Nesveta zveza birokracije in neoliberalizma

Nesveta zveza birokracije in neoliberalizma

Oddaja
19. 9. 2019 - 12.00

September se izteka in bo počasi s sabo vzel še zadnje tople dneve, na univerzitetni redakciji pa smo nekateri končno oddali zaključne naloge za faks in bomo z njimi radiu malo napolnili program, vam pa zafilali ušesa. Današnji Unikompleks tako začenjamo v obliki komentarja, po dolgem času spet iz prvih oziroma stranskih vrst Senata Filozofske fakultete.

Komentar je spodbudila soudeležba avtorice v najvišjem strokovnem organu fakultete, torej v fakultetnem senatu v prejšnjem študijskem letu. Znotraj organa, ki skupaj z univerzo letos šteje že sto let, je avtorica sodelovala zgolj eno, a intenzivno leto, v katerem je doživela marsikaj, kar se ji je zdelo kot skoncentriran izraz najglobljih struktur, ki vladajo na fakulteti, pa tudi v širši družbi. Ker pot v senat za študente poteka prek študentskega sveta, ki voli predstavnike študentov v različne organe in komisije na fakulteti, je avtorica izkusila tudi način delovanja študentskih stanovskih predstavnikov. Posebej zanimiv pa se ji je zdel odnos med študentskim svetom in senatom ter med fakultetnimi organi na eni strani in populacijo zaposlenih in študirajočih na fakulteti na drugi.

Za marsikatero ravnanje senatorjev in svetnikov, ki se je sprva kazalo kot nesmiselno ali nekonsistentno, lahko naposled le najdemo glavni družbeni okvir, znotraj katerega si ravnanja lahko razlagamo in v njih ugotovimo svojevrstno racionalnost. V senat je avtorica vstopila s predstavo o tem, kako naj bi upravljanje s fakulteto na najvišji demokratični ravni bilo videti, in pri tem mora priznati, da ni pričakovala, da bodo seje tako rutinske, močno posredovane z birokratskim diskurzom, in da se bo od 54-ih članov oglašalo vedno istih deset ali še manj. Vnaprej pa je že vedela, da bodo študenti, ki sestavljajo petino senata, verjetno nekoliko bolj plašni in podrejeni zaradi nižjega statusa v univerzitetni hierarhiji.

Najbolje bo, da začnemo s konkretnim primerom, ki prikaže točno tisto vrsto ravnanja, ki je avtorici povzročalo preglavice in za katerega je kasneje ugotovila, da je izvrsten zgoščen prikaz odnosov med profesorji in študenti ter med fakultetnimi organi in njim zunanjo populacijo. Zdi se tudi kot nekoliko komičen prikaz birokratskih komplikacij, ki pa v končni fazi vodijo v tragikomedijo, v kateri slavi fakultetna administracija, izgubijo pa tako študentje kot potencialna fakultetna skupnost. Primer bomo vzeli kot iztočnico, ki jo bomo nato dopolnili s konceptualnim aparatom, da si situacijo razjasnimo.

Na dnevnem redu seje senata je bilo spreminjanje programa na drugi stopnji Oddelka za filozofijo. Umeščeno je bilo kot podtočka podtočke podtočke podtočke točke Študijske zadeve. Na sestanku neformalne študentske senatorske skupine smo se že pred sejo dogovorili z magistrsko študentko filozofije, da pride na sejo senata predstavit stališče študentov filozofije o spremembah programa na drugi stopnji. Študentka je namreč na oddelku zbrala okoli 70 podpisov študentov, ki so nasprotovali spremembam drugostopenjskega programa filozofije, in to poskušala predstaviti na oddelčni seji, toda profesorji so jo ignorirali.

Ker je bila študentka v tem času tudi podpredsednica študentskega sveta in članica komisije za dodiplomski in magistrski študij, je imela dovolj močno omrežje, da smo jo senatorji študenti poznali in ji predlagali, da pride na sejo senata in končno dobi priložnost predstaviti stališče študentov. Tako bi imela priložnost, da zaustavi spremembe programa in zadevo vrne v ponoven razmislek na oddelek ter pri tem zahteva, da se upošteva mnenje študentov.

Ostali študenti senatorji so ji rekli, naj vodstvu pošlje prošnjo za vabilo na sejo. Avtorici tega prispevka se je to zdelo nepotrebno, saj so seje javne, spremembe študijskih programov pa nimajo zveze z osebnimi podatki. A si je mislila, v redu, naj pač opravijo te formalnosti, če že želijo. Morda nam to prihrani nekaj presenečenih obrazov pri vodstvu in med profesorji na seji. Nenapovedani obiski sicer javnih sej senata so namreč izredno neobičajni. Na študentkino prošnjo se je vodstvo odzvalo tako, da jo je povabilo na sejo, da ob ustrezni točki predstavi stališče študentov.

Na sestanku pred sejo smo se študenti senatorji strinjali, da ne bi smelo biti problema pri tem, da je študentka prisotna na seji senata, razen pri točkah, pri katerih obravnavamo osebne podatke. Nato smo ugotovili, da niti pri točkah z osebnimi podatki ne bi smelo biti problema, če je kot članica ostalih organov in komisij tako ali tako že podpisala izjavo o varstvu osebnih podatkov in ima dostop do fakultetnega intraneta, kjer so osebni podatki pomešani med ostale.

Ob začetku seje je študentka z nami sedla v običajni kot ob prodekanu študentu, kjer sedi »študentska falanga«, nakar je dekan Filozofske fakultete nekaj prišepnil prodekanu študentu, ta pa je študentki filozofije povedal, da mora zapustiti sobo. Predsednica študentskega sveta je prikimala in študentko so pospremili ven ter ji rekli, da jo bodo poklicali nazaj, ko bo na vrsti podtočka o spremembah programa na filozofiji. Ko smo prišli do te podtočke, so jo poklicali nazaj, a je dekan spet začel odkimavati z glavo in študentko so spet poslali ven, ker je bila namreč vabljena le na podtočko te podtočke. Avtorici tega prispevka je začelo prekipevati, a je pri predsednici študentskega sveta in prodekanu študentu zaman iskala podporo, da temu izključevanju nasprotujemo. Vsi študenti, ki so se pred tem na sestanku strinjali, da ima študentka filozofije vso pravico prisostvovati na celotni seji, so obnemeli, nekateri so celo miže prikimavali odločitvi dekana.

Komentar Denisa Gaščića
 / 12. 2. 2018

Ko so študentko filozofije naposled le poklicali nazaj na podtočko podtočke podtočke podtočke točke dnevnega reda, na katero jo je vodstvo povabilo, si ni upala niti sesti. Očitno je bilo, da jo je sram in da je izgubila velik del samozavesti, ki bi bil potreben za to, da zagovarja stališče študentov nasproti profesorjem, ki so jo že na oddelku gladko ignorirali. Ko se je le lahko usedla in se je začela razprava o spremembah programa filozofije, se ji je glas tresel, čutiti je bilo mogoče, da je negotova. Profesor s filozofije, ki jo je na oddelku ignoriral, je na seji nastopal pokroviteljsko do študentov in zopet povozil vse poskuse, da bi upoštevali okoli 70 podpisov proti spremembam. Večina profesorjev senatorjev je nato glasovala za sprejetje sprememb, študenti smo bili proti ali vzdržani. Študentko filozofije so zopet poslali ven.

So javni organi v visokem šolstvu res javni v praksi?
 / 19. 3. 2018

Učinek takega ravnanja dekana je očiten: je odličen način, da se študente, ki niso del senata, pa bi se želeli udeležiti seje, prestraši in odžene. To je že tako zelo redek pojav, glede na to, da komaj kdo od študentov ve za obstoj senata, kaj šele, da bi si želeli udeležiti se sej, saj niti ne morejo vedeti, kdaj bo kakšna stvar vredna razprave na dnevnem redu, ker vabila niso javno objavljena. Glede na to, da študentski predstavniki na fakulteti niso reprezentabilni, saj jih običajno voli le dobrih pet odstotkov vseh študentov na fakulteti in imajo navado delati za interes organa, v katerem slučajno so, ne pa za obči študentski interes, je neposredna udeležba študentov in zaposlenih, ki so izključeni iz članstva v senatu, edini način, da se odločitve ne sprejemajo mimo njih ali celo proti njihovemu interesu.

