Kot v ostalih evropskih državah se tudi v Grčiji odvijajo neoliberalne spremembe na področju izobraževanja. V deželi, kjer se je v davnih časih rodila ideja demokracije, ta postopoma, a pospešeno ugaša, zato so negativne spremembe v kakovosti šolstva pogostokrat označene kot smrt grškega čudeža.

Govorili bomo o trojkinem memorandumu, ki v Grčiji velja že dobrih pet let. Sporazum med grško vlado, Evropsko unijo, ECB-jem in IMF-jem določa delovanje in upravljanje države po strogem finančnem kriteriju. Kljub zavajajoči maastrichtski deklaraciji, ki zatrjuje, da je edukacija vedno v nacionalnem interesu, se le-ta mora prilagajati strogemu nadzoru evropskih institucij in njihovim imperialističnim nadzorom. V letu 2015 je namreč zapovedano, da bo Grčija morala znižati porabo na področju izobraževanja na 2,23 odstotka BDP-ja.

Neposredna posledica sprejetja deklaracije je bilo takojšnje zaprtje številnih šol, večinoma na področju osnovne izobrazbe. Najbolj so nastradale šole in prebivalci obrobja države, otočani in prebivalci višje ležečih in odročnih predelov, saj so tam najprej začeli s čistko odvečnih profesorjev in nepotrebnih oddelkov. Šolarji so se tako primorani voziti kilometre stran, v mesta, kjer se je že začela ponavljati stara zgodba prenasičenih razredov in preokupiranih učiteljev. S stroški prevoza, morda celo bivanja v drugem kraju so postali še bolj odvisni od svoje družine, vendar ne zgolj finančno, saj takšne okoliščine začnejo prevpraševati izobrazbo samo kot vrednoto ter s tem povezan odnos do dela, do preživetja.

Pred leti so bili šolarji primorani začeti šolsko leto brez knjig in učbenikov, saj teh preprosto ni dovolj za vse. V univerzitetnih središčih so se začele množiti fotokopirnice in izposojevalnice. Da bi bila devastacija univerze še večja, so uvedli tudi institucionalne koncile, ki niso več demokratično izvoljeni strokovni delavci, ampak od zunaj nastavljeni tržno naravnani avtokrati.

Direktive vladajočih elit o ukinitvi financiranja raziskovalnega dela, nižanju plač zaposlenih in posledičnem nižanju kakovosti poučevanja spreminjajo delo na univerzah v vse bolj srednješolski način merljivih dosežkov. V namen nižanja stroškov so želeli uvesti tudi združene oddelke različnih univerz. Več nam pove Melina Velimez, študentka Univerze v Atenah:

Izjava se nahaja v posnetku.

Racionalizacija človeškega kapitala sega tudi na področje zaposlovanja novih učiteljev. Uvedli so posebne centralno vodene pedagoške preizkuse, čez katere se morajo bodoči učitelji preriniti, da bi bili na koncu izbrani za delovno mesto. Tako se na koncu zaposli le nekaj odstotkov sicer primerno izobraženega pedagoškega kadra.

Ministrstvo je zadevo predstavilo v brošuri, cinično poimenovani »Nova šola – učenec na prvem mestu«, s katero opravljajo odlično propagando proti javnim šolam, ki jih istočasno jemljejo vse več sredstev za nemoteno in kvalitetno delovanje. Da bi prikrili padec kvalitete, so istega leta uvedli tudi novo pravilo celodnevne šole, kjer pouk poteka do poznih popoldanskih ur. Stroški tistih, ki se morajo prevažati iz oddaljenih krajev, so se tako še povečali, da ne omenjamo pravice do prostočasnih dejavnosti, ki jih praktično ni več. Osnovne človekove potrebe so tako dobile označbo delomržnje in lenuharjenja, ki ga je potrebno obsoditi in pregnati.

Kot omenjeno, se na univerzah odvija podobna zgodba. Uspešnost študija se primerja z univerzami po Evropi, ki delujejo v povsem drugačnem kontekstu. S tem argumentom primerljivosti ima grška vlada večjo moč pri sprejemanju zakonov, ki javne univerze spreminjajo v zasebne ter očitno preferirajo smeri študija, ki so bolj povezane s trgom. Več pove Melina:

Izjava se nahaja v posnetku.

Študenti na univerzah se kljub vsem demotivacijskih spremembam trudijo organizirati in boriti za svoje pravice. Z večkratnimi zasedbami in protesti se proti privatizaciji borijo predvsem levo usmerjene politične stranke, vendar so v zadnjem času, po razdoru v Syrizi, te ostale v veliki krizi in pomanjkanju kadrov. Več o političnem organiziranju mladih govori Konstantinos Dreliozis s pravne fakultete v Atenah:

Izjava se nahaja v posnetku.

Na kakšen način nameravajo sporočiti vladi svoje mnenje in kakšne možnosti sploh imajo, nam nadalje pove Konstantinos:

Izjava se nahaja v posnetku.

Grški primer nam torej pokaže na neuspešne leve politike, ki zaradi notranjih razcepov varčevanja niso uspele zamejiti. Poseg v javno šolstvo na vseh stopnjah izobraževanja je pereča problematika tudi v ostalih evropskih državah, ki jim skrajni grški scenarij lahko služi kot napoved prihodnosti, če se evropske politike varčevanja ne bodo pravočasno končale.

V grški tragediji se je znašla Erika.