijo. ko se je ustavila na prehodu za pešce in ko je ugotovila, da se je avto ustavil in ji dal prednost - se je počutila neverjetno krivo.
hm.
povedala mi je tudi, da je njen frend, kitajček, enkrat se hotel odseliti od mame, ki je bila vdova. mama mu je rekla, da če se odseli, da se bo ubila. naredila samomor.
hm.

zatorej, če te le zanima, pojdi še malo pobrskat zadeve.

meni se zdijo zanimive tele zadevice:
1. Sijie Dai: Balzac in kitajska šiviljica
super knjigica!!!!
https://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=1496

2. Su Tong: Binu - mit o solzah ob velikem zidu
super knjigica!!!!

imaš pa potem tudi tole malce težko zadevico:
3. Lu Hsun: Resnična zgodba o ah qju

potem pa ... filmčki:
COMING HOME
https://www.youtube.com/watch?v=GYetTNIUHyo

Televizija na Kitajskem in Novo Leto manija:
https://www.youtube.com/watch?v=1MxGchEWuAk

in malce več realnega vpogleda v celo zadevo:
https://www.theguardian.com/world/2008/jan/23/china.jonathanwatts

Ai Wei Wei
http://aiweiwei.com/mixed-media/music-videos/dumbass/index.html

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness