Poletje je bilo - tako za srednješolce kot tudi za študente - včasih namenjeno predvsem počitku, potovanjem, oziroma v najslabšem primeru za popravljanje in izboljševanje izpitnih ocen še pred začetkom novega študijskega oziroma šolskega leta. Zadnje čase pa študentje in dijaki poletje vedno pogosteje preživljajo v poletnih šolah, akademijah in taborih, ki so namenjeni pridobivanju dodatnih znanj, poznanstev ter izkušenj. Ne govorimo o raznih počitniških taborih, ki jih organizirajo Centri za šolske in obšolske dejavnosti - ti so pretežno zgolj organizirane počitnice. Pozornost bi radi namenili dogodkom, ki se osredotočajo na neke sorte izobraževanje - večinoma jih v sodelovanju organizirajo zasebne univerze in zasebni partnerji.

Poglejmo si primer: zadnji mesec ste na facebooku - sploh študentke in študenti - morda zasledili oglase za Shanghai Summer School. Gre za slovenski podvig, ustanovitelja sta Gregor Strnad in Vid Skvarča. Študentom - ne samo iz Slovenije, pač pa s celega sveta - Shanghai Summer School ponuja naslednje: enomesečno bivanje v študentskem domu na Kitajskem, predstavitev univerzitetnega kampusa in samega centra Šanghaja, paket dobrodošlice, intenzivno šolo kitajščine, Donghua University in Shanghai Summer School certifikat o opravljeni izkušnji, kulturne delavnice, poslovna predavanja, obiske podjetij, enodnevni izlet v Suzhou, obisk druge najvišje zgradbe sveta – Shanghai Tower, nočno vožnjo z ladjo po reki Huangpu, ekskluzivne večerne zabave vključno z rezerviranimi in VIP mizami ter na koncu še 24/7  podporo. Cena, ki jo ponujajo za ta paket, je 1400€, kar seveda ne vključuje letalskih kart in sprotnih stroškov.

Takšna ponudba ni nič nenavadnega. Podobnih poletnih šol in akademij je ogromno - sploh na področjih upravljanja, poslovnih ved in ekonomije. Shanghai Summer School na tej točki niti najmanj ne odstopa od večinske prakse in delovanja. Poskusimo se sedaj opredeliti do tega trenda. Začnimo s preprosto predpostavko: večina akademij, poletnih šol in taborov, ki jih danes kritiziramo v tej oddaji, je namenjenih pridobitni dejavnosti - organizatorji z njimi predvsem služijo. Samo po sebi to še ni nič slabega, vendar zraven prinese kopico slabosti med izkušnjo posameznega udeleženca, samega delovanja šol in taborov, konec koncev pa tudi za visokošolsko izobrazbo samo po sebi.

Ko govorimo o posameznikovi izkušnji, govorimo predvsem o kvaliteti vsebine in programa kot takega. Neoliberalni argument je tu zelo preprost: glede na to, da gre za pretežno prostotržno tekmovanje, preživijo le najboljši in zato tudi najkvalitetnejši programi oziroma akademije. Vendar pa tak argument v praksi ne zdrži iz dveh razlogov. Prvič, ker udeleženci nikoli nimajo res dobrega pregleda nad celotnim trgom poletnih akademij, šol in taborov, tako da možnost primerjave med različnimi organizacijami za večino sploh ne obstaja. Večina, ki se odloči za udeležbo, pač vidi oglas na facebooku ali pa za določen tabor sliši od znancev. Zato prostotržno tekmovanje v tem primeru ne pomeni tekmovanja na polju zagotavljanja višje kvalitete, pač pa tekmovanje pri outreachu, dosegu, oglaševanju in prepoznavnosti branda akademije.

Drugič, prostotržno tekmovanje ne izboljšuje kvalitete storitev, ker je kvaliteta programa zelo prazna kategorija, ki jo je težko vrednotiti in opredeliti pri tako velikem številu raznih akademij in programov. Že pri univerzah kot takih je kvaliteta težko določljiva, vendar se pri visokošolski instituciji lahko vsaj orientiraš glede na neke objektivne kriterije, kot so akademska uspešnost predavateljev, raziskovalna uspešnost institucije in podobno, pri poletnih akademijah in taborih pa takšnih informacij nimaš. Pri Shanghai Summer School, denimo, ni znano, kdo bo sploh predaval in tako dalje, pa tudi na akademske uspehe akademije ne moreš gledati, ker se na njej ne odvijajo raziskave, ki bi jih lahko vrednotili. Zato se udeleženci takšnih dogodkov za sodelovanej ne morejo odločati na podlagi ocene kvalitete izvedbe programa.

