Zakaj imamo študentske bone
Na današnji četrtek bomo v Unikompleksu predstavili zgodovino subvencionirane študentske prehrane, krajše SŠP, oziroma po domače bonov. Študentski boni so ena glavnih značilnosti študentskega življenja v Sloveniji in tudi njegov unikum, saj študentske prehrane na tak način ne ureja nobena druga evropska država. To ne pomeni, da po drugih deželah študentarija strada ali da mora živeti od poceni burgerjev in cup nudlov – običajno imajo na voljo študentske menze ali popuste ob predložitvi študentske izkaznice. Toda vseeno tuje študentke v Sloveniji bone praviloma sprejemajo z navdušenjem.
Letos smo praznovali 30-letnico uvedbe SŠP. V času od leta 1992 do danes se je glede študentskih bonov marsikaj spremenilo, v osnovi pa razlog za njihov obstoj ostaja isti: omogočiti študentkam dostop do uravnotežene in zdrave prehrane, ne glede na njihov socialni status. Leta 1992 je Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, krajše ŠOU, na lastno pobudo začela subvencionirati prehrano študentk. Tedaj je položaj ministra za socialo in zdravstvo pri ŠOU zasedal Igor Brlek, avtor ideje o študentskih bonih. Kaj je botrovalo njihovi uvedbi, pojasni Brlek:
S tem, ko ima sleherna študentka olajšan dostop do kakovostnega toplega obroka, ima manj zdravstvenih težav in več časa, ki bi ga sicer porabila za kuhanje, posledično pa tudi izboljšan socialni položaj. Distinkcija med javnozdravstvenim in socialnim korektivom tako ni najbolj razločna. Zato ne bi smelo biti presenečenje, da je bil začetni odziv na uvedbo bonov zelo pozitiven.
Nekdanji papirnati boni so delovali tako, da jih je bilo treba zakupiti vnaprej in za vnaprej opredeljene ponudnike. Nakup je potekal na točkah SŠP – v Ljubljani na Kersnikovi, kjer je imel ŠOU takrat svoje skromnejše prostore, to je še preden so si izgradili palačo, znano kot Študentski kampus. Kako točno so delovali, pove nekdanja študentka Lucija:
1. avgusta 2010 je bila uvedena oblika bonov, kot jo poznamo danes, torej digitalna oblika, ki jo aktiviramo s telefonskim klicem. S tem ukrepom je bila možnost preprodaje tako rekoč izničena. A ne prehitevajmo – vrnimo se v devetdeseta. Pred uvedbo SŠP študentke niso zgolj doma kuhale pašte s tuno in paradižnikovo mezgo, ampak so šle občasno jest tudi ven. Če gremo jest ven, si prihranimo trud, čas in energijo, vloženo v nakup sestavin, sámo pripravo in na koncu pospravljanje, seveda pa nas to stane tistih nekaj evrov oziroma nekaj sto tolarjev več. Kako je bilo vse to videti pred uvedbo študentskih bonov, opiše Brlek:
Leta '92 je torej ŠOU samoiniciativno začel subvencionirati študentsko prehrano, maja istega leta pa so uspeli zagotoviti še postavko za financiranje v državnem proračunu. Prvi dokument, ki je pravno urejal področje študentskih bonov – Uredba o subvencioniranju študentske prehrane –, pa je stopil v veljavo šele leta 1996.
Uredba o subvencioniranju študentske prehrane je določala, da je zakoniti organizator SŠP ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, pri čemer lahko za izvajanje posameznih nalog pooblasti ŠOU in Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, krajše ZRSZ. Uredba je vsebovala tudi navedbo, da se boni »lahko uporabljajo izključno za plačilo toplega obroka«.
Cena kosila sestoji iz subvencije, ki jo krije država, in doplačila, ki ga krije študentka. Višina subvencije je bila v uredbi iz leta 1996 postavljena na »najmanj 60 odstotkov vrednosti povprečne cene študentskega kosila za predpretekli mesec, usklajene z ugotovljeno stopnjo porasta drobnoprodajnih cen v tem mesecu, kot jo ugotovi in objavi Statistični urad Republike Slovenije«. Leta 2002 je stopil v veljavo Zakon o subvencioniranju študentske prehrane, krajše ZSŠP. V 4. členu zakona je bila višina subvencije opredeljena kot 75 odstotkov regresa za prehrano glede na določila kolektivne pogodbe. Leta 2007 pa se je z novelo zakona, ZSŠP-A, začela usklajevati z ostalimi transferji posameznikom in gospodinjstvom enkrat letno, neodvisno od regresa delavk. Tako po določilih zakona trenutno znaša 2,82 evra, s 1. januarjem 2023 pa bo znašala 3,50 evra.
