Skrb za status ali "uporabna" humanistika

Skrb za status ali "uporabna" humanistika

Oddaja
28. 11. 2017 - 20.00

Danes se bomo potopili v prvi del oddaje o študiju sociologije, ki smo se ga nedavno kritično lotili študentke in študenti Filozofske fakultete in Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Sodelujoči profesorji in študenti so svoje prispevke predstavili na okrogli mizi študentske sekcije na letošnjem sociološkem srečanju. V prvem delu oddaje bomo pogled usmerili v preteklost študentske sekcije Slovenskega sociološkega društva, ki so okroglo mizo organizirali. Nato pride na vrsto oris prevladujočih paradigem visokega šolstva v Sloveniji, ki jih je bilo mogoče zaslediti tudi v prispevkih govorcev. Na koncu pa bomo študij sociologije umestili v širši kontekst. Okoliščine študija sociologije predstavljajo izvor sociologije ter njej sorodnih disciplin v humanistiki in družboslovju preteklih obdobij. Obenem pa med okoliščine študija sociologije sodijo realni pogoji javnega šolstva v Sloveniji in ideologije, ki te pogoje utemeljujejo ali jih sprevračajo. V drugem delu oddaje, ki ga boste lahko ujeli v naslednji ediciji, bomo prisluhnili prispevkom z okrogle mize. Ob tem bomo premislili oblikovanje študijskih programov, odnos do znanja v družbi in načine upravljanja na univerzi.

Študentska sekcija tekom let

Začnimo s postavljanjem kulis. Septembra letos se je, kot vsako leto, odvilo sociološko srečanje, ki ga organizira Slovensko sociološko društvo. Udeležence srečanja je predstavljal ustaljen nabor starešin društva, profesorjev s socioloških oddelkov Filozofske fakultete in Fakultete za družbene vede, priučenih sociologov, nekaj srednješolskih profesorjev sociologije ter nenazadnje študentov sociologije. Ti lahko s sodelovanjem v študentskih socioloških društvih, Socioklubu na Fakulteti za družbene vede in Sociopatiji na Filozofski fakulteti, sodelujejo v študentski sekciji, ki na srečanju zadnjih nekaj let pripravlja različne dogodke. Študentska sekcija v sklopu društva obstaja neuradno in to že približno pet let. Uradno lahko študentje namreč postanejo člani šele z dokončanim magisterijem ali staro diplomo in tako študentska sekcija v resnici deluje neuradno. Od samega začetka študentska sekcija na letnih srečanjih premleva kočljive teme in vidike, ki se skušajo prebiti do epistemološke podlage, ki bi lahko razkrinkala navidez samoumevna razmerja moči na svetu. Skozi čas je bila to verjetno posledica vloge študentov v vsakokratnih aktualnih dogajanjih, ki so preizpraševala smer sprememb in kritično naslavljala reprodukcijo odnosov ter s tem razmer na univerzi in širše. Pomemben dejavnik lahko najdemo pri nekaterih zgodnejših organizatorjih sekcije, ki so imeli za sabo živo izkušnjo zasedbe Filozofske fakultete in zasedbe pred ljubljansko borzo.

Tako so leta 2012 na okrogli mizi potek zasedbe Filozofske fakultete opisovali in razlagali študenti iz različnih frakcij, ki so se izoblikovale med zasedbo. Razdeljenost v skupine je ustvarila različne izkušnje zasedbe, ki so jo, eni bolj, drugi manj, dojemali kot uspešno. Poleg tega so se govorci soočili tudi z dejstvom, da se je odločitve sprejemalo manj demokratično, kot so sprva mislili. Delitev vlog, razmerja moči in drugi strukturni dejavniki so dobili nujno sociološko obravnavo. Naslednje leto je študentska sekcija nosila naslov Sociologija: med ideologijo in teorijo, med družboslovjem in humanistiko. Udeleženci so odprli za mnoge neprijetno, a nujno vprašanje epistemologije sociologije kulture. Tej se vpričo institucionalnih razmer, ki ji onemogočajo reprodukcijo kadra, postavlja omejitve pri teoretski produkciji. V znak epiloga zasedbe Filozofske fakultete istega leta izide sloviti zbornik Kaj po univerzi?, ki odpira taista vprašanja o razmerjih moči in možnosti teoretske produkcije na univerzi. V tem času so izdajali tudi dokumentarce o odporu proti uničujoči moči kapitalskih interesov - tako ljubljanska kot zagrebška zasedba sta na gibajoči sliki postali opomnik prihodnjim generacijam. Na naslednjem srečanju društva leta 2014 se študentska sekcija posveti dokumentarcu Siniše Gačića z naslovom Boj za, ki mu sledi razprava o vlogi sociologije v boju proti kapitalizmu.

V naslednjih letih se poudarek prestavi na množične selitve iz vojnih območij v Evropo ter njeno zmačkano prebujanje iz krize v novo Evropo z močno pohabljeno socialno državo in poteptanimi delavskimi pravicami. V luči tega študentska sekcija leta 2015 poskuša misliti odnos državne oblasti do beguncev v povezavi z odnosom do lastnega prebivalstva. V ospredju so ksenofobni diskurz in diskurz o varnosti. Obravnavajo pa tudi disciplinarne tehnike kot orodja vzpostavljanja reda in zagotavljanja legitimacije oblasti. Leto kasneje se v sodelovanju z Delavsko svetovalnico lotijo razkrivanja življenjskih in delovnih razmer migrantskih delavcev, ki ostajajo nerazrešena zaradi splošne težnje po deregulaciji na trgu delovne sile. Letošnja študentska sekcija z naslovom Kritično o študiju sociologije pa predstavlja vrnitev k univerzitetnemu in splošnejšemu izobraževalnemu področju. Torej k tistim družbenim razmerjem, ki določajo smisel njihovega študija in so kraj bojev med različnimi pojmovanji smisla znanja v družbi.

Konceptualni in pojmovni okvir

O stališčih, izraženih na okrogli mizi, vsekakor ne moremo govoriti enovito, saj se je že med organizacijo pokazalo, da smo s to temo zadeli ob temeljna nestrinjanja že med študenti samimi. Nasprotja so se najbolj kazala med študenti Oddelka za sociologijo na Filozofski fakulteti. Glavni razcepi so se vrteli okoli naslednjih vprašanj. Ali naj se v kritiko oddelka vključi vsako študentsko mnenje, torej ali naj bo kritika reprezentativna, ali naj bo koherentna in teoretično podkrepljena ter zato kritična tudi do nekaterih mnenj študentov? Bi se pri kritiki morali vzdržati dejanske analize stanja in zgolj preiti h konkretnim predlogom za izboljšavo študija? Je danes še smiselno brati temeljna dela, iz katerih sociologija jemlje svoje koncepte? Je humanistična metoda passé?

A preden preidemo k interpretaciji stališč, ki so se sukala okoli teh vprašanj, je potrebno določiti okvir dejavnikov, ki so razcepu botrovali. Začeli bomo z razmerji gospostva oziroma dominacije. Za pojasnitev tega koncepta se lahko zatečemo k marksistični opredelitvi moči kot zmožnosti uveljavljanja svojih partikularnih interesov, četudi so v nasprotju z interesi drugih ali kolektivnimi interesi. Ta moč se koncentrira v rokah manjšine, katere moč temelji predvsem na ekonomskih virih oziroma finančnem kapitalu. Moč pa se vedno vzpostavi šele v razmerju, v odnosu med različnimi skupinami, ki so druga drugi nadrejene ali podrejene. Moč se v skrajnem primeru nad podrejeno večino uveljavlja s prisilo, z grožnjo kazni in pogojevanjem nagrad v najbolj splošnem smislu. V kapitalizmu pa prevladuje bolj posredna oblika prisile 一 strukturna prisila. Ta oblika prisile nam je toliko manj očitna in sporna, ker jo doživljamo v kombinaciji z ideologijo, ki legitimira obstoječa razmerja moči.

