V tretji oddaji v zgodovini univerz, ki nastaja ob stoletnici ustanovitve ljubljanske univerze, bomo predstavili evropske univerze od reformacije naprej, primerjali francoski in pruski model univerze ter predstavili njune omejitve.

V obdobju reformacije, torej nekje v šestnajstem stoletju, so univerze pogosto postale orodje sektaštva in propagande. Univerze so se prilagodile razdelitvi na katoliške in protestantske dežele. Cerkev se je proti protestantskim idejam borila tako, da je leta 1540 ustanovila jezuitski red. V katoliških deželah so jezuiti postavljali srednješolsko in univerzitetno izobraževanje, predvsem v obliki jezuitskih kolegijev. Zasedli so tudi veliko profesorskih mest na že obstoječih univerzah.

Program poučevanja je bil na protestantskih in katoliških univerzah v glavnem podoben, njihov temeljni namen pa je bilo učenje pobožnosti. Vmešavanje vladarjev v delovanje univerz je pomenilo omejevanje njihove avtonomije, kar je povzročilo krizo univerz. Jezuitski kolegiji so sicer formalno sodili k univerzam, a so se že v šestnajstem stoletju spremenili v izobraževalne ustanove na srednji stopnji. To je za mnoge študente pomenilo tudi vso izobraževanje, ki so ga dosegli, saj so na filozofski fakulteti študirali le tisti, ki so se pripravljali na študij prava ali medicine.

V prejšnjih oddajah smo poudarili, da je v srednjem veku študij na filozofski fakulteti bil pogoj za nadaljevanje študija prava, medicine ali teologije. Toda po Tridentinskem koncilu to skupno izhodišče zapustijo študenti teologije, saj za njih cerkev ustanovi ločeno predstopnjo študija. Katoliške teološke fakultete so dokončno postale »stanovske« in so kasneje bile zgled za tehniške in vojaške visoke šole, saj so začele ustanavljati semenišča, ki so ločila njihove študente od drugih študirajočih. Izoblikoval se je tako imenovani zaposlitveni monopol univerz.

Kakor pravi Drago Braco Rotar, citiramo: »[Z]a izvajanje medicine je postalo potrebno imeti univerzitetno diplomo, enako še za nekatere druge funkcije, zlasti za oficirje, funkcionarske službe tistega časa. Ta oblastni interes za univerzitetno izobraževanje je seveda učinkoval na samo delovanje univerz, ki so se postopoma spreminjale v naprave za družbeno promocijo in selekcijo študentov, število študentov se je zmanjševalo in v XVII. in XVIII. stoletju je mogoče govoriti o dekadenci univerz in univerzitetne učenosti povsod po Evropi.« Konec citata.

Nekatere filozofske fakultete so v tem času začele predavati nova področja, zlasti zgodovino in geografijo. Medicinske fakultete so uvedle praktični pouk ob bolnikovi postelji, nekatere pravne fakultete pa so ustanovile katedre za nacionalno pravo. Študij je na novoveških univerzah še vedno temeljil na predavanjih in izpitih, pomembnejše pa so bile praktične vaje. Ker je bilo na voljo vedno več dobro založenih knjižnic, je bilo na voljo tudi več učbenikov in študijske literature. V prejšnjih oddajah smo omenili, da so profesorje lahko plačevali študentje ali cerkev.

Predmetov je bilo na univerzah vse več, profesorji, ki jih je v novem veku vedno pogosteje plačevala država, pa so se vedno več ukvarjali z raziskovalnim delom, zlasti v empiričnih znanostih. Za razvoj vednosti v Evropi je bil zelo pomemben izum tiska. Ker so bili rokopisni prepisi knjig dragi, so cenejše tiskane knjige omogočile lažje širjenje vednosti. Tudi v srednjem veku so bile knjige pomembne, a so bile tako malo razširjene, da je bil njihov vpliv precej manjši. S tiskom pa so knjige postale materialni produkti, skladišča znanj in vednosti. Memorija se je torej takrat premestila iz človekove notranjosti v zunanjost.

