Ko so v novoodprtem antikvariatu v prostorih Slovenske matice roke Univerzitetne redakcije iskale kaj uporabnega, jim je pot prekrižala knjiga Leona Žlebnika, Obča zgodovina pedagogike. V bistvu gre za učbenik iz leta 1955, napisan za takratno Pedagoško fakulteto, in kakor se je za tisti čas spodobilo, je učbenik napisan – recimo temu – zelo politično korektno.

 

O vzgoji lahko govorimo že v praskupnosti. Brezrazrednost tedanje družbe je vtisnila pečat tudi tedanji vzgoji. Šlo naj bi predvsem za vključevanje otrok v delovne naloge skupnosti preko uvajanja skozi delo, moški in ženske so bili deležni različnih del.

Sčasoma je z razvojem proizvajalnih sredstev prišlo tudi do večje specializacije dela in po drugi strani bolj sistematičnega uvajanja mladine v kompleksnejše družbene odnose – družba je vzgajala na področju vere, morale in vojske. Z nastajanjem družbenih razlik pa pride tudi do razredne vzgoje, tako se umska vzgoja loči in je namenjena le vladajočim slojem.

 

Nato se je praskupnostim zgodil stari vek in sužnjeposestniške družbe. Govorimo o tedanji Kitajski, Indiji, Egiptu in Babiloniji, kjer šefi držav, ponavadi tesno povezani z verskimi veljaki, ustanavljajo šole zaradi potreb po kadru, s katerim bi bilo možno nadzorovati in obvladati velike države. V egipčanskih šolah, 2500 let pred našim štetjem, elite poučujejo branja in pisanja, filozofijo in religijo, pa tudi astronomijo, aritmetiko in geometrijo, v obdobju egiptovskega »novega kraljestva« pa nastanejo tudi visoke šole za duhovnike, vojake, arhitekte in zdravnike.

 

Tem imperijem je sledil vzpon Grčije, prve evropske sužnjelastniške sile. V homerski dobi so dajali poseben pomen telesni vzgoji, vzgoji k junaštvu in spoštovanju prednikov.

 

Mnogo več pa je znanega o vzgoji v Šparti in Atenah. V Šparti je bila vzgoja vseskozi stvar države, osredotočena je bila na izobraževanje neznatne manjšine za dominacijo nad ogromno sužnji. Vzgoja je bila vojaška, deležni so je bili vsi Spartiati, tako dečki kot deklice, trajala je od sedmega do osemnajstega leta. Poleg gimnastičnih in borilnih vaj so se učili še vojaških koračnic, branja in pisanja pa niso zelo cenili. Poveličevali so kratke in jedrnate odgovore.

Če je bila Šparta vojaška država, kjer je prevladovala zemljelastniška aristokracija, pa so bile Atene izrazito trgovska država s pretežno trgovsko aristokracijo. Hudi boji med zemljiško in trgovsko aristokracijo so aristokrate silili, da se je zanašala na politično svobodno ljudstvo in ga izrabljala v svoje politične namene, zaradi česar se v Atenah razvije sužnjeposestniška demokracija. Eden od temeljev politične ureditve v Atenah je bila enakost vseh svobodnih državljanov – torej odraslih moških, ki niso sužnji – pred zakoni. Atene so se v tej dobi gospodarsko in kulturno razvile, kar je prineslo tudi drugačno vzgojo kot v Šparti.

V Atenah so veliko skrb posvečali predšolski vzgoji, do sedmega leta so sužnji deklice in dečke izobraževali doma, s tem se je pouk za deklice zaključil, dečki pa so ga nadaljevali v šolah do štirinajstega leta, kjer so jih učili »muzično« ter gimnastično.

Šole so bile zasebne in plačljive, muzična vzgoja je zajemala obiskovanje dveh šol hkrati. Gramatično, kjer so poučevali brati, pisati in računati, ter kitarsko, kjer so se učili igrati na liro ter peti. Ko se je šolanje zaključilo, so otroci odšli v šolo boja, s čimer se je šolanje za večino končalo in se začelo dvoletno uvajanje v vojsko. Najbogatejši starši so svoje otroke lahko poslali še na gimnazijo, edine šole, ki jih je delno podpirala država. Na njih so mladeniče poučevali razgovore – pogovarjali so se o političnih, umetniških in filozofskih temah.

Zaradi razgibanega strankarskega življenja in živega sodstva so imeli vodilni sloji potrebo po spretnem govorništvu, ki se je izrazila v prihodu poklicnih učiteljev govorništva iz Male Azije, znanih kot sofisti. Sofizem, ki ima danes negativne konotacije, je temeljil na filozofiji spoznavnega in etičnega relativizma. Sofisti so trdili, da objektivna resnica ne obstaja, kar je v tedanji atenski realnosti pomenilo, da ima prav tisti, ki je znal najbolje pregovoriti ljudi. V ta namen so poučevali gramatiko, retoriko in dialektiko, pomembna pa jim je bila tudi široka razgledanost, kar je v praksi pomenilo poučevanje realnih predmetov, kot so zgodovina, geografija in astronomija.

