Zgodovina univerz - II. del

Zgodovina univerz - II. del

Oddaja
14. 11. 2019 - 12.00

Na naslovnici je ilustracija iz rokopisa iz 14. stoletja, ki prikazuje srečanje doktorjev pariške univerze.

V drugi oddaji v seriji*, ki nastaja ob stoletnici ustanovitve ljubljanske univerze, bomo predstavili razloge za nastanek univerz, študente in njihovo huliganstvo, pariško in bolonjsko univerzo, vpliv humanizma ter na kratko zaključili v sedemnajstem stoletju.

Od Bernarda do Abelarda: sholastični začetki univerze
 / 31. 10. 2019

Prva univerza v evropskem kontekstu naj bi bila univerza v Bologni, ustanovljena leta 1088. Čeprav so srednjeveške univerze in njihov izvor ene od najbolj raziskanih obdobij zgodovine univerz, obstajajo polemike, katera univerza je najstarejša.

V prvem delu serije smo se spraševali, kam lahko postavimo začetke zgodovine univerz. Omenili smo Platonovo akademijo iz četrtega stoletja pred našim štetjem, visoko šolo v Konstantinoplu iz devetega stoletja in nekaj let mlajšo maroško visoko šolo v Fesu. Toda zgodovina evropskih univerz se začne s pojavom cehov in vzponom mest v visokem srednjem veku. Za evropske univerze ne moremo trditi, da vlečejo kontinuiteto od Platonove akademije, visoke šole v Konstantinoplu ali maroške univerze v Fesu.

Evropske univerze so se začele kot vrsta ceha, intelektualno novost pa je prinesla sholastika. Kasnejše univerze so se tekom zgodovine zgledovale po svojih predhodnicah, za najstarejši zgled v Evropi velja univerza v Bologni iz enajstega stoletja. Kot zanimivost lahko povemo, da je čas nastanka bolonjske univerze nejasen. Letnica ustanovitve je bila konvencionalno določena šele po osemsto letih, torej leta 1888. Namen takratnih oblasti na univerzi je bila konsolidacija italijanske nacionalne zavesti na novo združene države Italije s pomočjo poudarjanja visoke starosti »italijanskih« univerz.

Razlogi za nastanek srednjeveških univerz po Evropi so sicer različni, a eden od pomembnejših je bil ta, da so študentje in profesorji izhajali iz različnih jezikovnih okolij in niso znali lokalnega jezika. Na univerzah so komunicirali v latinščini in lokalnega jezika niso potrebovali. Ko pa so po predavanjih šli v mesto, so se morali tam pogajati za ceno najemnin, hrane in ostalih življenjskih potrebščin. Ker niso znali jezika, so jih meščani pogosto opeharili.

Ustanovitev univerze kot ceha profesorjev ali študentov je pomenilo boljše pogajalsko izhodišče proti srednjeveškim mestom. Če je prišlo do nestrinjanj, so univerze lahko grozile s tem, da bodo mesta zapustile - in to se je večkrat tudi zgodilo. S tem pa so ustvarile velik ekonomski pritisk na mesta, saj so študentje in profesorji mestom prinašali veliko prihodkov.

Za profesorje je bilo povezovanje v univerzitetni ceh privlačno, saj je pomenilo omejitev konkurence med profesorji. Pred univerzami so namreč »šole« predstavljali kar posamezni profesorji, ki so poučevali vse predmete. Ker pa je bilo profesorjev veliko, je bila konkurenca med njimi huda, saj so drug drugemu speljevali študente. Med najbolj uspešnimi je bil Peter Abelard, ki je hodil na predavanja konkurentov, jim zastavljal težka vprašanja, jih osmešil in nato študente zvabil k svojim predavanjem.

Za cerkev in posvetne oblasti so razdrobljeni profesorji pomenili težji nadzor nad predavanimi vsebinami in je bila ustanovitev univerze tudi z njihovega vidika smiselna, saj so se bali herezij. Papeži so podpirali ustanavljanje univerz iz treh razlogov. Prvič, močnejši položaj racionalne doktrine v okolju raznolikih verskih verovanj in s tem preprečevanje herezije. Drugič, krepitev položaja papeža proti posvetnim oblastem, saj je formalno cerkev nadzirala univerzo. Tretjič, cerkev je lahko z univerz rekrutirala osebje za svoje potrebe.

Vendar je bilo pomembno tudi samo intelektualno delo, interna potreba učenjaškega polja, da išče resnico. Za Rastka Močnika je bila univerza na začetku institucionalizirano občestvo, ki z agonističnim dialogiziranjem poskuša priti do resnice, razodete v svetih spisih.

Na srednjeveških univerzah se je postopoma oblikoval študij na štirih fakultetah: filozofski, medicinski, pravni in teološki fakulteti. Študij se je vedno začel na filozofski fakulteti in je bil pogoj za nadaljevanje študija na ostalih fakultetah. Najprej so morali študentje opraviti »sedem svobodnih umetnosti« - septem artes liberales -, ki so se razdelile na trivij in kvadrij. Trivij je vključeval gramatiko, dialektiko in retoriko, kvadrij pa je bil sestavljen iz aritmetike, geometrije, astronomije in glasbe. Poleg navedenih štirih disciplin so se na kvadriju običajno poučevale še hebrejščina, grška filozofija in zgodovina.