Najprej so bile pomembne zasebne knjižnice, nato vedno bolj tudi javne. Prek knjig in njihove distribucije je vednost postala dostopnejša za precej širši krog ljudi in tako se je v šestnajstem stoletju začel množični prenos znanj in vednosti. Sonja Kump, avtorica knjige Akademska kultura, ocenjuje, da čas od šestnajstega do konca osemnajstega stoletja ni bil velika doba univerz. Napredek je bil narejen predvsem na področju osnovnošolskega izobraževanja, ki ga je država ustanovila na novo, in tudi srednješolskega izobraževanja, saj je nadzor nad njima prevzela država.

Na univerzah pa je še vedno delovalo sektaštvo, velik pomen pa je imel socialni izvor študenta. Univerze v glavnem niso bile prostor visoke učenosti. Kump je zapisala, da je ideja razsvetljenstva kot emancipacija duha iz srednjeveške zaprtosti, citiramo: »povezana z naprednimi krogi učenjakov, ki so delovali v glavnem izven univerze. Tako so številni učenjaki svoje delo opravljali v pomembnih središčih učenosti, ki so se pojavila paralelno in so dopolnjevala delo univerzitetnih institucij.« Konec citata.

Univerze sedemnajstega in osemnajstega stoletja so bile instrumenti oblasti, saj so odpirale dostop do višjih položajev v upravi in pravosodju. Najbolj pomembno pri tem procesu je bilo posredovanje vladajočih norm, saj so bili študentom posredovani dvorni, torej aristokratski ideali in načini vedênja. Pri preseganju te vloge univerz je bila pomembna ustanovitev univerze v Hálleju v Nemčiji leta 1693, ki jo pogosto označujejo za prvo moderno univerzo. Prenehali so s predavanji v latinščini, teologijo so ločili od filozofije, večji poudarek je bil na matematiki in znanosti, predvsem pa sta bila pomembna naraščanje akademske svobode in svoboda študentov pri izbiri profesorjev. Splošna definicija moderne univerze je po Rudyju Willisu, avtorju knjige The Universities of Europe 1100-1914, citiramo: »institucija, ki ima stalno učno osebje, študijski program, ki občasno preverja znanje študentov in izdaja splošno priznana potrdila o opravljenem študiju.« Konec citata.

Do konca osemnajstega stoletja so evropske univerze kljub večji podrejenosti še vedno uživale veliko mero finančne neodvisnosti. Ustanovitelj univerze je po navadi novonastali instituciji podaril tudi zemljo in druge dohodke, od katerih je lahko vsaj deloma samostojno delovala. S tem si je univerza zagotovila, da je lahko v veliki meri sama izbirala svoj kader, študijske vsebine in študijske metode, saj njeno preživetje ni bilo odvisno od zunanjega financerja, ki bi ji lahko vsiljeval pogoje delovanja.

V devetnajstem stoletju se je ta situacija močno spremenila: v obdobju od francoske revolucije do leta 1939 je večina evropskih univerz popolnoma izgubila finančno samostojnost. Države so postopoma začele prevzemati nadzor nad financiranjem univerz in s tem ustvarile odvisnost univerz na štirih področjih: državno upravljanje izobraževanja, državno izbiranje profesorskega kadra, državni nadzor nad študijem in nadzor nad raziskovanjem. Po vsej Evropi so v devetnajstem stoletju začela nastajati Ministrstva za uk in bogočastje, ki so dobila pravico, da so nastavljala profesorje na univerzah. Pojavile so se državne zahteve po novih študijskih vsebinah, zato so se tudi začele vzpostavljati številne visoke šole za izobraževanje vojaškega kadra in strokovnega kadra za potrebe industrije.

