POLOŽAJ MLADIH DOKTORJEV ZNANOSTI NA TRGU DELA
Zadnje desetletje v Sloveniji beležimo masifikacijo vpisa doktorskih študentov. Ta je s finančno krizo v obdobju od 2012 do 2016 poglavitno vplivala na povečano brezposelnost raziskovalcev na začetku kariere, predvsem tistih s področja umetnosti, družboslovja in humanistike. Doktorski študenti študirajo dlje kot nekoč, struktura financiranja doktorskega študija se je spremenila, za doktorje znanosti pa ni dovolj akademskih delovnih mest. V današnji oddaji Unikompleks predstavljamo izsledke poročila društva Mlada akademija, ki združuje doktorske študente in raziskovalce in ki je lani decembra izdalo podrobno napisano poročilo »Trg dela v Sloveniji za raziskovalce na začetku kariere 2010–2019«.
Poslušajmo najprej izjavo predsednice društva Mlada akademija Tee Romih, ki razloži, zakaj je do pisanja poročila sploh prišlo.
Status doktorskih študentov in način izvajanja doktorskega študija se je skozi čas spreminjal. Za razumevanje današnjega položaja doktorandov je ključno poznavanje zgodovinskega razvoja znanosti in univerze na Slovenskem. Franci Demšar, direktor Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu, krajše NAKVIS, poleg ključnih dveh mejnikov v slovenski znanosti – to sta ustanovitev ljubljanske univerze pred stotimi leti in ustanovitev večjih raziskovalnih inštitutov po drugi svetovni vojni – izpostavi obdobje tik pred osamosvojitvijo Slovenije, ki je bistveno vplivalo na slovensko znanost. Več o tem Demšar.
Glede na podatke SURS-a se je z uvedbo bolonjskih programov vpis doktorskih študentov drastično povečal. Bolonjski študij so slovenske fakultete in visoke šole uvedle najkasneje v študijskem letu 2009/2010. Do leta 2009 je bil na večini študijskih programov možen vpis tako na predbolonjski kot na bolonjski program študija. Bolonjski reformi smo na naši redakciji posvetili nemalo oddaj, zato se bomo tokrat osredotočili zgolj na posledice, ki jih ima ta na položaj mladih doktorjev znanosti.
Prvi doktorski študenti na bolonjski stopnji se pojavijo v študijskem letu 2005/2006, ko se je na študij tretje stopnje vpisalo 45 ljudi. Do tega leta je namreč obstajal zgolj doktorski študij predbolonjskega sistema. Delež doktorskih študentov predbolonjskega programa je do študijskega leta 2008/2009 še prevladoval nad deležem tistih, ki so že bili vpisani na nov bolonjski program. Ta je kmalu zatem zaradi uvajanja novih programov začel izpodrivati stari študij, zato se je število vpisanih doktorskih študentov starega sistema znatno zniževalo vse do študijskega leta 2012/2013, ko je stari doktorski program zaključilo zadnjih 7 doktorskih študentov.
Študijsko leto poprej, to je 2011/2012, je bilo na bolonjski doktorski program vpisanih rekordnih 3453 doktorskih študentov. Istega leta v Sloveniji beležimo tudi največje skupno število vpisanih doktorskih študentov, in sicer skoraj 4100 oseb. Število vpisanih doktorskih študentov se je tako le v dobrem desetletju povečalo za tri- do štirikrat.
Kako razumeti gibanje števila doktorskih študentov v Sloveniji? Poročilo Mlade akademije navaja korelacijo števila vpisanih doktorskih študentov z gibanjem višine sredstev, ki so namenjena za znanost. Najmanj sredstev za kadrovske, finančne in materialne pogoje delovanja fakultet in drugih institucij je bilo namenjenih v letu 2016. K porastu vpisa so verjetno pripomogle tudi finančne spodbude, kot so Inovativna shema sofinanciranja doktorskega študija v letih 2010–2012, sofinanciranje v skladu z Uredbo o sofinanciranju doktorskega študija od leta 2017 dalje ter štipendije Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije za izobraževanje tujcev v Sloveniji. Vpis na doktorski študij je vsekakor spodbudila tudi finančna kriza. Nekatere osebe so namreč z vpisom na doktorski študij želele premostiti čas do zaposlitve, pa čeprav je to zahtevalo samoplačniško investicijo.
Če postavimo bolonjskega doktorskega študenta ob bok predbolonjskemu – kje najdemo razlike? Bistvena je predvsem ta, da bolonjski doktorski študent študira dlje. Pogosto tudi manj uspešno. Kot navaja poročilo, so skoraj vsi doktorandi starega programa zaključili študij v predvidenem roku treh do štirih let, medtem ko je med bolonjskimi doktorandi takih le približno polovica. Z uvedbo bolonjskega doktorskega programa se je povečalo tudi število študentov brez statusa mladih raziskovalcev. Za primerjavo – leta 2004 in 2005 so mladi raziskovalci predstavljali vsaj 90 odstotkov vseh vpisanih doktorskih študentov, medtem ko zadnjih šest let delež teh znaša le še 30–40 odstotkov. Več o tem Tea Romih.