Srednjeveške klasifikacije vednosti so nastale kot poskus zamejitve in klasifikacije znanega – kot vzpostavitev reda v vse bolj neobvladljivem širjenju človeške vednosti in hkrati tudi kot prikaz povezanosti te vednosti. Na predavane vsebine so vplivali nazori cerkve in filozofskih struj, sicer je bil pa študij na višjih stopnjah usmerjen praktično, saj so bili študijski programi usmerjeni v usposabljanje za delo v cerkvi, državnih in zasebnih pravnih in upravnih službah ter zdravilstvu.

Značilna je bila oralna transmisija znanja, saj so bile knjige drage. Srednjeveške predavalnice, kakršne se kažejo na upodobitvah, so bile postavljene za frontalno poučevanje: učitelj je bil od učencev odmaknjen na višjem položaju, tako da so se morali učenci ozirati navzgor. Preverjanja znanja so potekala sproti, šele s povečanjem števila učencev so bili uvedeni izpiti.

Število študirajočih je bilo majhno, saj skupno število nikoli ni preseglo 5 odstotkov starostne skupine prebivalstva. Danes v starostni skupini od dvajset do štiriindvajset let študira malo manj kot polovica prebivalcev Slovenije. Le majhno število je študij na filozofski fakulteti v srednjem veku tudi dejansko zaključilo. Študij je bil v srednjem veku izključno moška stvar, ženske so bile na univerzah velika redkost. Študentov je bilo veliko več kot profesorjev, zato je na enega profesorja prišlo nekje med petdeset in sto študentov.

Manjši del študentov je bil iz višjih slojev, ki niso imeli težav s preživljanjem, ostali pa so se preživljali s prispevki bogatih meščanov in cerkve ali pa so morali za preživetje delati in celo beračiti. Tudi sicer je bila materialna preskrbljenost edina resna ovira za študij. Pogoj za vstop v te institucije je bilo vsaj minimalno predznanje in zagotovljena sredstva za življenje. Formalnih vpisnih pogojev za začetno filozofsko fakulteto pa ni bilo. Znati je bilo treba latinščino, ki je bila takrat skupni jezik znanosti katoliške cerkve in tudi državne uprave.

Flogging Molly - Between a man and a woman

 

Študentje srednjega veka so se povprečno med trinajstim in šestnajstim letom vpisali na filozofsko fakulteto, na kateri so trivij opravljali od dveh do šest let, kvadrij pa od tri do pet let. Opravljanje doktorata je trajalo tudi do dvajset let. Študentje in profesorji so lahko potovali med kraji in menjali univerze, kar je omogočala latinščina kot enoten jezik poučevanja. Prav tako pa so opravljeni izpiti oziroma študiji na eni univerzi veljali tudi na drugih.

Študentje srednjega veka so bili pretežno kleriki ali bratje svetih redov. Ravno status klerika, ki so ga prejeli študentje, je za mesta pomenil nevarni element. Status klerika ni nujno pomenil, da bodo študentje postali duhovniki ali da bi se morali držati celibata, so pa prejeli privilegije, ki so jih imeli tudi drugi kleriki.

Pomemben privilegij je bila fizična nedotakljivost – nihče ni smel udariti študenta srednjeveške univerze, saj so bili za ta zločin lahko izobčeni. Študentje so ta status izkoriščali za izzivanje meščanov, kar je včasih pripeljalo do izgredov v mestu, kot na primer v Parizu leta 1229. Študentje so imeli tudi pravico, da se jim je za prestopke sodilo na cerkvenih sodiščih ne glede na težo njihovega zločina, tudi če je šlo za težje zločine, na primer za umor, požig ali posilstvo. Cerkvena sodišča niso smela izrekati telesnih kazni – v najslabšem primeru so bili študentje izobčeni. Tuji študentje so se na univerzah organizirali v združenja, ki so jih poimenovali »nacija«, da bi pred mestnimi oblastmi lahko zastopali svoje pravice.

 

BOLOGNA IN PARIZ

Bolonjska in pariška univerza sta postali model za druge evropske univerze. Bolonjsko, ki se je specializirala za pravo, je vodil ceh študentov, pariško, ki se je specializirala za teologijo, pa je vodil ceh profesorjev. Glavna razlika med obema je bila v plačevanju profesorjev. Za svoje poučevanje v srednjem veku sicer noben učitelj naj ne bi zaračunaval, saj so verjeli, da je znanje dano od Boga, zato naj bi živeli od prostovoljnih daril hvaležnih učencev. Kljub temu pa je v Parizu za plačevanje profesorjev večinoma poskrbela cerkev, zato profesorji za svoje preživetje niso bili odvisni od študentov.