Vladajoča ideologija oziroma sklop verjetij, predstav in načina mišljenja zagotavlja stabilizacijo razmerij moči. Vključuje vse od naše predstave o tem, kaj je sreča, kaj je pravično, do našega vsakdanjega delovanja in sprejemanja odločitev. Strukturno prisilo občutimo kot samoumevno in celo naravno. Zdi se nam lahko tako upravičena, da jo zagreto zagovarjamo, četudi nam je prej v škodo kot obratno. Od vladajoče ideologije je tudi odvisno, kaj se v določeni družbi smatra kot ugledno. Tisti, ki razpolagajo s proizvajalnimi sredstvi, odločajo o tem, kdo ima do njih dostop in pod katerimi pogoji. Posledično določajo tudi prevladujoči način pridobivanja prestiža. Z vladajočo ideologijo se njihov položaj namreč utrdi kot upravičen in ugleden. Istočasno se ugled in zaželene položaje podeljuje tistim, ki posvojijo vladajočo ideologijo, jo širijo in nadalje utrjujejo položaj manjšine, s katero sklepajo pogodbe. Tudi tisti, ki ne spadajo v manjšino z največ sredstvi v lasti, si lahko na ta način izboljšajo pogajalsko pozicijo in imajo boljši dostop do sredstev.

Moč, ki uživa družbeno odobravanje, pa pojmujemo kot oblast in kot avtoriteto. Če se avtoriteta v neki družbi določa preko ključa, kot je razpolaganje s produkcijskimi sredstvi ali zasedanje določenega položaja v hierarhiji, si ta elitna manjšina lahko zagotovi legitimnost. Dobiti priznanje avtoritete na določenem področju za institucijo pomeni pridobiti ugled. Ta ugled lahko institucija spremeni v simbolni kapital s tem, ko ga unovči; denimo, ko se pogaja o večjem financiranju svoje dejavnosti. Oblast se v našem prostoru vzpostavlja predvsem z racionalizacijo. Z vpeljavo zapisanih pravil delovanja in občevanja ter pravil razdeljevanja sredstev se oblast utrdi kot samoumevna in zakonsko utemeljena. Ko se v družbi izpostavi nepravičnost, se bo obtoženi skliceval na racionalne elemente 一 na zakone, pravilnike, birokratske postopke in podobno. Primer tega smo lahko nedavno videli pri ministrici za notranje zadeve, ki je nehumano obravnavanje sirskega begunca Ahmada Šamija zreducirala na preprosto spoštovanje sodne odločitve in zakonodaje. V tovrstnih primerih je pogosto pretiravanje pri poudarjanju rigidnosti postopka in enoznačnosti zakonov. V mnogih primerih bi se dalo stvari izpeljati na drugačen način, drugače interpretirati kakšen zakon, upoštevati posebne okoliščine in podobno.

Praksa v teoriji

Naredili smo torej ovinek v preteklost študentske sekcije in obnovili nekaj osnovnih konceptov, zdaj pa se lahko premaknemo na nam bolj domače okolje 一 visoko šolstvo. Prej smo govorili o študentskih poskusih interpretacije visokega šolstva in dogajanj po svetu, zdaj se jim bomo v interpretaciji pridružili tako, da apliciramo pravkar povzeti konceptualni okvir na visoko šolstvo. Da bi razumeli razmerja moči v primeru visokega šolstva, moramo najprej najti sedež oblasti in razkrinkati načine, kako se oblast legitimira. Ti načini legitimacije so, kot smo ugotovili, vpisani v racionaliziran način delovanja in prikriti z določeno ideologijo. Vsebine razpisov, merila kakovosti, pogoji za financiranje 一 vse, kar se nam zdi samoumevno, moramo preizprašati. Ugotoviti moramo, komu najbolj koristi trenutna ureditev, čigavi interesi narekujejo potek dogajanja. Četudi se deklarativno v razpisih in statutih institucije sklicujejo na to, da ,,delujejo v interesu študentov’’, se lahko uštejemo, če to vzamemo za dokaz o resničnih motivih njihovega delovanja. Resnični interesi se pokažejo šele, ko koncipiramo svoj spoznavni predmet in izberemo primerno metodo preučevanja. Za koncepcijo predmeta preučevanja smo uporabili razmerja moči in oblasti, ta razmerja pa temeljijo na neenaki razdelitvi in neenakem dostopu do materialnih sredstev. Naša metoda mora zato upoštevati stvarne razmere, ki jih porajajo razmerja moči. Poznavanje različnih ideologij, ki so v visokošolskem prostoru na delu, pa nam omogoča, da nas lepo besedičenje ne zavede. S teorijo ideologije smo lahko zmožni kvečjemu izkoristiti poskuse zavajanja za to, da preko vzorcev v diskurzu razkrinkamo takšno ali drugačno ideologijo.

