Od socialistične k domobranski vzgoji
Drage poslušalke, pozdravljene v decembrskem Unikompleksu. V oddaji bomo govorile o predmetih v osnovnošolskih kurikulih, ki so namenjeni vzpostavljanju političnih subjektov, spodbujanju državljanske pismenosti in oblikovanju moralnih načel. V prvem delu bomo potovale v čas našega socializma in Titovih pionirjev ter s pomočjo sociologinje Mace Jogan predstavile predmet družbeno-moralna vzgoja. V drugem delu pa bo v našem fokusu domovinska in državljanska vzgoja in etika, ki krasi učne načrte v samostojni, kapitalistični Sloveniji. O razvoju tega predmeta smo se pogovarjale s sodelavko Pedagoškega inštituta, Evo Klemenčič Mirazchiyski, ter z učiteljico na Osnovni šoli Trnovo, Danijelo Klemenčič.
Razvoju predmetov, ki učencem privzgajajo določene vrednote in moralna stališča, lahko sledimo skozi daljšo zgodovino šolstva. Šola je, kot pravi francoski filozof Louis Althusser, sama po sebi ideološki aparat države, kar postane le še toliko bolj eksplicitno pri poučevanju predmetov moralne in politične vzgoje, ki vsebinsko sledijo prevladujoči ideologiji režima. Preden so se v jugoslovanskih šolah pojavili predmeti moralne vzgoje in etike, je to področje pokrivala katoliška cerkev z veroukom, ki je bil obvezen do leta 1952. Nato ga je nadomestila socialistična moralna vzgoja, ki je kot šolski predmet prešla veliko sprememb imen. Sprva je nosila ime družbena in moralna vzgoja, leto zatem pa se je preimenovala v moralno vzgojo. Od leta 1958 do 1972 je predmet nosil ime temelji socialistične morale, nato pa se je ponovno uveljavilo ime družbeno-moralna vzgoja.
Vključitev moralne vzgoje v predmetnike je bila deloma rezultat večjega poudarka na doseganju vzgojnih smotrov osnovne šole, ki sedaj ni bila več zgolj izobraževalna ustanova. Lahko pa bi rekli, da je služila tudi zapolnitvi luknje, ki je nastala z ukinitvijo obveznega verouka. V odločbi devete seje Sveta za znanost in kulturo Federativne ljudske republike Jugoslavije, ki je leta 1952 uvedla pouk družbene in moralne vzgoje, je bila kot namen predmeta navedena »vzgoja v duhu moralnih vrednot, ki nam jih narekuje socialistična družba ob razvoju znanosti in zavesti, ter tako omogoča svojim članom in zahteva od njih višjo moralno zavest, kakršne jim verouk ne more dati«. Z drugimi besedami, šlo je za oblikovanje moralne zavesti, ki se bo v praksi kazala kot »osebnost, ki bo v sebi združevala vrline družbeno odgovornega, patriotičnega in humanega človeka«.
Predmet se je izvajal od prvega razreda naprej, vendar se ga je v nižjih razredih vključevalo v druge predmete, kot je spoznavanje prirode in družbe, šele v višjih razredih pa je šlo za samostojen predmet. Tekom šolanja so učenci najprej spoznavali vsebine, kot so medsebojna pomoč, red, dolžnost, kolektivizem, delo, obramba domovine in pogum junakov iz NOB. V poznejših razredih je predmet pokrival tudi druge teme, denimo pomen socialistične družbe, patriotizem in internacionalizem. Proti koncu šolanja pa so obravnavali kompleksnejše teme vse od temeljnih družbenih vprašanj in delavskih gibanj do odnosa socializma do Cerkve. Nekatere elemente državljanske vzgoje so učenci pridobivali tudi pri predmetu domoznanstvo, ki je združeval zemljepis in zgodovino. Ne glede na pogoste menjave imena predmeta pa so njegovi vsebinski poudarki in cilji skozi čas ostali razmeroma podobni.