Da poslušalcem damo nekaj časa, da zadihate in ne izgubite potrpljenja, ki ga ob dolgih zateženih pasusih občasno izgubljamo tudi radijci, vam bomo ušesa podmazali s kratkim glasbenim premorom. Čez zvočnike se vam bodo drli Danzig s komadom Long way back from hell. Nato pa nadaljujemo z običajnim teženjem in pizdenjem na frekvenci 89 celih 3 MHz.

Smo že nazaj v ordinaciji Radia Študent, kamor smo prišli po zdravila za redko bolezen, poznano kot Unikompleks. Ostali smo pri študentki filozofije, ki se je večkrat morala sprehoditi ven in nazaj noter med sejo senata Filozofske fakultete. Zakaj se je vodstvu zdelo, da je potrebovala to rekreacijo? Ko je avtorica tega prispevka kasneje spraševala predsednico in prodekana študenta, kaj se je zgodilo, zakaj nista zagovarjala interpretacije pravil, ki bi študentki filozofije omogočila prisostvovanje na celi seji oziroma ji vsaj prihranila ponižanje, je prodekan študent povedal, da sta o tem govorila s pravno službo, ki se ni strinjala s takšno interpretacijo pravil. Prodekan študent se je skliceval na člen Poslovnika senata, ki pravi, da so na seje senata lahko vabljeni gostje, ki jih dekan povabi k posameznim točkam. Pri tem sta tako pravnica kot prodekan študent člene pravilnika brala zelo selektivno in ignorirala dejstvo, da je v istem pravilniku delo senata opredeljeno kot javno.

Oba člena sta del istega poslovnika, moramo ju brati skupaj. Seje so javne, razen v določenih primerih, o katerih dekan ne more kar sam odločiti, ampak mora biti z glasovanjem sprejet utemeljen sklep o izločevanju javnosti. Ti primeri so natančno našteti in se vrtijo predvsem okoli zaupnih podatkov, zakonodaje in koristi fakultete. Vabljenje na seje pa potem pomeni, da se vabljencem da besedo in posebno spodbudo, da pridejo. Če bi šlo za to, da se z vabljenjem osebi “odprepove” obisk seje senata, bi se moral drugi člen kvečjemu glasiti tako: delo senata je zaprto javnosti, razen v primerih, ko se koga posebej povabi. Ampak je ravno obratno, torej moramo vabljenje razumeti kot neko specifiko, ki se je uvedla predvsem zato, da se jasno razmeji prodekane in tajnika fakultete in strokovne službe od članov senata.

Sprašujemo se, zakaj študentje ne volijo na volitvah povezanih s študentskimi organizacijami in univerzo.
 / 18. 6. 2018

Še ena zelo povedna izjava prodekana študenta je ta, da je to v navadi, da je praksa taka že ves čas, da se goste vabi samo na določene točke in nič več. Ostanejo samo pri točki, pri kateri poročajo o svoji temi, več ne. To stališče prodekana študenta kaže na zaslombo v navadi, v »tradiciji«. Vsekakor je obstoj ustaljenih praks posledica potrebe po redu, stabilnosti, po tem, da ni treba čisto vsakega dejanja do potankosti premisliti, po tem, da se prihrani čas in da se prakse lažje prenašajo. Kljub temu je upravičeno trditi, da je pri nekaterih praksah nujen premislek, ko se pokaže njihova povezava z družbenimi problemi – v tem primeru gre za nizko participacijo študentk in študentov v procesih odločanja o njihovem statusu in o njihovem študiju, za njihovo slabo informiranost o možnostih uveljavljanja svojih pravic in o procesih, ki se odvijajo na fakulteti.