Pa preizkusimo naštete koncepte na primeru visokega šolstva. V prvi vrsti gre v visokem šolstvu za interes najbolj privilegiranih in utrjenih skupin. Svoj položaj si zagotavljajo z vzdrževanjem določene ureditve. Ker pa sami nimajo absolutne oblasti, se zanašajo na višje instance in druge institucije. Pri sklepanju pogodb med fakulteto in podjetjem ali med univerzo in državo se gleda najprej na interese tistega z večjo pogajalsko močjo. To pa je ponavadi tisti, ki razpolaga z več sredstvi. V našem primeru imajo zato država in korporacije največ koristi od pogodb z visokošolskimi institucijami, v zameno pa nudijo ugled oziroma simbolni kapital, ki ga privilegirane skupine nato uporabljajo za ohranitev tega položaja znotraj določene institucije. Zapleteno pa lahko postane, ko ugotovimo, da se oblast na univerzi  vzpostavlja na različne načine. Po eni strani se za legitimacijo obrača k racionalnim elementom, po drugi strani pa so razmerja med zaposlenimi pedagogi še na ravni cehovskih razmerij. Univerza se do neke mere navznoter še vedno obnaša kot korporacija med korporacijami iz nekega preteklega obdobja, ko je delovala avtonomno v obliki cehovskega združenja. V taki instituciji se akademiki združujejo na temelju skupne obrti, ohranjajo pa strukturno utrjena hierarhična razmerja, podobna razmerju med mojstrom in vajencem. Vertikalna prehodnost med položaji je močno omejena. Oblast se torej deloma še vedno vzpostavlja na predmoderen način, ki vključuje strogo hierarhijo in izjemno omejeno mobilnost navzgor. Avtoriteta se celo vedno manj utemeljuje na obsegu in poglobljenosti znanja nekega profesorja, vedno bolj pa na njegovem položaju v hierarhiji.

Če povzamemo: za izhodišče analize jemljemo pristop, ki upošteva način razporejanja sredstev v visokem šolstvu, institucionalne izobraževalne politike, razmerja moči na univerzi ter odnos med visokim šolstvom in gospodarstvom. Poleg vsega opisanega je potrebno prizadevanje za znanosti notranjo pozicijo, iz katere je edino možno proizvesti konstruktivno kritiko znanosti, v nasprotju z znanosti zunanjo kritiko. Konstruktivna kritika znanosti se vzpostavi na podlagi vednosti, njena kakovost pa temelji na dobrem poznavanju znanosti, ki jo kritizira. V primeru, da izhajamo iz znanosti notranje pozicije, imamo pravo izhodišče za konstruktivno kritiko te znanosti. Nasprotno se destruktivna kritika znanosti, ki izhaja iz znanosti zunanje pozicije, za utemeljitev zanaša na, na primer, administrative ali politične argumente. Primer slednje, torej destruktivne kritike znanosti, je opredeljevanje kakovosti študija glede na to, kako “zaposljivi” so ljudje, ki so dobili certifikat z določenega študijskega programa. To je znanosti zunanja pozicija, ker bi se po tej logiki pogoji študija in merila kakovosti morali prilagajati znanosti zunanjim zahtevam, torej tržnim. To je problematično zato, ker v polperifernem gospodarstvu, kot je slovensko, pomeni reprodukcijo podrejenosti tako v ekonomskem kot v znanstvenem smislu. Delodajalci večinoma iz zasebnega sektorja tako lahko močno vplivajo na način in vsebino študija, kar sprejemajo in celo spodbujajo fakultete same. Sodelovanje univerz z gospodarstvom je težnja, ki zaznamuje že zadnjih nekaj desetletij. V tem pogodbenem razmerju ima močnejšo roko seveda podjetje ali korporacija, ki postavlja večino pravil igre. Univerze se v skladu z neoliberalno logiko obnašajo kot ponudniki storitvene dejavnosti. Kakšne storitve nudijo, pa je odvisno od povpraševanja na trgu. Od tega je odvisno njihovo financiranje s tržnimi sredstvi, pa tudi preko javnih razpisov, ki prav tako sledijo tovrstnemu dojemanju univerze.