Družbeno-moralna vzgoja je učencem podala osnovna izhodišča za dialektično materialistično pojmovanje sveta, ki se je v srednješolskih letih nadgradilo pri predmetu samoupravljanje s temelji marksizma. Leta 1974 so se učitelji družbeno-moralne vzgoje prvič pričeli sistematično usposabljati na mariborski pedagoški akademiji. Pred tem je dolgo veljalo, da so predmet poučevali tisti učitelji, ki so le potrebovali manjkajoče ure do polne zaposlitve, za izvajanje pouka pa niso bili posebej šolani. Katedra za izobraževanje učiteljev družbeno-moralne vzgoje je bila po desetih letih odpravljena z obrazložitvijo, da so za poučevanje predmeta primerni prav vsi visoko izobraženi učitelji, zato je ta zopet padel v roke učiteljev zgodovine, geografije in psihologije.
Doktorica Maca Jogan, dolgoletna profesorica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, je soavtorica učbenika za sedmi razred osnovne šole Družba in socialistična morala iz druge polovice osemdesetih let. Gre za eksperimentalni učbenik, ki poleg klasičnega učbeniškega dela vsebuje tudi delovni zvezek in čitanko. Učbenik je bil izdan na pobudo Republiškega zavoda za šolstvo Socialistične republike Slovenije, ki je bil sicer zadolžen tudi za pripravo učnih načrtov. Jogan predstavi ozadje nastanka učbenika.
Učbenik v grobem naslavlja tematike odnosov v družini in v šolskem razredu s poudarkom na razvijanju kolektivne zavesti, čuta za pripadnost in odgovornost, poglavji pa sta namenjeni tudi izbiri poklica ter odnosu med socialistično samoupravno družbo in religijo. Jogan je k učbeniku prispevala poglavje Družina kot izhodišče moralnega oblikovanja človeka. V njem učencem predstavi pomen svobodnega uravnavanja rojstev otrok in razveze zakonske zveze ter koncept patriarhalne družine. Za patriarhalno družino je, kot navaja v učbeniku, značilna »nadrejenost očeta oziroma moža, ki je temeljila na njegovi ekonomski moči oziroma lastnini družinskega premoženja« ter to, da je »ženska veljala za podrejeno, nesamostojno in vedno potrebno varuštva«. Več o pomenu tega poglavja pove Jogan.
V okviru Socialistične federativne republike Jugoslavije se je sredi 70. let pričelo uresničevati veliko ukrepov za humanizacijo odnosov med ljudmi s poudarkom na odnosih med spoloma, kar se je odražalo tudi na ravni izobraževanja. V ozadju nastanka tega učbenika pa so poleg ugodne politične situacije, ki jo opisuje Jogan, tudi rezultati številnih raziskovalnih nalog družboslovnih strok na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, predhodnici današnje Fakultete za družbene vede.
Kot navaja Jogan, je verouk do druge svetovne vojne v celoti pokrival področje moralnega oblikovanja, njeni učbeniški zapisi o patriarhalni družini pa so nastali z ozirom na to, da je imela katoliška cerkev pomembno vlogo pri utrjevanju te ideje, saj je »to skupnost idealizirala kot naravno in večno ljubezensko skupnost, temelječo na nujni ženski podrejenosti možu«. V socialistični Sloveniji pa je bila po besedah Jogan ravno družbena naklonjenost egalitarizmu med spoloma ena izmed spodbud za to, da se je v izobraževanje ustrezno vnašalo vsebine, ki prispevajo k odpravljanju patriarhalno utrjevanih vzorcev vsakdanjega vedenja in življenja.