Zdi se tudi, da je prevelika teža na ramenih študentskih predstavnikov, ki niso psihično ali fizično zmožni biti na tekočem z vsem, kar se na številnih oddelkih dogaja. Trenutno je tako, da v senatu na enega študentskega predstavnika pride dobrih 400 študentov, medtem ko na enega predstavnika iz profesorskih vrst pride skoraj 16 zaposlenih. Zato je pri branju pravilnika toliko bolj smiselno, da se ga bere kot vključujočega za javnost, ne pa tako neizmerno selektivno, da se celo nasprotuje posameznim členom pravilnika. Tukaj se pokaže, da je birokratsko sledenje pravilom do črke natančno le ena stran kovanca, saj se bere le določene dele pravil in ignorira druge, odvisno od tega, kaj je treba v določeni situaciji vpeljati kot glavno interpretacijo, da se ohranijo obstoječa hierarhija, privilegij sloja funkcionarjev in moč posameznih »fevdov« na fakulteti.

Neoliberalna univerza v neoliberalni družbi
 / 3. 3. 2016

Na tej točki se vam že postavlja vprašanje, kako bomo v tej oddaji prišli do neoliberalizma, ko pa se zdi, da so ravnokar opisane birokratske komplikacije precej brezvsebinske in potemtakem neideološke. Vpeljava analize neoliberalizma v visokem šolstvu je nujna zaradi tega, da tudi na Filozofski fakulteti, z vso svojo kritično sposobnostjo, nismo imuni pred tem, da nam neoliberalne ukrepe vsilijo ali da tudi sami sprejmemo njegove ideološke predpostavke.

Marsikatero ravnanje, ki se v vsakdanjem zbirokratiziranem delovanju fakultete kaže kot zgolj stvar rutine in brez posebnega vrednotnega pomena, je postalo za avtorico tega prispevka stvar zanimanja prav zato, ker predstavlja presenetljivo učinkovit kanal za vstop in pretakanje neoliberalnih vrednot in norm. Te so med drugim poznomoderna individualizacija, komercializacija vseh družbenih sfer oziroma vzpostavljanje tako imenovanih navideznih trgov v javnem sektorju, nadalje samodiscipliniranje in prestavljanje odgovornosti za družbeni položaj izključno na posameznika.

Kot ugotavlja Primož Krašovec, neoliberalizacijo spremlja proces depolitizacije, saj neoliberalna ideologija posameznikov ne vpokliče kot politične, temveč kot ekonomske subjekte – tudi v sferah, kjer trg ni vzpostavljen v običajnem smislu. Zato lahko v diskurzu znotraj javne univerze zaznamo preobrazbo študentov v “uporabnike”, še najbolj očitno pa je prevzemanje praks in diskurza iz finančnih krogov. Tako smo pred nekaj leti tudi na Filozofski fakulteti dobili mesto prodekana za kakovost, ki vodi komisijo za kakovost. Merila kakovosti so običajno prav tako neoprijemljiva kot sama opredelitev kakovosti, ki je v svojem bistvu precej prazna. Način prezentacije rezultatov preverjanja kakovosti pa so birokratski obrazci, ki so bolj kot komunikaciji s fakultetno populacijo namenjeni ugajanju zunanjim ocenjevalcem. Ti pa po Davidu Millerju prevzemajo vlogo virtualnih uporabnikov, torej nastopajo kot nadomestek za dejansko populacijo institucije.

Birokracija in neoliberalna ideologija postajata neločljiv del delovanja fakultete, ki se sicer ponaša s sposobnostjo, da kritizira prav tovrstne procese. To je v določeni meri posledica tega, da so družboslovci in humanisti radi kritični do vsega, razen do lastnih institucij in svoje lastne vloge v družbenih procesih znotraj njim najbolj domačega fakultetnega okolja. Prav s to težavo sta se soočala tudi Cris Shore in Miri Davidson, ki sta se na svoji univerzi na Novi Zelandiji srečevala z nenavadno razširjeno podrejenostjo neoliberalnim ukrepom vodstva tudi s strani profesorjev, od katerih bi pričakovala več.