Zmanjševalo se je financiranje raziskovalne dejavnosti, prav tako pa je moralo raziskovanje potekati v ideoloških okvirih oblasti. Tudi najbolj demokratični sistemi devetnajstega stoletja niso dopuščali popolne avtonomije univerz. Upor proti državnim intervencijam v notranje delovanje univerz sicer ni bil zanemarljiv, saj so mnogi profesorji in študentje protestno zapuščali svoja mesta na univerzah, organizirali protestne shode in podpisovali peticije. Vendar je državna oblast vedno lahko kaznovala uporne profesorje in študente z odvzemom privilegijev ali s čistkami nelojalnega profesorskega kadra.

Naraščajoče število študentov, nov model univerze in znanost so v devetnajstem stoletju povzročili, da je stara univerzitetna infrastruktura, ki je bila povečini postavljena pred letom 1800, postala nezadostna in neprimerna za uporabo. Z razvojem znanosti in njeno vpeljavo na univerze je prišlo tudi do povečanja učiteljskega osebja in novih zahtev, saj so se za namene poučevanja in raziskovanja pojavile potrebe po laboratorijih, znanstveni opremi in knjižnicah. Pripravljenost posameznih evropskih držav za financiranje teh projektov se je sicer razlikovala, najbolj pa je v drugi polovici devetnajstega stoletja v opremo in izgradnjo novih prostorov investirala Nemčija.

Močno so naraščali tudi stroški vzdrževanja in plačevanja tehničnega osebja. Štipendije za študente revnejših slojev so začeli kriti posebni skladi, prav tako pa so bili nekateri študentje oproščeni plačevanja šolnin ali pa so jim bila omogočena posojila. Naraščajoče stroške je v devetnajstem stoletju v vedno večji meri začela prevzemati država, saj univerze s šolninami ali drugimi viri niso več uspele kriti svojega delovanja. V nekaterih primerih so financiranje univerz prevzeli sindikati ali cerkev.

Preživetje univerz je postalo odvisno od pripravljenosti vsakokratne vlade ali politične in gospodarske situacije. Univerzitetne učitelje, še posebej profesorje, so imeli na začetku devetnajstega stoletja kljub razsvetljenstvu še vedno za pripadnike duhovniškega stanu, do sredine dvajsetega stoletja pa so bili pripadniki cerkvenega stanu le še učitelji teološke fakultete.

Pred devetnajstim stoletjem je pripadnost cerkvenemu redu pomenila relativno neodvisnost od državne oblasti, nato pa so univerze začele trgati vezi s cerkvijo in začele vzpostavljati povezave z državno oblastjo. V manjših mestih z univerzitetno tradicijo so učitelji lahko ohranili kolektivno identiteto in nekatere tradicionalne poteze, medtem ko so v prestolnicah, kjer so bile univerze bližje državni oblasti, učitelji cehovsko identiteto in tradicijo opustili. Profesorska mesta so v veliki večini še vedno zasedali moški.

Njihova vloga je bila veliko bolj kot v preteklosti povezana z oblastjo – pomagali so graditi sistem moderne birokracije, ki je temeljil na zavrnitvi privilegijev, ki so izhajali iz fevdalne tradicije. Velikokrat so izhajali iz akademskih družin, v katerih je bil sin šolan za akademsko kariero, čeprav profesorska mesta formalno niso bila omejena s socialnim statusom. Študij in profesorska kariera sta odprla možnost vzpona po socialni lestvici za tiste študente, ki so bili nadarjeni in ki so bili študiju pripravljeni nameniti veliko svojega časa.

Primernost kandidatov za profesorska mesta sta v večini evropskih držav presojala monarh in njegova vlada. Privatni docenti so bili neplačan del univerzitetnega osebja, ki so najprej morali svojo doktorsko tezo predstaviti akademski javnosti na javnem predavanju, s katerim so dokazali svoje zmožnosti poučevanja. Univerza v Berlinu je uvedla dodatno preverjanje – habilitacijo, pri kateri je moral docent spet dokazati, da je zmožen predavati in napisati novo znanstveno študijo.

Študentje so v devetnajstem stoletju postali pomembna politična sila. Združevali so se v organizirane skupine, s katerimi so v skladu s splošni političnimi gibanji za emancipacijo želeli vplivati na družbo. V času študija so bili študentje večino časa v stiku samo s svojimi študijskimi kolegi, kar jim je omogočilo, da s svojim radikalnim obnašanjem niso prišli v konflikt z drugimi družbenimi vlogami. Znanje, ki so si ga nabrali ob študiju, jim je omogočalo, da so lahko kritično opazovali družbeno realnost in se tako lažje postavili izven ideoloških okvirjev. Vsaka generacija študentov je lahko družbo opazovala skozi novo perspektivo, zato je tudi vsaka lahko prevzela drugačen življenjski slog.

Pomemben politični prelom, ki je vplival tudi na univerze, je bila francoska revolucija. Revolucionarji so univerzam očitali konservativnost in usmerjenost v preteklost. Leta 1793 jih je konvent oziroma zakonodajna skupščina zaprla. Organizirala je poklicne visoke šole, grandes écoles, ki so se delile na École polytechnique za vojaško inženirstvo, École nationale supérieure za izobraževanje učiteljev in École centrale za izobraževanje znanstvenikov. Ustanovljena je bila tudi Imperialna univerza, Université de France, ločena od prej naštetih visokih poklicnih šol, ki je pomenila državni nadzor nad srednjim in visokim šolstvom, saj je šlo za centralizirano in hierarhizirano državno organizacijo.

Univerza je imela pet fakultet: pravno, medicinsko, teološko, literarno in znanstveno. Preden so univerzitetni uslužbenci nastopili službo, so morali priseči cesarskemu režimu in velikemu mojstru Imperialne univerze. Disciplinski režim pri predavanjih je bil vojaški, a je spoštoval zasebna mnenja. Po Napoleonovem odstopu so ukinili mnogo literarnih fakultet.

Napoleonovo vizijo za francoske univerze lahko razberemo iz njegove izjave, ko je v državnem svetu marca 1810 dejal, citiramo: »Ako se uresniči moje upanje, želim, da vidim v univerzi jamstvo proti strupenim teorijam, subverzivni družbeni ureditvi. Univerza je prvi branitelj morale in državnih načel in bo prva opozarjala na nevarne teorije, ki obnavljajo nekoristne razprave in poskušajo vznemiriti javno mnenje in jim stalno nudijo odpor.« Konec citata.

V prvi polovici devetnajstega stoletja je bil francoski model univerz bistveno drugačen od drugih univerz v Evropi. S spremenjenim modelom so nove francoske oblasti želele izobraziti uradnike, ki bi pomagali stabilizirati postrevolucionarno družbo in državo. Izobrazba uradnikov je morala potekati v skladu s smernicami in usmeritvijo nove oblasti, hkrati pa so morali preprečevati vzpon razreda profesionalcev. Svoboda mišljenja je morala biti strogo omejena, saj se je oblast zavedala, da je lahko mišljenje državi nevarno.

Država je prevzela popolni monopol nad podajanjem nazivov in vzpostavila strogo karierno naravnanost študija – diploma je pomenila dostop do določenega poklica ali mesta javnega uslužbenca. Raziskovanje je bilo omejeno na elitne izobraževalne ustanove, kot so bile Sorbona, College de France in Institut de France, prav tako pa so bile redke tudi investicije v knjižnice, predavalnice in laboratorije ter povečanje števila osebja.

Zaradi zelo velikih razlik v šolninah na posameznih fakultetah – od medicine in prava, ki sta bila najdražja, do humanistike, znanosti in farmacije, ki so bili cenejši – so se študentje zelo razlikovali po socialnem izvoru. Francoski model univerze je spremenil intelektualni prostor izven Pariza v puščavo. Pruske univerze, ki so temeljile na raziskovanju, so v tem času daleč presegle preveč ozko usmerjene in nadzorovane francoske univerze. V drugi polovici devetnajstega stoletja je francoski model univerz postopoma izginjal. Nadomestil ga je pruski model univerze, ki je spremenil podobo univerz po Evropi in svetu.

Leta 1809 so v Berlinu ustanovili univerzo, ki se imenuje tudi »Humboldtova univerza«. Ta zares zaživi šele leta 1818, ko na njej začel predavati znameniti filozof Hegel. Univerza je imela v svoji idealni zasnovi štiri poteze. Na njej je veljalo načelo: vednost zaradi vednosti same. Kritični um je zahteval zgolj avtoriteto vednosti in neodvisnost od tradicije in države. Združili so raziskovanje in poučevanje – ni šlo za posredovanje že obstoječega, vednost je bila za njih nekaj, kar se išče. Prav tako pri študiju ni šlo zgolj za prenašanje vednosti, ampak je šlo za oblikovanje duha, Bildung, predvsem pa je morala univerza vzgajati avtonomno osebnost. Med osebno avtonomijo in družbo so videli pomembno povezavo: samo tisti, ki so avtonomni, bodo najbolje opravljali svoje delo v družbi.

Vse to je bila idealna zasnova univerze, ki ni bila nikoli zares uresničena. Humboldtov model univerze je ostal odprt za različne intelektualne in družbene vplive devetnajstega stoletja, ki so jih prinašali študentje. Če so profesorji želeli zadržati najboljše študente pri sebi, so morali ohranjati kvaliteten študijski proces: veliko bolj kot za Francijo je bilo za pruski prostor namreč značilno, da so se študentje selili iz enega univerzitetnega središča v drugega. Ker je njihovo število raslo, so rasle tudi državne plače profesorjev, ki so se lahko zaradi stabilnejših dohodkov bolj posvetili raziskovanju.

Ravno rast števila študentov pa se je izkazala za šibko točko pruskega modela univerze. Mnogi študentje so izhajali iz nižjih družbenih slojev in študirali z namenom, da bodo sčasoma lahko dobili zaposlitev, in ne iz Humboldtovih idealov raziskovanja, ki so bili v praksi bolj namenjeni za izobraževanje elite. Študentom iz nižjih slojev so rekli Brotstudenten, krušni študentje. Ker je država potrebovala uradniški in strokovni kader, je spodbujala vpise na univerze, vendar je posledično z vedno večjo usmerjenostjo izobraževanja v praktičnost in povezavo z gospodarstvom postavila pod vprašaj sam ideal pruskega modela izobraževanja.

Tudi učiteljski kader se je močno povečal, profesorska mesta pa so ostala omejena. Nastajala je velika razlika med plačami profesorjev in plačami tistih z nižjimi akademskimi nazivi – ustvarila sta se dva sloja, pri čemer je bil profesorski sloj veliko bolj naklonjen državni oblasti, saj ga je nastavljala ravno slednja. Kljub svojim omejitvam pa so se vse univerze izven Evrope zgledovale po pruskem modelu. Njihovi ustanovitelji so verjeli, da je univerza nujen del modernega sveta.

Nekateri avtorji so do pruskega modela univerze izjemno kritični. Zgodovinarka Taja Kramberger zagovarja kritično stališče, citiramo: »Veliko evropskih univerz je novo univerzitetno shemo v nacionalističnem duhu povzelo prav po berlinski univerzi, ki je dajala zgled inkorporiranja vseh režimsko sprejemljivih intelektualnih elit na visoki akademski ravni.« Konec citata.

Dvome o pruskem modelu univerze lahko postavi tudi represija nad študentskim gibanjem v Prusiji in Avstro-Ogrski. Po atentatu na pesnika Augusta von Kotzebueja leta 1819 v Mannheimu, ki ga je zaradi domnevnega vohunstva za Ruse ubil ekstremistični nemški študent, je prišlo do velike represije nad študentskim gibanjem. Država je uvedla nadzor nad predavanji profesorjev, razpustili so vsa študentska društva in uvedli strogo cenzuro nad študentskim tiskom in srečanji. Avstrija je leta 1819 okrepila nadzor tudi nad pisno komunikacijo in osebnimi zvezami študentov, da ne bi prišli v stik z nemškimi kolegi.

Filozof Friedrich Nietzsche je v Baslu leta 1872 študij opisal takole, citiramo: »Ena usta, ki govorijo, in mnogo ušes, ki poslušajo, in pol toliko rok, ki pišejo /…/, a izza obeh skupin na primerni oddaljenosti stoji država z napetim obličjem nadzornika, ki od časa do časa opozori na to, da je ona namen, cilj in bistvo te čudne procedure govorjenja in poslušanja.« Konec citata.

Profesorji v Prusiji so imeli v glavnem status visokih državnih uradnikov, njihova glavna preokupacija pa je bila teorija. Sestavni del njihovega poklica je bila tudi politična nevtralnost, kar je navadno pomenilo pasivno podrejanje državni oblasti. Tudi Drago Braco Rotar poudarja, da številni avtorji prusko linijo označujejo za protirazsvetljensko, kot podlago nemške romantike. V Prusiji je bila nosilka nacionalnega gibanja zemljiška aristokracija, ne buržoazija. To aristokracijo bi socialni napredek ogrožal, so se pa zanimali za industrijo in znanost. Razsvetljenske ideje so bile zato na pruskih in kasneje nemških univerzah precej manj dobrodošle.

Čeprav so imeli študentje težave z državnim nadzorom, omejevanjem in cenzuro, pa jim je država dopuščala veliko svobode pri prehajanju med univerzami. To je vodilo v večjo konkurenco med nemškimi univerzami, kar je povzročilo, da so začele svoje discipline razbijati na bolj specifična področja, saj so tako imele več ponudbe za študente. Iz filozofije so se razvile fiziologija, matematika, določene vrste zgodovine, fizike in biologije. Ker je univerza ponujala vedno bolj specifična znanja, ki so bila hkrati povezana z družbenim okoljem, je tudi država postajala vedno bolj odvisna od znanj in kadra univerz. Hkrati pa je univerza zaradi številnih področij postajala vedno bolj okorna. To okornost lahko primerjamo z današnjo ljubljansko univerzo, pri kateri se fakultete, oddelki in celo profesorji na oddelkih pogosto med sabo ne poznajo in ne komunicirajo. Sonja Kump je v devetdesetih pri raziskavi ljubljanske univerze ugotovila, da na njej ni pogojev za skupno akademsko kulturo ravno zaradi zgoraj opisanih značilnosti, ki jih je ljubljanska univerza vsaj deloma prevzela po pruskem modelu.

S tem smo zaključili tretjo oddajo v seriji o zgodovini univerz. Naslednjič se slišimo tretjega decembra, ko bo minilo natanko sto let, odkar je Fran Ramovš izvedel prvo predavanje na ljubljanski univerzi. Predstavili bomo zgodovino visokega izobraževanja na današnjem slovenskem prostoru in prizadevanja za ustanovitev univerze.

Dvoje ust, ki govorijo, sva bila Špela in Benjamin, mnogo ušes, ki poslušajo, ste bili poslušalci, in štiri roke, ki so pisale, so pripadale Borutu Brezarju in Hani R. Izza vseh skupin na primerni oddaljenosti pa je sedel tehnik Jaka z napetim obličjem nadzornika, ki je od časa do časa opozoril, da je Radio Študent namen, cilj in bistvo te čudne procedure govorjenja in poslušanja.