 

S sofizmom pa se ni strinjal Sokrat, saj je resnica po njegovem mnenju nekaj objektivnega, kar dobro ponazori prispodoba odsevov idej v votline njegovega učenca Platona, ki trdi, da so naše ideje le odsev popolnih stvari, ki že obstajajo. V nasprotju s sofisti, ki so v poučevanju videli zgolj vir zaslužka, je Aristotel na poučevanje znanosti gledal kot na iskanje resnice, čemur je pripisoval velik pomen.

Sokrat svojih misli ni nikoli zapisoval, to so delali njegovi učenci, za osrednjo metodo poučevanja pa je postavil razgovor in učencem postavljal vprašanja, dokler niso prišli do pravega spoznanja, ki naj bi že tako ali tako obstajalo.

Sokrat se je s svojimi nazori kasneje zapletel v spor z atensko demokracijo, ki jo je odklanjal in kritiziral. Imel je velik vpliv na aristokratsko mladino in bil v stikih z veljaki aristokratske stranke. Demokratska stranka je v njem začutila nevarnega nasprotnika in ga končno obsodila na smrt. Po smrti sta njegovo delo nadaljevala Platon in Aristotel.

Platon je v svojih delih »Država« in »Zakoni« prepoznal izobraževanje kot stvar države. Iz špartanskega in atenskega sistema je izbral najbolj uporabne stvari in zastavil izobraževalni sistem, ki razdela izobraževanja do 35-ega leta.

 

Zgledujoč po Šparti se zavzema za državno izobraževanje obeh spolov, kjer naj bi preko selekcije država vzgojila peščico filozofov, ki naj bi bili sposobni zasesti vodilne funkcije. Iz atenske vzgoje pa vzame harmonični razvoj muzične in gimnastične plati človeka. Aristotel kasneje Platonove ideje sistematizira in nekoliko dopolni ter kot učitelj Aleksandra Makedonskega vpliva na vzgojo v obdobju helenizma.

 

Čas helenizma predstavlja sintezo dveh kultur, ki močno pospeši razvoj družbe. Med drugim v Aleksandriji ustanovijo muzej, neke vrste akademijo, ki postane znanstveno središče tedanjega sveta z več kot 700.000 rokopisi. Standardni učni predmeti v tem obdobju so bili gramatika, dialektika, aritmetika, astronomija in teorija glasbe. Šole pa so postale državne in javne, materialni položaj učiteljev se je izboljšal. Ponekod so učitelje celo volili. Grški - patriotski značaj vzgoje, kakor tudi gimnastično in muzikalno vzgojo, je v ozadje potisnila filozofija.

Med tem pa se je na Apeninskem polotoku pričel graditi nov imperij. V Rimu je bila dolgo časa v ospredju predvsem vojaška in domovinska vzgoja s poudarkom na spoštovanju starejših. Okoli petega stoletja pred našim štetjem se končno pojavijo prve elementarne šole, ki so zasebne in v primerjavi z grškimi zelo primitivne ter maloštevilne. V Rimu se v izobraževanju zgodijo pomembnejše spremembe šele, ko ti uvozijo grške sužnje v tretjem stoletju pred našim štetjem.

Temu sledi večja reforma zaradi cesarstva, ki potrebuje kopico birokratov za ohranjanje nadzora na ozemljem – v tem obdobju se začne država zanimati za šolstvo in ga tudi podržavi. Učitelji dobijo državne plače, država pa popolni nadzor nad izobraževalnim sistemom, ki zajema tudi višje šole za pravo, medicino, filozofijo in govorništvo.

Omembe vreden iz časa rimskega imperija je Kvintilijan, ki je živel na prelomu tisočletja. Je eden prvih, ki v delu »O vzgoji govornika« podrobno sistematizira izobraževanje. Zavzemam se za javno šolstvo, ki bi izobrazilo razgledanega in poštenega človeka. Izpostavi pomembnost kvalitetno izobraženih učiteljev. Zagovarja pouk, prijeten za otroka, in je proti telesni kazni, kar je za tisti čas nekaj novega.

Pomembno je rimsko sužnjeposestniško družbo zamajalo tudi krščanstvo, ki je uspešno nagovorilo obupni položaj sužnjev. S krščanstvom se je začela počasi širiti tudi pismenost. Postopoma so se začele pojavljati šole in samostani – središča pismenosti in slovstva. Smoter izobraževanja se je od znanja in dobrega govorništva zasukal v smer bogoslužnosti. Pouk je vedno bolj zahajal v dogmatičnost in formalizem in napovedoval dolgočasni srednji vek, o katerem pa morda več naslednjič.

Zgodovinopisal Kuki