Kar sta omenjena raziskovalca sprva doživljala prek aktivizma in delovanja v fakultetnih organih, sta zagrabila z etnografsko raziskavo in razvila pojmovanje vpletenosti ali sokrivde zaposlenih na univerzi, ki zajema več nians kot pojem zavestnega zarotništva v procesu neoliberalizacije. Sorodno njunim ugotovitvam tudi na Filozofski fakulteti lahko zaznamo različna stališča, ki jih profesorji, študenti in strokovni delavci zavzemajo v odnosu do neoliberalnih ukrepov in zlorab moči znotraj fakultete. Nekateri so že zaradi pogodbe o zaposlitvi zavezani k sledenju navodilom od univerze, ministrstva in zunanjih agencij, tudi evropskih. Spet drugi, kot na primer študentski predstavniki, prek podrejanja višjim instancam pogosto kopičijo socialni in simbolni kapital. Na ta način gradijo nekakšne male kariere, ki so jih pripravljeni zaščititi tudi z institucionalnim nasiljem.

V luči neoliberalnih reform visokega šolstva in odtujitve centrov moči birokratskih institucij od univerzitetne populacije je pomembno obravnavati tudi odnos fakultetnih organov z javnostjo – oziroma potencialno javnostjo, saj njen obstoj ni samoumeven. Senat Filozofske fakultete se je pred javnostjo začel posebej zapirati, potem ko so mediji pograbili novico o rabi ženskega slovničnega spola v pravilnikih. Še svoja najbolj politična dejanja senat posreduje prek birokracije, javno razpravo in priznanje političnosti tega dejanja pa je naznanil šele po tem, ko se je to izkazalo za edini način, da ubrani ugled fakultete.

Redukcijo politike na upravne prakse je moč zaznati tako na svetovno-sistemski ravni kot na ravni univerze in njenih članic. Glavna potencialna politična prostora fakultete, torej senat in študentski svet, delujeta in se dojemata več ali manj kot prostor usklajevanja s priporočili in ukazi od »zgoraj« oziroma od zunaj, prostor rutinskih postopkov in kompromisov pri upravljanju. Odločitve se zato sprejemajo na nepolitičen način, razkropljeno po različnih strokovnih službah, sejah komisij, oddelkov in tako naprej. Obenem so tisti, ki jih prepoznavajo kot politične in na to opozarjajo, po nepotrebnem označeni za konfliktne in nekonstruktivne. Vse to ustvarja slabe pogoje za obstoj javnosti in akademske skupnosti.

..ali rektorjev?
 / 21. 11. 2016

Že v zgornjem primeru in nasploh v praksi pa lahko pokažemo, kje je kljub vsemu prostor za zavestno in politično delovanje posameznikov v vodstvu, senatu in študentskem svetu. Ob tem pa upoštevamo nekaj, česar se je tudi avtorica tega prispevka naučila, in sicer, da se je tako neoliberalnim reformam kot zlorabam moči znotraj fakultete mogoče upreti šele v interakciji z zunanjim svetom in z oživljanjem akademske skupnosti in javnosti. Razvidno je, kako senat z zapiranjem javnosti lahko postane bolj dovzeten za zlorabe moči in podrejanje zunanjim instancam. To preprečuje, da bi se akademska skupnost tvorila okrog zanjo ključnih preživetvenih vprašanj. Ta vprašanja pa je najbolj produktivno odpirati sproti, ob konkretnih aktualnih primerih, ki jih obravnavajo fakultetni organi. Z zapiranjem javnosti si fakulteta resda ubrani ugled, a za kakšno ceno?

Unikompleksala je Hana R.

Foto: Vhod v sejno sobo na petem nadstropju (t. i. Modro sobo) Filozofske fakultete. Oltar, kjer sta se vzela birokracija in neoliberalizem.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Ali je imela narobe obrnjen pulover?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.