Kot veliko prednost učbenika Jogan izpostavi, da je pri podajanju snovi izhajal iz neposrednih praktičnih izkušenj učencev v razredu. V enem izmed poglavij tako najdemo opis, kako samoupravljanje poteka v šoli, učencem pa so ponujeni tudi napotki za vodenje sestankov oddelčne skupnosti. Poleg tega so avtorji z učbenikom skušali spodbujati samostojno in kritično mišljenje učencev z nizom vprašanj ob zaključkih vsebinskih sklopov. Na ta vprašanja naj bi učenci odgovarjali s pomočjo usvojenega znanja, predvsem pa izkušenj, ki izhajajo iz njihovega opazovanja vsakdanjega življenja. Da bi učencem približali tudi nekoliko kompleksnejše razlage, so v učbenik vključili slikovne dodatke in humorne stripe, manjkali pa niso niti odlomki iz literarnih del.
Še preden rečemo južnoslovanskim bratom na snidenje v novi državi ter začnemo učno uro o državljanski vzgoji in etiki, pa prisluhnimo komadu Pionirska glasbene zasedbe Dubioza kolektiv.
Glasbeni premor: Pionirska – Dubioza kolektiv
Na valovih Radia Študent še vedno poslušate oddajo Unikompleks. V njej bomo sedaj potovale v čisto drug čas – čas političnega pluralizma in demokracije! Vstopamo namreč v leto 1991, ki ga je zaznamoval padec totalitarnega režima in konec politične indoktrinacije v šolah. Mislimo, da ste že same ugotovile, da je to bila le šala. Četudi so arhitekti šolstva v osamosvojeni državi pustili predmet družbeno-moralna vzgoja v socialistični preteklosti, je leta 1991 v takrat še vedno osemletne osnovne šole vstopil predmet etika in družba. Več o tem pove sodelavka Pedagoškega inštituta Eva Klemenčič Mirazchiyski.
Z obsežno prenovo šolstva oziroma kurikularno reformo leta 1999 se predmet etika in družba preimenuje v državljansko vzgojo in etiko. Etika tako stopi na drugo mesto, v ospredje pa pride vzgojni moment predmeta. Več obravnavanih tematik je ostalo enakih kot pri predmetu etika in družba, na primer načrtovanje poklicne poti, sociologija malih skupin, globalizacija, svetovna verstva in podobno. Več prostora pa se je namenilo državljanskim temam – razumevanju skupnosti, naroda in države, pri čemer je bil poudarek na osamosvojitvi Slovenije. Predmet državljanska vzgoja in etika ostane v sedmem in osmem razredu in tudi v enakem obsegu, torej eno uro na teden, kljub temu da se takrat v šolstvo začne uvajati devetletko.
Ena izmed večjih sprememb v razvoju predmeta se je zgodila v letu 2006, ko je takratno ministrstvo za šolstvo in šport na čelu z ministrom Milanom Zverom s spremembo zakona o osnovnih šolah predmet preimenovalo v domovinsko in državljansko vzgojo in etiko. Zahteva po dodajanju domovinske vzgoje v osnovne šole z namenom krepitve domoljubnega sentimenta je bila sicer na slovenskem političnem parketu prisotna vse od osamosvojitve. Ves čas jo je zahtevala Slovenska ljudska stranka, poslanska skupina Slovenske nacionalne stranke pa je leta 2005 na šolsko ministrstvo naslovila celo pisno pobudo po uvedbi domovinske vzgoje v osnovne in tudi srednje šole. Po spremembi imena je leta 2008 sledila tudi prenova učnega načrta predmeta, ki pa takrat ni bila takoj sprejeta zaradi nekaterih napak in pomanjkljivosti. Te razloži Klemenčič Mirazchiyski.