Usoda humanistike in družboslovja je v rokah trenutnih oblastnikov dobro ponazorjena z nedavnim vabilom Kariernega centra na sklop dogodkov z naslovom Vloga humanistov in družboslovcev v 21. stoletju. To vlogo namreč vidijo v posredništvu med izdelki, ki jih podjetja skušajo prodati, in potencialnimi potrošniki. Naša vloga naj bi bila torej izboljševanje uporabniške izkušnje. Humanistika in družboslovje sta tako skorajda popolnoma zreducirana na marketing in na orodje za legitimacijo in reprodukcijo obstoječega družbenega reda. Poleg tega že od svojega začetka v veliki meri služita kot orodje za zaznavanje nezadovoljstva in možnosti upora pri prebivalstvu. Ti izsledki so za oblast uporabni, saj se tako lahko uporu izogiba in ohranja svoj položaj. Univerza se s prijavami na razpise skuša povezovati z okoljem, ki ga deli na gospodarstvo in negospodarstvo. Toda v opisih projektov prednjači poudarek na prvem. Svojim financerjem v Evropski uniji se skušajo prikupiti tako, da posvajajo in širijo njej tako ljubo neoliberalno ideologijo. To je razvidno predvsem iz besednjaka oziroma dikcije besedila, s katerim opisujejo ,kompetence’, ki jih spodbujajo. Govori se na primer o podjetniški miselnosti, inovativnosti, večanju zaposljivosti študentov, kreativnem razmišljanju ter pridobivanju praktičnega znanja in izkušenj. Toda pri tem kritika ne leti na kateregakoli od študentov humanistike in družboslovja, ki uporablja svoje znanje in izobrazbo na delovnem mestu v zasebnem sektorju. Delovna mesta v javnem sektorju so omejena, zato nam pogosto drugo kot aplikacija svojega znanja zavoljo nabiranja presežne vrednosti podjetja ali izboljševanja nadzora državne oblasti tudi ne preostane. Popolnoma napačna strategija pa je vsiljevanje takšne namembnosti že v sam proces izobraževanja. Paradoksalno ravno s tem predvsem humanistika postane neuporabna. Z izgubo avtonomnosti od interesov kapitala pride do izgube zmožnosti premisleka lastne vloge v reprodukciji obstoječega sistema. Posledično izginejo tudi zmožnost kritičnega premisleka trenutne družbeno-politične strukture ter zmožnost mišljenja in delovanja mimo okvirov obstoječega. Onemogočena je alternativa tako misli kot dejanja.

Ta proces poplitvenja in zasužnjenja vednosti je na letošnjem sociološkem srečanju opisal Miroslav Stanojević. Kot pravi, so se ob prehodu iz 20. v 21. stoletje v Sloveniji spraševali, kakšno sociologijo potrebuje slovenska ekonomija. Ugotovili so, da potrebuje kadrovski menedžment. To je pomenilo, da so se vsebine, ki jih zajema sociologija dela, zavrgle v zameno za uporabnostno naravnan študij. Čez okno se je vrglo ravno tisto, brez česar ne moremo preseči ustaljenega diskurza in praks: teorijo.

Praktična pragmatično realistična aplikativnost

Če skušamo zajeti trende v izobraževalnih politikah od državne do fakultetne ravni, to lahko storimo z izrazom uporabnostna naravnanost. Navidez dobrohoten in zdravorazumski izraz pa moramo razumeti skupaj z dejanskimi učinki, ki jih ima ta naravnanost na poučevanje in raziskovanje. Vprašati se moramo, za koga je nekaj uporabno in kaj uporaba za posamezne discipline sploh pomeni. Kljub vztrajnemu prepričevanju zagovornikov v nasprotno zahteve po uporabnosti v končni fazi prihajajo iz znanosti zunanje pozicije. Delitev na praktične oziroma aplikativne vede in bazične vede je tudi polna predpostavk, ki jasno izdajajo motivacijo njenih oglaševalcev. Praksa kar naenkrat ne vključuje več teoretične prakse. Praktično oziroma uporabno je po novi opredelitvi le tisto, kar na kratki rok daje preverljive in izmerljive rezultate. Tu se v gonji proti humanistični metodi in teoriji kot taki povežejo zagovorniki določene vrste empirične znanosti o družbi in pogumni vojščaki pod zastavo prilagajanja potrebam gospodarstva.

V prejšnjem razdelku smo obravnavali uporabnostno naravnanost in njene realne učinke na vednost, ki se ji odteguje teoretično podlago. Dober prikaz pozicioniranosti in učinkov zahtev po uporabnosti je shematizacija razprave o širjenju angleščine kot študijskega jezika, ki jo ponuja Rastko Močnik. Ugotavlja, da zagovorniki angleščine na eni strani in zagovorniki slovenščine na drugi v resnici odgovarjajo na različna vprašanja. Prvi namreč vpeljavo angleščine vidijo kot način povezovanja slovenskega akademskega prostora z mednarodnim. Skrb drugih pa leži v razvoju znanstvene slovenščine in z njo v ravni omike. Slednja pomeni vsestransko izoblikovanost slovenske družbe, ki bi ji omogočala negovanje tako akademskega kot splošnega javnega prostora. Prva stran torej gleda na učni jezik z znanosti in posebej jezikoslovju zunanje pozicije - išče pragmatično rešitev za pragmatično vprašanje. Ne upošteva pa posledic, ki bi jih ojačano privilegiranje angleščine imelo na vsebinski, teoretični, znanstveni ravni. Vsak jezik je namreč prepleten z določeno kulturo, tudi znanstveno. To pomeni, da v znanstveni produkciji vsakega jezika prevladujejo določene paradigme, določen način tvorjenja konceptov, določen odnos do teorije. Še posebej to velja za humanistiko in družboslovje. Izbira jezika zato vsekakor ne more biti obravnavana kot vsebinsko nevtralna. Še bolj kot to pa jezik ni nevtralen iz perspektive globalnih razmerij moči. Angleščina je v tem pogledu jezik gospostva, saj je med drugim takó orodje kot prenašalec hegemonije od centra do periferije. Če znanstvena skupnost nekritično prevzema tradicijo centra, ki v sebi nosi vladajočo ideologijo zavoljo legitimacije svoje gospodarske nadvlade, reproducira lastno podrejenost. Center razumemo kot sedež oblasti v svetovnem prostoru, kjer so države polperiferije in periferije še danes ujete v podrejenost kolonialnega izvora. Center že za celoten čas trajanja svojega imperializma goji določeno kulturo, v katero je vpisana legitimacija nadrejene pozicije držav centra. V skladu s tem tudi goji določeno epistemologijo, ki z načinom ustvarjanja konceptov, z izbiro predmeta preučevanja in z metodologijo v vednosti reproducira nadrejenost centra ostalemu svetu. V epistemologiji sistematično preprečuje razvoj misli, ki bi lahko ogrozila status quo. 

Nekritično prevzemanje epistemologije in kulture centra za znanost torej pomeni odpoved znanstvenim prebojem. To pa za države polperiferije in periferije pomeni nadaljnjo podrejenost, tako znanstveno kot kulturno. Navidez paradoksalno, a utemeljeno, Močnik ravno v dejstvu, da so v razpravi prisotna različna vprašanja, vidi možnost poenotenja teh dveh strani. Če slovenska znanstvena skupnost deluje avtonomno in se posveča znanosti notranjim, vsebinskim vprašanjem, je lahko sposobna znanstvenih prebojev, ki bi jo uveljavili v mednarodni skupnosti. S tem odgovor na eno vprašanje razreši tudi drugo. Zanimivo pa je, da obratno ne velja. Nepremišljeno privilegiranje pragmatičnih ukrepov na kratek rok res prinese več ugleda, toda hkrati izriva teorijo z oddelkov in siromaši tako akademsko kot širšo javnost. Če to krasno analizo nasprotij med pragmatiki oziroma tako imenovanimi “realisti” in branilci jezikovne avtonomnosti prenesemo na splošno razpravo o uporabnosti humanistike in družboslovja, se razjasni naslednje. Humanistika in družboslovje ravno s prilagajanjem zahtevam po bolj neposredni uporabnosti postaneta neuporabni. Da smo do tega uvida prišli, je bil potreben dolgoročni vidik in znanosti notranja analiza.