Ker kvaliteta torej ni adut, ki bi ga takšne akademije lahko uporabile, se pri oglaševanju niti ne osredotočajo na kvaliteto izvedbe, pač pa na izkušnjo: Shanghai Summer School pri naštevanju dejavnosti poudarja razne turistične izlete in VIP večerne zabave [cinično], ne pa same vsebine programa. Čeprav naj bi bilo učenje kitajščine prva prioriteta akademije, na svoji spletni strani veliko več zapišejo o pozitivni izkušnji. Na prvo vprašanje pod sekcijo pogosto zastavljenih vprašanj, ki se glasi “Komu je Shanghai Summer School pravzaprav namenjen?” odgovorijo takole, citiramo: “Življenje je ena sama velika pustolovščina, ne le dolgočasno sedenje v učilnicah. Tako je Summer School namenjen ambicioznim mladim, med 18. in 30. letom, ki se zavedajo, da je prava šola tista šola, ki jo dobimo skozi nova prijateljstva, raziskovanje skritih kotičkov 25 milijonskega mesta ter iskanjem najboljboljšega street food-a, ki ga nudijo ulice Šanghaja.”

Organizatorji Shanghai Summer Schoola morda res želijo čim več ljudem nuditi možnost učenja kitajskega jezika in spoznavanja kitajske kulture, vendar so kot pridobitno usmerjena organizacija seveda zavezani dinamiki prostega trga. Glede na današnje razmere na trgu lahko poletna akademija ali tabor uspe samo tako, da se osredotoči na oglaševanje in na zagotavljanje dodatnih ugodnosti, s katerimi privabljajo študente. To so recimo ogledi tekem, zabave, turizem in tako dalje. Zaradi tega kvaliteta samih dogodkov zagotovo ni tako dobra, kot bi lahko bila v nekem drugem okolju.

Osredotočanje na oglaševanje in turistične ugodnosti pomeni, da tudi trg poletnih akademij, šol in taborov ni najoptimalnejši: omenili smo že oglaševanje, za katerega gre kar veliko denarja, ki ga organizatorji dobijo od udeležencev. Podobno kot v telefonski industriji Apple porabi večji delež cene enega Iphona za njegovo oglaševanje kot pa za proizvodnjo telefona, tudi v našem primeru organizacije pogosto porabijo več sredstev za oglaševanje in brand-building kot pa za predavatelje in kvaliteten program. Nekatere organizacije naj bi šle še dlje: svojim delavcem naj bi plačevale udeležbo na uspešnih akademijah in šolah zato, da bi potem dobro poslovno prakso prenesli na svoje dogodke. Za slednjo anekdoto sicer nimamo dokaza in specifičnega primera, ampak si lahko predstavljamo, da je povsem realna.

Če potegnemo črto, je očitno, da veliko število ponudnikov akademij, šol in taborov, ki med sabo tekmuje, v resnici ne zagotavlja najboljših poletnih dogodkov, pač pa poletne dogodke in izobraževanja spremeni v poizkus modernega hipster hibrida med turizmom in izobraževanjem, kjer je veliko govora o “inspiraciji” in “globalni družini”, pogosto pa se slišijo tudi razni reki kot so “work hard play hard” - vendar je poudarek, kot kaže, bolj na iluziji trdega dela kot pa na dejanskem trdem delu, saj programi več časa posvetijo spoznavanju nočnega življenja kot pa delu, učenju in podobnemu - tako gre vsaj sklepati po opisih programov, ki jih ponujajo razne organizacije.  

Če so takšni programi res tako brez veze, kot sedaj navajamo, kako to, da so tako uspešni? Zakaj študentje še vedno obiskujejo takšne dogodke? Turizem in nočno življenje sta dostopna tudi izven poletnih akademij in programov, pa še ceneje je brez dodatnih stroškov z akademijo. Večina študentov se razen zaradi pridobivanja novih znanj za tovrstne dogodke odloča predvsem zaradi svojih CV-jev [sIvIjev]. Podjetja vedno redkeje zaposlujejo popolne začetnike in dajejo vedno večji poudarek izkušnjam in specifičnim dodatnim vrednostim kandidata. Zato postanejo razne poletne šole in akademije - četudi so morda same po sebi bizarne in slabo izpeljane - za študenta zelo dobra investicija za prihodnost, za njegov CV.

Podobno problematiko opažamo pri neplačanih pripravništvih - slednja so v veliki meri slabo izpeljana in pripravnikom ne nudijo veliko res uporabnih izkušenj. V javnost so pred časom pricurljale izpovedi pripravnikov, ki so  nekaj mesecev zastonj kuhali kavo, pa je šlo v skoraj vseh primerih za najmanj magistriran kader, nekateri so imeli celo doktorate. Simptom neplačanih pripravništev in poletnih akademij nakazuje na poraz univerz proti prostemu trgu.

Včasih je bilo znanje, pridobljeno na univerzi, dovolj za tako imenovano “entry level” zaposlitev, kjer je posameznik med delom pridobival izkušnje, nazive in tako dalje. Dandanes temu ni več tako. Samo univerzitetna izobrazba brez dodatnih izkušenj, pripravništev in poletnih akademij dandanes skoraj ni več dovolj za zaposlitev, gotovo pa je kandidat brez dodatnih CV izkušenj slabše zaposljiv in slabša konkurenca za najboljše pozicije.

Do tega je prišlo iz dveh razlogov. Prvi razlog tiči v valu neoliberalizacije, ki se je začel v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Danes imajo podjetja večjo moč nad mladimi, ki iščejo prvo zaposlitev; prvič zato, ker je nezaposlenost med mladimi mnogo večja kot nekoč, drugič zato, ker zakonodaja podjetjem omogoča večje izkoriščanje delavcev in tretjič, ker zaradi prekarizacije delovne sile sindikalno združevanje v zasebnem sektorju ni več mogoče oziroma je močno oslabljeno. Zaradi tega lahko podjetja danes od mladih zahtevajo mnogo več, kot so lahko včasih - to pomeni, da lahko zahtevajo več izkušenj, pripravništev in ostalega dela, za katero mladi ne le niso plačani, vendar morajo včasih celo plačati za možnost pridobivanja izkušenj skozi delo

Drugi, z neoliberalizacijo povezan razlog, je lenobnost univerz. Ko navajajo pogoje za državno štipendiranje, pri Shanghai Summer School navedejo, da mora študentova fakulteta potrditi, da program priznavajo kot del študijskega procesa. Ker imajo univerze na voljo ogromno takšnih programov, pripravništev in tako dalje, jim ni treba več samim skrbeti za svojo aktualnost in kvaliteto, češ, trg zahteva pripravništva in poletne akademije, torej nam ni treba nuditi tako dobrega programa za študente .

Poleg problemov s kvaliteto poletnih akademij in taborov ter hkrati problemov šolstva opisujemo širšo težavo: če je dandanes potrebno veliko denarja, da študent postane konkurenčen na trgu delovne sile, postanejo poletne šole, akademije in pripravništva še eno mesto reprodukcije družbene neenakosti. Sicer ad-futura dejansko nudi štipendije za takšne akademije, vendar ni znano, v kolikšni meri jih študentje prejmejo, hkrati pa študentov strošek kljub temu znaša blizu dobrega tisočaka in pol - bogati študentje si lahko privoščijo več takšnih priložnosti, kot pa manj premožni.

Če zaključimo - poletne akademije, tabori in šole ne nudijo nujno dobre kvalitete šolanja, niti nujno ne opravičijo svoje cene, pač pa se fokusirajo na svoj brand in outreach. S tem deloma kvarijo tudi visokošolsko izobrazbo samo po sebi, hkrati pa so še en udarec za socialno mobilnost. Niso pa vse poletne aktivnosti nujno slabe. Lansko leto je dijaška sekcija univerzitetne redakcije Radia Študent pisala o palestinskih debatnih akademijah, kjer je praksa dela zelo dobra.

Poletno šolanje je torej spekter, kjer se zvrsti ogromno primerov tako dobrih kot tudi slabih praks delovanja. Bolj ključno od primerjave in kritike posamičnih primerov je kritična opredelitev do sistemske pozicije. Poletne akademije in šole ne bi smele biti pogoj za zaposlitev, ne bi smele nadomeščati visokošolske izobrazbe in bi sploh morale biti veliko bolj dostopne, če se jih že gremo. Univerza naj bo univerza, učni proces naj se odvija v učilnicah pozimi, poletje pa naj ostane rezervirano za plažo.