Učni načrt se ponovno spremeni leta 2011, pri čemer se vsebina osredotoča večinoma na ključne teme državljanske vzgoje in politične pismenosti. Do naslednje spremembe pride še v šolskem letu 2013/2014, ko se ime predmeta spremeni v domovinsko in državljansko kulturo in etiko. Vzgojni moment je s tem zopet izrinjen s konceptom kulture, domovinskost pa še vedno ostaja na prvem mestu. Učni načrt se nekoliko spremeni še v letu 2018, pri čemer pojem domovine in domoljubja poskušajo nasloviti tudi kritično, namesto da bi v šolah učiteljice zgolj vcepljale domovinske vrednote v učence. V razvoju tako pride do mnogih sprememb pojmovanja predmeta. Zakaj je temu tako in katero pojmovanje zagovarja sama, smo vprašale Klemenčič Mirazchiyski.
Vsebine predmeta so po drugih evropskih državah različno vključene v šolski sistem. Nekatere vsebine poučujejo v samostojnem predmetu, nekatere imajo vsebine integrirane v predmete na področju humanistike in družboslovja ali vse predmete, nekatere pa vsebine poučujejo tudi v sklopu obšolskih dejavnosti. Klemenčič Mirazchiyski pove, kaj so temeljni cilji predmeta in zakaj je pomembno, da je ta predmet samostojen.
O predmetu in praksi poučevanja državljanske in domovinske kulture ter etike smo se pogovarjale z Danijelo Klemenčič, učiteljico, ki na Osnovni šoli Trnovo poučuje ta predmet. Glede pomena predmeta, njegovih ciljev in načina poučevanja, ki se njej zdi najbolj smiseln, nam je povedala naslednje.
Klemenčič pri svojem poučevanju sicer redko uporablja učbenik, vendar imajo na šoli nekaj izvodov za na klop. Učbenika, ki ju uporabljajo, sta Državljanska in domovinska kultura in etika: učbenik za 7. razred in učbenik za osmi razred z enakim naslovom. Učbenika sta izšla pri založbi i2, oba je uredil Janez Justin, ki je bil med drugim direktor Pedagoškega inštituta. Omenjena učbenika se z naslovi poglavij in njihovo vsebino držita strukture učnega načrta. V sedmem razredu učenci spoznavajo vsebinske sklope o skupnostih, državi, človekovih pravicah in verstvih. V osmem razredu pa se spoznajo še s pojmom demokracije, področjem financ, dela in gospodarstva ter delovanjem Evropske unije. Klemenčič nam je povedala, da je učni načrt sicer dokaj obsežen, prav tako so obravnavani koncepti lahko zahtevni.
Učiteljica nam predstavi še primer aktivnosti, s katero skuša učencem še bolj približati učno snov.
Spomnimo – današnji predmet državljanska vzgoja naj bi v izobraževanje vnesel politični pluralizem. Tematike naj bi se za razliko od socializma obravnavalo brez vnaprejšnjih predznakov, saj naj bi učenci sami prišli do zaključkov, kaj je pozitivno in kaj negativno ovrednoteno. Komentira Klemenčič.
Univerzalnost in vključevanje pluralnosti mnenj sta sicer poziciji, za katerima vsaj v teoriji stoji praktično vsak režim. Vrednote, poučevane v šolah, so vedno pač tiste, ki jih otrokom želi privzgojiti vsakokratna oblast. Današnja šola naj bi z izogibanjem razprav o političnih prepričanjih vršila neke vrste nevtralno in univerzalno vzgojo za demokracijo in poznavanje lastnih pravic. Čeprav pri bolj problematičnih aspektih naše demokratične države, kot je članstvo v NATO paktu in Evropski uniji ter sodelovanje v globalnem kapitalističnem sistemu, učbeniki ponudijo kanček kritike, institucije tega sistema predstavijo kot nujno obstoječe in pozitivne v svojem bistvu. Razprava v učbeniku deluje skoraj kot naša velika demokracija, ki do neke mere sicer dovoljuje razpravo, vendar se mora ta ustaviti pri kakršnikoli ideji spremembe sistema. Prav vsem učbenikom je skupno tudi, da realnost zgodnjega socializma predstavljajo skozi kapitalistično narativo o socializmu. Komentira Jogan.