Uredba iz leta '96 je predvidevala tudi, da med 10. julijem in 20. avgustom bonov ne bo mogoče koristiti. Ne glede na to, da je takrat še vedno veljala predstava o študentskih bonih kot javnozdravstvenem in ne socialnem korektivu, je bila ukinitev med poletjem vseeno nerazumna. Z zakonom leta 2002 je bil letni dopust od možnosti zdrave prehrane odpravljen – vse do leta 2012, ko je bil ponovno uveden, nato pa je bil letos spet ukinjen.
A stopimo korak nazaj. Leta 2002, ko je bilo že jasno, da sistem študentskih bonov deluje, da je dobro sprejet in da ne počrpa preveč javnega denarja, je bil torej sprejet Zakon o subvencioniranju študentske prehrane. Pravica študentov do SŠP je bila s tem trdneje kodificirana. Zakon je namreč trajnejši od uredbe, ki je zgolj podzakonski akt in zato pravno manj robustna. Dodatne okoliščine za sprejetje zakona opiše Vlado Dimovski, ki je v letih od 2000 do 2004 zasedal vlogo ministra za delo, družino in socialne zadeve:
Zakon iz leta 2002 je torej obdržal obstoječe pravice iz Uredbe, dodal pa je tudi nekaj novih določil. Pravica do SŠP je sedaj pripadala tudi tujim študentkam, ki se šolajo v Sloveniji, bone pa je bilo mogoče uporabiti tudi med vikendom. Do danes je v ZSŠP ostal tudi 8. člen, ki se glasi: »Upravičenci s posebnimi potrebami zaradi težke oziroma težje funkcionalne prizadetosti, otroci padlih v vojni za Slovenijo 1991 s statusom študenta in upravičenci – starši imajo pravico do deset dodatnih subvencioniranih obrokov mesečno.«
Za ponudnike SŠP pride v poštev še Navodilo za izvajanje subvencionirane študentske prehrane iz leta 2001. Gre za zakonsko listino, ki se opira na ZSŠP, opredeljuje pa način obračunavanja in plačevanja subvencije. V njem je od popravka iz leta 2004 opredeljeno tudi sankcioniranje ponudnikov, ki od upravičencev niso zahtevali osebnega dokumenta za identifikacijo. Pred tem sankcije v praksi niso obstajale, zato so bone lahko uporabljale tudi osebe brez študentskega statusa in je pogosto prihajalo do njihove preprodaje.
Dodatna listina, ki se sklicuje na zakon, je Pravilnik o subvencioniranju študentske prehrane iz leta 2014. V njem je dodatno opredeljen odnos med državo in ponudniki SŠP. Tako navaja tudi, da je ponudnik dolžan zagotavljati uresničevanje Smernic zdravega prehranjevanja za študente, ki jih pripravi Nacionalni inštitut za javno zdravje, krajše NIJZ. Poleg tega morajo ponudniki skozi postopek usposabljanja o smernicah. Smernice so 45 strani dolg dokument, v katerem so opredeljene kalorične potrebe študentov in študentk, delež obroka, ki naj ga zaseda zelenjava, navodila za pripravo obrokov za študentke s celiakijo, predpisana količina soli in tako dalje.
Leta 2012 je država v gospodarski krizi iskala načine varčevanja. V varčevalnem zakonskem paketu je predvidevala ukinitev možnosti uporabe študentskih bonov v času dveh mesecev poleti, saj naj študentje takrat ne bi bili v kraju študija, temveč doma. To je nesmiselna trditev, saj študentke plačujejo najemnino celo poletje, pa tudi v kraju študija imajo službe in socialni krog. Študentski organizaciji Slovenije je uspelo trajanje omejiti na zgolj en mesec – od 15. julija do 15. avgusta, omejitev pa je bila naposled odpravljena letos, ko smo lahko študentke na bone jedle vsak dan v tem poletju.
Leta 2017 Istega leta je prišlo do omejitve, da se študentski bon lahko koristi samo do 20. ure zvečer. Predavanja in obveznosti na fakultetah potekajo ob različnih urah, a se pogosto zavlečejo v večer. Ministrstvo je v odzivu na ugovor *leta 2017* svojo odločitev utemeljilo: »Zaužitje kosila po 20.00 uri je v nasprotju z zdravim načinom prehranjevanja«. Prav tako obstaja nevarnost, da bi študentje »koristili tako dnevni kot tudi večerni obrok, kar pa je že odklon od zdravega prehranjevanja.« Predavanja torej lahko trajajo čez dan in dolgo v noč, prehranjevanje po 20. uri pa je nedopusten odklon. Nekoliko protislovna pozicija – a je nočno prepoved vseeno lažje razumeti kakor poletno.
Zadnji korak v smeri digitalizacije se je zgodil pred dvema letoma. V izogib kužnim stikom in prenosu virusnih delcev v čakalnih vrstah so pri ŠOU poleti 2020 naznanili, da bo bone ob začetku novega študijskega leta mogoče podaljšati prek interneta. Pred tem je bilo treba za vsakoletno obnovitev čakati v vrsti na točkah SŠP širom Slovenije. Največja gneča je bila v prvih dneh oktobra na Študentskem kampusu, kjer se je čakalo tudi po več ur.
Prebili smo se skozi zgodovino subvencionirane študentske prehrane, sedaj pa si privoščimo glasbeni grižljaj. Tole bo Zevin s pesmijo Njam njam.
Pozdravljeni nazaj v Unikompleksu na frekvenci 89,3 MHz. V današnji oddaji govorimo o subvencionirani študentski prehrani oziroma študentskih bonih, ki so letos praznovali 30 let obstoja. V prvem delu oddaje smo se sprehodile skozi zgodovino, v drugem delu pa bomo pogledali trenutno stanje.
Študentski boni so takoj po uvedbi začeli delovati tudi kot socialni korektiv, čeprav to ni bil njihov prvotni namen. To je opazno zlasti takrat, ko se cene življenjskih dobrin, ki načeloma niso regulirane, dvigajo hitreje kakor zakonsko regulirana vrednost subvencije. Npr. leta 2009 je pod vplivom finančne krize več ponudnikov študentske prehrane dvignilo znesek doplačila, tako da so ponekod doplačila znašala več kot 4 evre, kar bi ob upoštevanju inflacije danes znašalo 5,15 evra. Tedaj so se pojavile iniciative bojkota lokalov, ki so prekomerno dvignili cene doplačil, čeprav so te ostajale znotraj zakonsko določenih meja. Maksimalna vrednost doplačila je namreč opredeljena v javnem razpisu, ki poteka na vsaki dve leti.
Če cene življenjskih dobrin, potrebnih za pripravo obroka, naraščajo – tako kot smo temu priča danes, o čemer smo poročali v oddaji Kaj pa univerza konec julija –, višina doplačila pa mora v obdobju dveh let ostati enaka, potem breme razlike pade na ponudnike študentske prehrane. Ti morajo poslovati s profitom, zato tisti ekstra evro ali dva prihranijo na račun kvalitete prehrane. Da so tudi pri ŠOU v Ljubljani zaznali spremembe v kakovosti obrokov, pojasni Helena Sorč, aktualna predsednica komisije za prehrano pri ŠOU:
ŠOU v Ljubljani torej redno preverja kakovost ponudnikov SŠP. Na terenu študentke-inšpektorice redno preverjajo skladnost ponudnikov s pogoji razpisa, pa tudi s pogoji, ki se jim je v prijavi na razpis zavezal sam ponudnik. Kako je videti delo študentke-inšpektorice in kaj se da narediti, na plastičnem primeru kršitve določil glede solate razloži Sorč:
Kakšna je trenutna razpisna dokumentacija, se pravi, kaj ponudnik mora upoštevati in kje ima svobodo, dodatno pojasni Sorč:
Kakovost prehrane je danes torej odvisna od ponudnika in njegove sposobnosti manevriranja skozi razpisno dokumentacijo ob sočasnem trudu za zaslužek. Lepo je, da v položaju med dvema ognjema – pravnim in ekonomskim – tokrat ni študentstvo, temveč gostinski lokali, ki so finančno manj ogroženi.
Vseeno pa smo ob pregledu 30-letne zgodovine študentskih bonov lahko priča še enemu vidiku že večkrat slišane zgodbe o tem, kako se je slovensko upanje, da bomo nova Švica, sčasoma prevesilo v strah, da bomo nova Vzhodna Evropa. Mehanizem, ki je bil prvotno mišljen za izboljšanje zdravja študentk, je ob postopnem razjedanju socialnih razmer v času študija – nizka zaposljivost, upadajoča kakovost študija, bivanjska kriza – postal njihova nesorazmerno močna in nepogrešljiva odrešilna bilka. Enako velja tudi za študentsko delo. Zaključno misel poda še Igor Brlek, idejni avtor študentskih bonov:
Zgodovino nekega socialnega korektiva je eksponiral vajenec Marko. Oddajo je lektorirala Eva, zvočno jo je oblikoval Budiz, bral pa je Lovrenc.
Glasba v podlagi:
1. Roza – Sangejzing (jutarnji) (EP, samozaložba, 2020)
2. DOMi & JD Beck – Smile (NOT TiGHT, ASE Ape Shit Ent., 2022)
3. Polygon Window – If It Really Is Me (Surfing on Sine Waves, Warp, 1993)
Naslovnica: zaslonski posnetek serije Yu-Gi-Oh! (poštena raba)
Dodaj komentar
Komentiraj