Kako pa je z zaposlivostjo oseb z doktorsko stopnjo izobrazbe? Podatki v poročilu društva Mlada akademija sicer kažejo, da je trg dela v obdobju 2011–2019 relativno uspešno absorbiral prirast števila doktorjev znanosti, vendar iz podatkov ne moremo razbrati, za kakšne oblike dela gre in ali je delovno mesto ustrezalo stopnji in tipu izobrazbe. Na tem mestu se je smiselno vprašati tudi, v kolikšni meri v Sloveniji prihaja do bega možganov. Pogovarjali smo se z Dejanom Valentinčičem, državnim sekretarjem na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. V okviru inštituta ASEF je tudi vodja raziskovalnega projekta z naslovom »Omilitev posledic bega možganov in krepitev mehanizma kroženja možganov«. Kako potekajo migracijski procesi iz Slovenije v tujino, razloži Valentinčič.
V katere države pa se po večini izseljujejo mladi v Sloveniji? Odgovarja Valentinčič.
Nadaljujmo s problematiko brezposelnosti mladih doktorandov. Poročilo Mlade akademije navaja porast brezposelnih raziskovalcev na začetku kariere v času finančne krize. Več o tem pove predsednica društva Mlada akademija Tea Romih.
Dodaja še, da je med brezposelnimi doktorji znanosti tudi do polovica nekdanjih mladih raziskovalcev. Romih.
V Sloveniji torej obstaja veliko strukturno nesorazmerje med številom oseb, ki uspešno zaključijo doktorski študij, in številom primernih akademskih delovnih mest. Kot poroča društvo Mlada akademija, danes število novih doktorandov gotovo za več kot eno petino presega obnovitvene potrebe univerz in inštitutov, pa tudi gospodarstva. Na tem mestu poudarimo, da je prehod v gospodarstvo razmeroma uresničljiv zgolj za doktorje znanosti s področja naravoslovja in tehnike, veliko težji pa je za družboslovce in humaniste. Več o tem Romih.
Kako se raziskovalna dejavnost vse bolj usmerja v gospodarstvo, kaže tudi projekt Outdoc oziroma »Podatkovna podpora za doktorate v nastajajočih območjih«. Projekt v celoti financira Evropska komisija – ERASMUS+, in sicer v višini več kot 860 tisoč evrov. Cilj projekta, ki se bo po treh letih zaključil konec oktobra letos, je izboljšati zaposljivost doktorskih študentov v razvijajočih se sektorjih gospodarstva, kot so področja informacijsko-komunikacijske tehnologije, biotehnologije in obnovljivih virov energije, ravnanja z odpadki ter inovacij. S projektom želijo ugotoviti, katerih veščin doktorandom primanjkuje za boljšo zaposljivost v gospodarskem sektorju. Več o projektu razloži doktorica Suzana Žilič Fišer, vodja partnerskega dela projekta s Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru.
Kot pravi Žilič Fišer, izobraževalne institucije ne razvijajo določenih kompetenc, ki bi ob vstopu na trg dela doktorandom omogočile kompetentno delovanje v gospodarskih družbah. To so predvsem mehke veščine, vezane na prilagodljivost, zmožnost timskega dela, komuniciranje, upravljanje človeških virov in menedžment časa.
Žilič Fišer poudari, da je izredno pomembno imeti na eni strani visoko kvalificiran kader v gospodarstvu, na drugi strani pa na izobraževalnih institucijah takšne predavatelje, ki imajo med drugim tudi izkušnje iz gospodarstva. Na tem mestu se seveda pojavi dilema, do katere mere se naj univerza povezuje z gospodarstvom in prilagaja industriji. Svoje mnenje ponovno poda Žilič Fišer.
Težave, s katerimi se spopadajo mladi doktorji znanosti in raziskovalci, so vsekakor sistemske narave. Spremembe je treba uvesti v jedro izobraževalnega sistema, znanosti in konec koncev tudi gospodarstva. Toda kaj je Slovenija že naredila na tem področju? Franci Demšar pove, da je tik pred sprejetjem nov Zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti.
Kakšnih strategij pa se država poslužuje, ko govorimo o odhajanju mladih, predvsem visoko izobraženih, v tujino? Več o tem pove Dejan Valentinčič.