V Bologni pa so bili profesorji glede plač popolnoma odvisni od študentov, kar jih je velikokrat postavilo v čisto podrejen položaj. Njihovo plačilo je bilo odvisno od pogajanj – profesor si je izbral študenta, ki mu je zaupal in ki se je v imenu profesorja z drugimi študenti pogajal za plačilo. Podrejeni so bili tudi v drugih pogledih. Če so profesorji želeli zapustiti mesto, so morali prositi študente za dovoljenje. Kadar na njihova predavanja ni prišlo vsaj pet študentov, so bili kaznovani enako, kot če profesor na predavanje sploh ne bi prišel. Kaznovani so bili tudi v primeru zamujanja na predavanja ali če niso sledili zastavljenemu letnemu načrtu predavanj.

Nekje do leta 1500 je bilo v Evropi ustanovljenih enaindevetdeset univerz. Če bi upoštevali današnje nacionalne države, ki v srednjem veku še niso obstajale, je bilo največ univerz ustanovljenih v Italiji, Franciji, Španiji, Nemčiji in Združenem kraljestvu.**

 

HUMANIZEM

V štirinajstem in petnajstem stoletju se je vzpostavila povezava med viteštvom in znanostjo. Profesorji so začeli živeti razkošno: drage dolge rokavice iz semiša so postale obvezno darilo za učitelje, zlati prstan, baretka in akademska toga so postajale prestižni emblemi, hermelinov kožušček se je uveljavil kot akademski atribut. V štirinajstem stoletju je prišlo do vzpona humanizma, v katerem so se začeli navduševati nad antičnimi besedili. Kanonični krščanski spisi so bili za humaniste medij verjetja, antična besedila pa medij vednosti.

Nova praksa branja je pomenila, da so humanisti, podobno kot sholastiki, pri branju želeli izvedeti nekaj novega, zato se niso osredotočali na ujemanja, ampak na neskladja z drugimi besedili. Pozorni so bili tudi na neskladja v besedilu samem ter pojasnjevali, zakaj se besedilo ne ujema z drugim. Sholastika je ločevala krščanske in poganske spise, humanizem pa je svoje iskanje resnice osredotočal ravno na poganska besedila. Kritično branje tekstov je zahtevalo znanje in vednost ter je hkrati tudi proizvajalo znanje in vednost. Nova praksa branja je pripeljala tudi do novega subjekta - subjekta vednosti.

V sholastiki je bila avtoriteta v tekstu, bralci pa so med sabo organizirali dialog, ki naj bi peljal k resnici. V humanizmu pa je bralec organiziral dialog med teksti in avtoriteta je počasi prehajala k bralcu. Humanizem je prodrl tudi na evropske univerze. Jacques Le Goff pravi, da je bil humanist globok antiintelektualist – več je imel skupnega z literatom kot z znanstvenikom. Latinščina sholastikov je odmirala, dvigovati so se začeli »vulgarni jeziki«, ki so jih povzdignili ravno humanisti. Petrarca je na primer svoja literarna dela pisal v toskanščini.

Le Goff očita humanistom, da so iz latinščine naredili dokončno mrtev jezik, znanosti odvzeli mednarodno govorico in ustvarili neuporabni zaklad za ozko skupino. Okolje humanista se je močno razlikovalo od okolja urbanega delovišča srednjeveškega intelektualca. Za humanista je bil bolj kot mestni vrvež značilen knežji dvor. Humanizem je na začetku pomenil nazadovanje, šele kasneje so njegova znanost, ideje in vrhunska dela pripeljala napredek. Humanisti so pretrgali stik z množico - vez med znanostjo in poučevanjem.

Od štirinajstega do sedemnajstega stoletja je bilo značilno postopno uveljavljanje premoči cerkvenih in posvetnih oblasti nad univerzo, kar je pomenilo vse večji nadzor. Zaradi okrepljene moči oblastniških struktur so univerze izgubljale svojo avtonomijo. Prek financiranja so postajale vedno bolj odvisne od drugih. V tem času je univerza začela izgubljati tudi svojo mednarodno naravo, saj je rekrutiranje profesorjev in študentov potekalo po regionalnem ključu.

S tem smo zaključili drugo oddajo o univerzah. Naslednjič bomo predstavili, kako so se evropske univerze razvijale od reformacije naprej, primerjali bomo francoski in pruski model univerz in naredili postojanko v devetnajstem stoletju.

Da bi se tudi današnja univerza pogajala za ugodnejša stanovanja v Ljubljani, si želi Borut Brezar. Za višjo postavko bi rada uvajala Hana R.

 

*Kar se tiče teorije univerze se bomo opirali na dela Pierra Bourdieuja, Taje Kramberger, Draga Braca Rotarja in Rastka Močnika. Pri zgodovini evropskih univerz in ljubljanske univerze pa se bomo poleg nekaterih že omenjenih opirali še na dela Ane Benedetič, Bogomirja Mihevca, Alojza Cindriča, Sonje Kump, Philipa Daileaderja, Jacquesa le Goffa in drugih. V veliko pomoč nam bodo tudi obsežni pregledi A History of Universities in Europe oz. Zgodovina univerz v Evropi pod okriljem univerze v Cambridgeu.

**V Italiji 23, Franciji 20, Španiji 14, Nemčiji 13 in Združenem kraljestvu 6.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness