Pozdravljeni v današnjem Unikompleksu, s katerim bomo otvorile cikel oddaj o takšnih in drugačnih posebnih potrebah in prilagoditvah v šolskem sistemu. V zadnjih letih število otrok, ki potrebujejo posebno pozornost in prilagoditve, narašča. V lanskem šolskem letu je bilo učenk s posebnimi potrebami, vključenih v redne ali prilagojene programe, dobrih 18 tisoč, kar predstavlja 9-odstotni delež šoloobveznih otrok. To pa žal ni združljivo s povečano potrebo po individualnosti naših sončkov, s preobremenjenimi učiteljicami, kadrovsko stisko in ostalimi težavami, ki pestijo šolski sistem. Posledično se razlike med učenkami večajo, uspešna integracija vsake učenke v naš šolski sistem pa je otežena. Kam torej z učenkami, ki potrebujejo več prilagoditev in pozornosti? Za to so kot nalašč na voljo specializirane vzgojno-izobraževalne institucije, ki se polnijo kot nikoli prej. 

Ena takih je Center Janeza Levca, vzgojno-izobraževalna ustanova, uporabniki katere so predvsem otroci in mladostnice s posebnimi potrebami. Med njimi prevladujejo predvsem učenke z motnjami v duševnem razvoju in posameznice z avtizmom. V zavodu poteka poseben edukacijski program, razdeljen na tri dele: obvezni del, ki traja devet let; nadaljevalni triletni program, s katerim posameznica pridobi četrto stopnjo izobrazbe, in osemletni program, s katerim doseže največ šesto stopnjo. Zavod pa ne izobražuje le oseb s posebnimi potrebami, predavanja in delavnice na Izobraževalnem centru Pika nudi tudi zunanjim specializiranim strokovnjakinjam in staršem. Ustanovljen je bil leta 2013 zaradi potreb strokovnih delavcev, ki se ukvarjajo z osebami s posebnimi potrebami. Poleg izobraževanja nudijo tudi program individualnega svetovanja. S tem center predstavlja oporo šolskemu sistemu.

Pod okriljem Centra Janeza Levca delujeta tudi dva delovna centra. Tam se izvaja oblika dnevnega vodenja, varstva in zaposlitev pod posebnimi pogoji, namenjena odraslim osebam z motnjami v duševnem razvoju. V okviru centrov potekajo trije programi, v katere je vključenih 32 uporabnic. Najstarejši je knjigoveški, ki deluje že več kot 70 let, v njem pa izdelujejo ročno vezane knjige, mape, škatle in še kaj. V ustvarjalni delavnici izdelujejo različne umetnine, ki jih prodajajo v trgovini, poimenovani Skrbovin`ca. Zaposlene v prejšnjih dveh programih pa skupaj sodelujejo pri izvedbi programa vzdrževalnih dejavnosti, ki zajema razna opravila in urejanje javnih površin.

Otroci in mladostnice s posebnimi potrebami med šolskim letom bivajo v Domu Centra Janeza Levca, kjer so obkrožene s strokovnimi delavkami. Poleti se dom spremeni v Hostel pri Janezu, ki ga upravljajo tudi siceršnje prebivalke doma.

Pa si s pomočjo Zgodovinskega arhiva Ljubljana poglejmo še kratko zgodovino centra. Za seboj ima več kot 110 let delovanja, njegovi zametki so se pojavili že nekaj let pred prvo svetovno vojno. Za to je bil zaslužen pedagog Janez Levec, ki je v ljubljanski četrtni mestni deški šoli prepoznal učence z nižjimi učnimi zmogljivostmi. Za njih je leta 1911 ustanovil prvi razred pomožne šole. Čez nekaj let je posebni razred prerasel v tako imenovano Trirazredno pomožno šolo. 

Število razredov znotraj šole je v prihodnjih letih naraščalo, leta 1920 je šola tako postala šestrazredna, s tem pa so se razširile tudi kapacitete šole. Deset let kasneje so tako uporabnice dobile svoj internat, v štiridesetih letih prejšnjega stoletja pa je bilo zavodu omogočeno izvajanje dnevnega varstva otrok. Leta 1952 je center dobil svojo hišo na Karlovški, kjer deluje še danes. Začetki zavoda so bili projekt angažiranih pedagoginj, ki so se morale specializirati za poklic, ki do takrat v našem prostoru še ni obstajal. Zanj so se izobrazile predvsem v nemško govorečih državah in v naš prostor vpeljale poklic defektologinje, ki ga danes imenujemo specialna pedagoginja. Njihovo delo je bilo kvalitetno in tako je šola kmalu postala zgled za nadaljnje podobne ustanove v Sloveniji in še kje. 

Kako pa učenka sploh začne obiskovati specializirano šolo? Ko strokovnjakinje v razvojnih ambulantah določijo, da bo otrok potreboval specializirano šolanje, zanj v veljavo stopi Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Sprejet je bil leta 2000 in zajema osebe, stare do 26 let, z motnjami v duševnem razvoju, slepe in slabovidne, gluhe in naglušne, z govorno-jezikovnimi motnjami, dolgotrajnimi boleznimi, z avtizmom in s čustveno-vedenjskimi motnjami. Strokovna ekipa v skladu s potrebami učenke določi, ali bo učenka obiskovala običajno ali specializirano šolo. 

Zakon je bil pred 24 leti sicer korak v pravo smer, a je danes zastarel. Otrokom znotraj običajne šole dodeli dodatno pomoč, ki pa jim zaradi neprilagodljivega sistema s prenatrpanim kurikulom ne pomaga kaj dosti. Starši lahko tako svojo hči vpišejo na specializirano šolo, tudi če ima posameznica le lažjo motnjo v duševnem razvoju. Tam so skupine manjše in pedagoginje bolj usposobljene za posebne prilagoditve. Žal pa ob tem ustanove, kot je Center Janeza Levca, pokajo po šivih.

Alternativo specializiranim šolam so uporabnice in strokovnjakinje centra spoznale med izmenjavo s sorodno šolo iz Novega Sada, ki se imenuje Škola za osnovno i srednje obrezovanje Milan Petrović. Izmenjava je trajala dve leti, v tem času pa so se izmenjevale tako učenke kot osebje. Ustanovi že več desetletij sestrsko sodelujeta z izmenjavo izkušenj, kare temelji na skupni zgodovini v nekdanji državi. 

V tistem obdobju je bilo specializirano šolstvo še bolj segregirano, v obeh državah pa so bile od takrat sprejete zakonske spremembe, ki so segregacijo zmanjšale. V Sloveniji je to zakonsko spremembo predstavljal prej omenjeni zakon, v Srbiji pa osnovni zakon o vzgoji in izobraževanju, sprejet leta 2009 pod okriljem Unicefa. S tem so specializirane ustanove dobile enakovreden status z običajnimi. To pomeni, da lahko zdaj tudi srbske učenke brez posebnih potreb, nadarjene učenke in vse vmes obiskujejo šolo, ki ima status specializirane šole. Zaenkrat se za to ni odločila še nobena, vendar je možnost odprta šele nekaj let. Prav tako pa učenke v Srbiji ne doživijo stisk ob menjanju programov in ponavljanju razredov, saj za vse velja univerzalni kurikulum. Šola je znotraj kurikuluma dolžna učenki zagotoviti ustrezne pogoje in individualiziran program, prilagojen njenim potrebam, da lahko učenka napreduje po svojih zmožnostih. Zaradi teh ukrepov nikoli ne izostane, temveč skozi izobraževalni sistem napreduje s svojimi vrstniki. 

Poleg tega ima šola v Novem Sadu boljši materialni položaj kot naše specializirane šole. Ima namreč večje prostorske kapacitete, med katerimi so bazen, glasbena in solna soba, lastna kmetija in še kaj. 

V Sloveniji se od sprejetja Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami položaj učenk ni več zakonsko spreminjal, zato smo ravnatelja Centra Janeza Levca Mateja Rovška povprašale, katere spremembe bi potrebovali v Sloveniji, da bi poskrbeli za višjo stopnjo inkluzivnosti.

IZJAVA

V osnutku predlaganega Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja za obdobje 2023 do 2033, ki je bil objavljen v začetku februarja letos, je delovna skupina pod vodstvom Janeza Vogrinca osnovala prihodnost učenk s posebnimi potrebami. Ključni ukrepi, ki bi po mnenju delovne skupine lahko izboljšali njihov položaj, so: vključitev pravice do prilagoditev odraslih oseb s posebnimi potrebami v Zakon o izobraževanju odraslih, izvedba evalvacije vseh področij izobraževanja s prilagojenimi programi ter posodobitev navodil za izvajanje teh programov. Prisluhnimo, kaj o tem meni Rovšek.

IZJAVA

Naše zanimanje vzbudi predvsem predlog za uvedbo hkratnega izvajanja programa osnovne šole in prilagojenih programov v oddelku z dvema pedagogoma. Podobne programe že izvaja specialna pedagoginja Andreja Gamser Abram v inkluzivnem oddelku na osnovni šoli Vide Pregarc. Za našo oddajo je opisala, kako poteka njihov običajen dan. V času jutranjega varstva, odmorov in podaljšanega bivanja se vsi učenci šole, torej učenci rednega programa in inkluzivnega razreda, vsakodnevno družijo. Enkrat tedensko tudi skupaj obiskujejo ure športa, likovne ali glasbene umetnosti. Skupaj imajo različne dneve dejavnostih in obiskujejo skupne interesne dejavnosti. Zaposleni na šoli jih glede na interese ali močna področja individualno ali ob pomoči pedagogov inkluzivnega oddelka vključujejo tudi v pouk redne šole, na primer k angleščini. 

Naša sogovorka je dodala še, citiramo: »Učenci, za katere je takšno izobraževanje primerno, se lahko šolajo v učno zelo bogatem in spodbudnem okolju, kjer so deležni številnih učnih priložnosti za krepitev tako svojih prilagoditvenih kot učnih spretnosti. Kot specialna pedagoginja, ki je prej več let delala v specialni šoli, vidim, da v takšnem okolju tudi zvišaš pričakovanja do svojih učencev in velikokrat si presenečen, kaj vse še zmorejo. Po mojih izkušnjah lahko učenci dobro napredujejo na področju komunikacije, socialnih veščin in samostojnosti, ne bi pa želela stvari posploševati. Opažamo tudi, da naš razred radi obiščejo učenci redne šole, ki so morda v svojih sredah manj sprejeti. V našem razredu najdejo varen prostor in prijatelje, ki jih sprejemajo takšne, kot so. Na ta način pridobimo vsi.«

Si v prihodnosti sploh lahko predstavljamo popolno inkluzijo? Odgovarja Rovšek.

IZJAVA

Od ideala smo torej še daleč: redni šolski sistem še ni dovolj opremljen za spopadanje s povečanim številom otrok s posebnimi potrebami. Po mnenju naših sogovorcev gre inkluzivnost v prihodnosti iskati predvsem v povezovanju različnih programov, ob upoštevanju naših različnosti. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da je inkluzija širši družbeni koncept, ki ne zadeva le oseb s posebnimi potrebami, ampak celotno družbo, in mora kot taka preraščati šolske zidove.

Pisala je Katja, mentorirala Nika, brala sta Živa in Škoda, tehniciral je Oli, lektoriral pa Aleš.

Slika: Creative Commons