Vprašanje kakovosti

In s tem se lahko vrnemo h kritiki študija sociologije. Če poenostavimo, se je pri organizaciji in izvedbi okrogle mize na letošnjem sociološkem srečanju pokazal antagonizem med uporabnostno naravnanostjo in avtonomijo humanistične metode. Raziskovanje tega boja na Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti je pokazalo, da največ škode izhaja ravno iz dejstva, da se ključnih nasprotij javno skorajda ne naslavlja. Najboljši oris ene in druge strani tako pride le takrat, ko se morata druga pred drugo zagovarjati. To pa se zgodi le, ko je omogočena javna razprava. Takšna razprava o opredelitvi sociologije kulture pa na oddelku enostavno manjka. Posledično odpravljanje sociologije kulture, kot je bila koncipirana na tem oddelku, poteka toliko bolj nevidno. Prevladuje uporabnostna, pragmatistična logika pod pretvezo pomanjkanja časa, interesa in smisla za vsebinsko razpravo. Študijski program tako postaja vse bolj ukleščen v vsakokratne kozmetične popravke. Izgublja pa se vsebinska koherentnost, notranji smisel študija, raven kritičnega mišljenja in splošna kakovost vsebin. In čeprav pri sociologiji to trenutno ne predstavlja ključnega problema, mnoge programe protiintuitivno omejuje še pravilo o primerljivosti s tujimi programi. Inovativnost je deklarativno na jeziku marsikoga, v pravilih pa je zapisana kvečjemu konformnost in podrejanje.

Ta proces gre z roko v roki s širšim stanjem na fakulteti, kar jasno kaže dejstvo, da je trajalo celih pet let delovanja raznih komisij za kakovost na oddelčni in fakultetni ravni, da se je organizirala javna razprava o sami opredelitvi kakovosti na Filozofski fakulteti. Toda vse te komisije so vendarle delovale po nekakšnih smernicah in definicijah vsa ta pretekla leta. Edino, kar lahko iz tega izpeljemo, je to, da so se ravnale po opredelitvah kakovosti, ki ne izvirajo iz samih vsebin na Filozofski fakulteti. Merila kakovosti so se postavljala predvsem po smernicah višjih tehnokratskih instanc, predvsem NAKVIS-a in OECD-ja. Čeprav operirajo predvsem s priporočili in postavljajo le okvir za določanje vsebin, v realnosti delujejo kot sklop zapovedi. To pa je posledica tega, da je dandanes razlika med administratorjem in akademikom pogosto le še v času dneva. Eni in isti ljudje si tekom dneva nadevajo različne čepice in prevzemajo vloge, ki so si bile v preteklosti v konfliktu. S tem se konflikt med pragmatistično birokracijo in akademsko avtonomijo navidez nevtralizira. Dejstvo, da so konflikti med tema dvema pozicijama v resnici neizogibni, pa pomeni, da gre za tiho prevlado ene logike nad drugo. In izkazuje se, da je trenutni modus operandi naklonjen nedomiselnemu pragmatizmu, ki teoretične vsebine meče ven in v praznino nereflektirano vstavlja ideološke vsebine.

S tem smo zaključili izlet v preteklost študentske sekcije Slovenskega sociološkega društva in se sprehodili po  spotakljivi poti razkrinkanja neoliberalizma v visokem šolstvu. V naslednji oddaji bomo nadaljevali z analizo izjav z okrogle mize Kritično o študiju sociologije, ki se je dogodila na letošnjem sociološkem srečanju.

Osnove sociologije je obnavljala vajenka Hana Radilovič.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

študij sociologije? živ bog danes ne zaposluje sociologov. o kateri veji sociologije je pravzaprav govora? FDV ima 3, FF 1.

Avtorji prispevkov na okrogli mizi iz študentskih vrst smo z Oddelka za analitično sociologijo na FDV in Oddelka za sociologijo na FF. Na slednjem se enopredmetni program imenuje Sociologija kulture. Poleg uradnega imena programa se na oddelkih ponavadi res odvijajo različni pristopi, različne veje vede. Vprašanje je potem, katera veja ima več predstavnikov, kateri pristop ima institucionalno varstvo. Ugotovitve kažejo, da so pogoji za obstoj sociologije kulture vedno slabši. Bolj bo to razdelano v naslednjem delu oddaje. Res pa je, da se sociologov kot sociologov komaj kje, če sploh zaposluje. Večinoma se sociologija podobno kot antropologija uporablja za namene posredništva med izdelki in potrošniki ali pa recimo zavoljo tega, da imajo politične stranke boljšo predstavo o tem, kako voditi odnose z javnostjo, da si naberejo več podpornikov.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness