O PANIKI, RAZPOTJIH IN PIZDI
Ena izmed najbolj zanemarjenih tem, ko pride do neprofitnih mladinskih medijev, je vprašanje, ali gre res za revije, zine, radie, ki so namenjeni publiki, ali gre v prvi vrsti za potrebo po naslavljanju nekih tem, ki so relavantne za bolj ali manj ozek krog ljudi. Tako jih težko gledamo skozi klasično prizmo pisec-bralec, ker ima bralec tu bistveno manjši pomen kot sicer, saj gre bolj za emancipacijo pisca, saj praviloma piše prvič, piše iz sebe in piše zase. Ti mediji pa zato niso nič manj pomembni, kvečjemu jim je dodana še dodatna dimenzija, torej dimenzija opolnomočenja pisca, ki na fakulteti ne najde prostora za pisanje o dotičnih temah.
V današnji oddaji bomo predstavili dve reviji, revijo Panika in zine Pizda, ki ju v večini ustvarjajo študentje in, kot so se sami poimenavali, medgeneracijsko revijo Razpotja, kjer je vsak vabljen, da najde prostor za pisanje. Vse tri revije so nastale z žeje po obravnavi odrinjenih in marginaliziranih tem in z novimi praksami pristopajo k reševanju globoko ukoreninjenjih družbenih odnosov. Pobližje si bomo ogledali Zine Pizda in način rotacijskega uredništva ter revijo Razpotja, ki s principom “call for papers” vsakemu odpira prostor za izražanje. Predstavili bomo še revijo študentov psihologije Filozofske fakultete - Panika, ki ji je s povezovanjem in kontinuiteto uspelo preseči okvire ostalih oddelčnih revij.
Vsaka od revij daje poudarek drugim temam in ima drugačen pristop k njihovi obravnavi, a se vse osredotočajo na topike, ki jih v drugih medijih bolj redko zasledimo. Vse na tak ali drugačen način spodbujajo zainteresirane, da jim pošljejo članke in nudijo priložnost za izražanje mnenj in stališč.
Pizda je revija oziroma zine, ki ga soustvarjajo mariborski dijaki, študenti in mladi brezposelni. Dotika se najrazličnejših aktualnih tem, ki jih po njihovem mnenju drugi mediji ne izpostavijo dovolj, oziroma jih sploh ne obravnavajo. Ime zine Pizda ni najbolj predvidljiva izbira - od kod izvira nam objasni Tina Podbevšek, soustvarjalka revije:
Pizda je nastala iz potrebe po ustvarjanju prostora za mlade, v katerem se lahko izražajo skozi pisanje, slikanje in druge medije, opozarjajo na družbene problematike ter prevprašujejo obstoječ družbeno političen sistem. Zakaj so za svoj medij izbrali ravno zine in ne kakšne druge oblike, nadaljuje Tina Podbevšek:
Pizda izhaja trikrat letno v nakladi 200 izvodov, financira pa se s strani Mladinsko informacijsko-svetovalnega centra Infopeka. Organizirajo tudi razne dogodke in se povezujejo z drugimi sorodnimi kolektivi. Vsi, ki sodelujejo pri ustvarjanju revije in organizaciji dogodkov so prostovoljci, brezplačna pa je tudi revija. Kar pa Pizdo ločuje od drugih fanzinov in aktivističnih revij, je rotacijsko uredništvo.
Čeprav se sprva zdi, da rotacijsko uredništvo prinaša več zmede in prelaganja odgovornosti, kot česar koli drugega, je Zine Pizda dober primer delovanja rotacijskega uredništva. Prav taka ureditev najbolje prikazuje naše privzgojene percepcije in navade o večnih obrazih na določenih funkcijah, ki smo jim vajeni brez premislekov slediti. Koncept nehierarhičnosti je današnji družbi zelo tuj, tako kot tudi koncept aktivne participacije pri odločitvenih procesih v družbi. Podbevšek pove, s kakšnimi ovirami so se soočili v zine Pizda:
Da je v Sloveniji prisotno pomanjkanje javnega prostora, namenjenega artikuliranemu in argumentiranemu izražanju, se strinjajo tudi v reviji Razpotja, goriškemu četrtletniku. V reviji objavljajo poglobljene članke o družbenih in kulturnih vprašanjih ter odpirajo prostor temam, ki so del našega vsakdana, a prepogosto ostanejo brez potrebne analize.
Revija je sinhronizirana z naravnim ciklom enakonočij in sončevih obratov, torej izhaja ob začetku vsakega letnega časa. Teme revij so zastavljene široko, nekaj o njihovi izbiri pa nam pove Blaž Kosovel, član uredniškega odbora revije Razpotja.
Zametki revije Razpotja segajo v leto 2006, ko so takrat še študentje ustanovili Društvo humanistov Goriške in začeli organizirati okrogle mize in debate. Kmalu so ugotovili, da si želijo pisati in tako so začeli ustvarjati blog. Blaž Kosovel razloži, zakaj so se po nekaj letih odločili, da iz bloga preidejo na tiskano revijo:
Zdaj izhaja revija v nakladi 1800 izvodov in vsak se lahko nanjo naroči brezplačno. Kosovel nam tako pojasni tudi, kako je lahko revija s poglobljenimi članki in tako veliko naklado brezplačna in zakaj pri brezplačnosti vztrajajo:
S trenutnimi sredstvi v reviji še ne morejo zagotoviti plačila vsem piscem, je pa to njihov cilj:
Poleg tega, da so Razpotja brezplačnik, se v reviji poslužujejo še ene neustaljene prakse in to je odprt poziv za članke oziroma “call for papers”. Poziv za naslednjo številko je objavljen v aktualni reviji, nanj pa se lahko odzove vsak. Vsi članki gredo skozi uredniško sito, kjer je bistven kriterij dobra argumentacija.
Ker že v začetku niso želeli biti revija, v kateri bi si akademiki nabirali točke, kot tudi ne biti politično pristranski, so se odločili dati prostor vsem, ki želijo nekaj povedati o določeni temi. V uredništvu so bili presenečeni, kako veliko ljudi pošilja članke, kar le dokazuje, da je tovrsten odprt javni prostor nujno potreben. S pozivom za članke spodbujajo tudi tiste, ki praviloma ne pišejo člankov, a želijo, da je njihovo mnenje slišano. Odprt poziv za sabo prinese tudi dodatne naloge uredništvu. Blaž Kosovel pove nekaj o urejanju člankov in razkrije, kdo so praviloma najslabši pisci:
S principom “call for papers” ima uredništvo po navadi več dela, saj se za urejanje teh člankov potrebuje več časa in pozornosti. Prav tako nikoli ne vedo, ali bodo prejeli zadostno število primernih člankov za objavo ali ne. Kljub negotovosti in dodatnemu delu njihov namen zagotavljanja prostora za izražanje ostaja prioriteta. Poleg člankov, ki jih prejmejo z javnim pozivom, imajo tudi stalne pisce, tako da revija vseeno izide, tudi če med prispelimi članki ni dovolj primernih za objavo.
Nadaljujemo s Paniko, revijo študentov psihologije, ki izhaja že dvajset let. Revija je nastala zato, da bi študentom psihologije dali medij, ki razširja in dopolnjuje študijski program psihologije s teoretičnimi in praktičnimi vprašanji ter spoznanji s področja psihologije in sorodnih ved.
Panika je sestavljena iz tako imenovane znanstvene sekcije in poljudne sekcije, teme pa so vezane na psihologijo in njej sorodne teme, ki na faksu ne dobijo zadostne pozornosti. K pisanju člankov spodbujajo vse študente, prav tako pa pisce iščejo tudi med zaposlenimi na fakultetah in drugimi strokovnjaki.
Revija izhaja dvakrat letno, število izvodov pa prilagajajo zanimanju in finančnim sredstvom, ki so jim dodeljeni. Več o financiranju in plačilih nam pove glavna urednica Ana Reberc.
Revija Panika si je s svojim dolgoletnim delovanjem ustvarila glas, ki je presegel ostale oddelčne revije. Za to je odgovorno Društvo študentov psihologije Slovenije, ki je na Filozofski fakulteti zelo močno, tu pa je tudi konstanten trud za nadgradnjo revije. Prihodnost vidijo v povezovanju, pravi Ana Reberc:
Prav s povezovanjem in privabljanjem ostalih študentov k sodelovanju je uspelo reviji Panika doseči publiko, širšo od okvirov oddelka in fakultete. S povezovanjem z drugimi oddelki so začeli že z aktualno številko, kjer so se povezali s sociološkim društvom Sociopatija:
V oddaji smo spoznali tri revije, ki se vsaka na svojem področju trudi preseči obstoječe družbene prakse. Če potegnemo vzporednice, so se vsi trije kolektivi poleg pisanja na neki točki ukvarjali tudi s prirejanjem dogodkov, okroglih miz in predavanj. Prav tako se želijo povezovati ter tako širiti in odpirati prostor za izražanje. Vsi kolektivi pišejo o temah, ki niso dovolj reprezentirane in niso ustrezno predstavljene drugod.
Obstoj teh revij je glede na povedano predvsem impliciten dokaz o pomanjkanju korektno in argumentirano predstavljenih tem v ostalih medijih ter o izjemnem pomanjkanju prostora za mlajše, še neuveljavljene pisce.
Po poti opolnomočenja stopa vajenka Ana.
Dodaj komentar
Komentiraj