Vreden nadaljnjega premisleka je tudi vpliv pandemije covid-19 na mlade doktorje znanosti. Kot navajajo v Mladi akademiji, je tako iz slovenskih kot tudi iz podatkov ostalih evropskih nacionalnih združenj razvidno, da je pandemija covid-19 raziskovalce na začetku kariere prizadela na vseh ravneh – od nastanka administrativnih ovir pri napredovanju skozi doktorski program do težav z dostopom do raziskovalnih virov in infrastrukture, sprememb v odnosu mentor – mentoriranec, odsotnosti primernega delovnega okolja v času karantene in še bi lahko naštevali.
Morda je vredno razmisliti tudi o motivih univerz in drugih institucij za sledenje zaposljivosti diplomantov, magistrov in doktorjev. Čeprav se strinjamo, da je vodenje statistike o zaposljivosti nujno, ne smemo dopustiti, da bi se izobraževalni profili delili na »uporabne« in »neuporabne« oziroma na »zaposljive« in »nezaposljive«. To namreč lahko kaj kmalu povzroči nepremišljene posege v preoblikovanje programov in omejevanje števila vpisnih mest. Poudarimo, da je naloga izobraževalnih institucij izobraževanje in ne zaposlovanje. Vsekakor pa univerza živi in deluje skladno z družbo, zato mora, četudi tako radi poudarjamo njeno avtonomnost, poslušati in slišati potrebe družbe.
Izpostavimo še, zakaj se v splošnem diskurzu najpogosteje odpira zgolj vprašanje zaposljivosti, vprašanje zaposlenosti pa veliko redkeje. Mnogi izrazov verjetno ne ločujejo in ju uporabljajo brez razumevanja ideološkega ozadja. Razložimo. Izraz »zaposljivost« odgovornost za nezaposlenost prenese na posameznika – če torej nisi zaposljiv, je to najverjetneje zato, ker ti kot posamezniku primanjkujejo določene kvalitete. To je lahko na primer smer izobrazbe ali pa, kot smo videli pri projektu Outdoc, pomanjkanje tako imenovanih mehkih veščin, ki se jih, resnici na ljubo, bolje priučimo ob delu in v praksi kot pa na dvourni delavnici.
Izboljšanje položaja raziskovalcev na začetku karierne poti je tako v celoti odvisno od konkretnih sistemskih sprememb, ki bi reševale problem brezposelnosti in omogočale mladim lažji vstop na trg delovne sile. Društvo je v ta namen izoblikovalo smernice in priporočila za različne akterje. Omenimo zgolj nekatere.
Društvo poziva Javno agencijo za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, krajše ARRS, in Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, krajše MIZŠ, naj razmislita o ponovni vpeljavi statusa mladih raziskovalcev iz industrije in o ponovni uvedbi instrumenta MR+ za izbor mentorjev novim mladim raziskovalcem. Javni razpis za spodbujanje raziskovalcev na začetku kariere naj prav tako postane vsakoletna stalnica. Društvo spodbuja ARRS in MIZŠ, da ustanovita nacionalni premostitveni sklad, iz katerega se bodo lahko pokrivala podaljšanja zaposlitvenih pogodb raziskovalcev, zaposlenih na časovno omejenih projektih, v času katerih bodo ti odšli na porodniški oziroma starševski dopust ali dolgotrajni bolniški stalež.
Društvo vse gospodarske subjekte, ki zaposlujejo raziskovalce na začetku kariere, spodbuja, naj presežejo miselnost, da so doktorji znanosti za večino delovnih mest prekvalificirani. Akademskim institucijam, ki zaposlujejo raziskovalce na začetku kariere, predlagajo, naj če je financiranje njihovega delovanja močno omejeno s programskimi in projektnimi okviri, premislijo o vzpostavitvi skladov za pomoč raziskovalcem na začetku kariere. Dobra primera že vzpostavljenih skladov sta na primer Direktorjev sklad Instituta Jožef Stefan in Razvojni sklad Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Akademske institucije naj se prav tako pridružijo Sanfranciški deklaraciji o vrednotenju raziskovalne dejavnosti.
Drugim institucijam, ki izvajajo doktorski študij, društvo priporoča, naj zaposlene, ki mentorirajo doktorske študente, izobrazijo o dobrih mentorskih praksah. Pri tem predlagajo publikacijo, ki je nastala v okviru projekta Erasmus+. Institucije naj kot del doktorskih študijskih programov ponudijo tudi izobraževanje o prenosljivih veščinah in vzpostavitev kariernega svetovanja.
Jasno je, da je čas za konkretne spremembe zdaj. Pandemija covid-19 namreč težave in stiske mladih doktorjev znanosti lahko le še poglobi. Podrobneje si o predlogih za omenjene akterje in o podatkih stanja raziskovalcev na začetku kariere lahko preberete na spletni strani društva Mlada akademija.
Brez karierne prihodnosti je doktorirala Maruša. Tehniciral je Kramar, lektorirali sta Živa in Teja, bral sem Rasto.
Dodaj komentar
Komentiraj