Jogan je leta 2020 opravila analizo petih učbenikov za državljansko vzgojo, ki so bili v rabi v šolskem letu 2019/2020. Ugotovila je, da prihaja do velikih razlik v temeljnih vprašanjih tega predmeta v primerjavi s socialistično vzgojo. Eden izmed operativnih ciljev državljanske vzgoje določa, da učenci pridobijo osnovna spoznanja o nastanku Republike Slovenije. Jogan komentira, kako se ta cilj uresniči v prej omenjenem učbeniku Janeza Justina iz leta 2013.
Današnji učbeniki samoupravnemu socializmu in posebnostim razvoja Slovenije v primerjavi z drugimi jugoslovanskimi republikami ali državami vzhodnega bloka ne namenijo niti besede. Prav tako slučajno izpustijo prelomno obdobje odpora v času druge svetovne vojne, okupacijo, kolaboracijo in NOB, svetovno dogajanje po drugi svetovni vojni pa pojasnjujejo z »dvema blokoma« brez omembe gibanja neuvrščenih. Tako ni nič nenavadnega, da je v učbenikih odsotna tudi omemba kakršne koli pozitivne pridobitve socializma. Tudi vprašanje družbene enakosti spolov je v današnjih učbenikih z redkimi izjemami dokaj postransko. Jogan v tem ne vidi slučajev, temveč meni, da gre za »hoteno posledico prevladujočega toka sprevrnjeno preoblikovanega pojasnjevanja zgodovinskih dejstev«.
Učenke in učenci se danes o drugi svetovni vojni učijo šele v devetem razredu, nastanek Evrope v kontekstu povojne ureditve in omembe hladne vojne pa so prisotne že v učnem načrtu in učbenikih državljanske vzgoje za sedmi in osmi razred. Problem neusklajenosti učnih načrtov različnih predmetov komentira tudi Danijela Klemenčič.
Toliko o praktičnih vidikih poučevanja predmeta, ki naj bi spodbujal državljansko pismenost oziroma nasploh udejstvovanje v družbi. Kaj pa pravijo rezultati mednarodnih raziskav o slovenskih učencih? Ali predmet izpolnjuje svoj namen? Odgovarja Klemenčič Mirazchiyski.
Svoje znanje bi lahko učenci sicer nadgradili pri predmetu državljanska kultura, ki v osnovnih šolah nastopa kot izbirni predmet v 9. razredu. Kot izbirna, dodatna vsebina pa ta med učenci ni ravno priljubljen. Nadaljuje Klemenčič Mirazchiyski.
Prišle smo do konca današnjega Unikompleksa, v katerem smo pregledale kontinuitete in diskontinuitete predmetov, ki učenke in učence učijo življenja v družbi. Skozi leta in prehode med produkcijskimi načini je predmet približno ohranil svoje bistvo, ob tem pa se je drastično spremenil njegov fokus: od družbeno-moralne vzgoje, ki poudarja etiko in moralo, do državljanske in domovinske kulture ter etike, ki v ospredje postavlja državo in skupnost ter bolj formalistične poglede na človekove pravice. Kljub vsemu pa gre za predmet, ki je v šoli – ideološkemu aparatu države – eden izmed bolj očitno ideoloških. Temu se ni izognila niti Jugoslavija, niti se temu ne izogiba samostojna, neodvisna in kapitalistična Slovenija, saj izstop iz ideologije, kot pravijo nekateri njeni teoretiki, enostavno ni mogoč.
Indoktrinirale so se Maša, Karin in Vika, lektorirala je Tina, tehniciral je Seliškar, brala sva Klemen in Biga.
Komentarji
Odlična oddaja, hvala! Smem vprašati, kaj je ta drugi komad, ki se je vrtel kot podlaga v drugi polovici oddaje? Fina zadeva.
@nz
https://soundcloud.com/kr0na/tone-pavcek-majniska-deklaracija-1989-orig…
Komentiraj