Kaj naj jem?
Tokrat se posvečamo prehrani, zato se pripravite na trihodni meni. Za predjed bomo postregli osnove prehrane. Pojasnili bomo, kaj so makro in mikrohranila in kaj pomeni koncept zdrave in uravnotežene prehrane. Nadaljevali bomo z glavno jedjo, ki bo sestavljena iz pregleda različnih prehranskih trendov in smernic zdrave prehrane, za prilogo pa bomo imeli še trende, ki jih lahko zasledimo danes. Za zaključek se bomo posladkali z nutricionistiko – vedo o prehrani ter njenim vplivom na telo. Osredotočili se bomo predvsem na ovire, s katerimi se soočajo raziskovalke in raziskovalci ob preučevanju prehrane.
Začnimo z vprašanjem, kaj sploh so makrohranila in mikrohranila. Makrohranila so osnova prehrane in našemu telesu prinesejo energijo, namenjeno ohranjanju življenjskih funkcij in opravljanju vsakodnevnih aktivnosti. Mednje sodijo ogljikovi hidrati, beljakovine oziroma proteini in maščobe. Mikrohranila so vitamini in minerali, ki jih telo za normalno delovanje potrebuje v manjših količinah. Kaj sploh je zdrava prehrana, pojasni Maša Hribar z inštituta za nutricionistiko.
V restavracijah je navada, da pred glavno jedjo najprej dobimo nekaj kosov kruha, zato lahko tudi mi pričnemo pri kruhu, ki je sestavljen iz ogljikovih hidratov. Ogljikovi hidrati so vpleteni v mnogo procesov v telesu. Primarno so vir energije, pomembni so pri uravnavanju krvnega sladkorja in sitosti, vplivajo pa tudi na presnovo maščobe. Ogljikove hidrate najdemo v raznih živilih, vse od žit, kruha in testenin do sladkorja.
Sladkorji oziroma saharidi so osnovni gradniki ogljikovih hidratov in lahko tvorijo različno dolge verige. Na podlagi dolžine verig jih delimo v štiri skupine – mono-, di-, oligo- in polisaharide. Monosaharidi so posamezne molekule sladkorjev, denimo glukoza in fruktoza. Poznamo tudi disaharide, pri katerih gre za dve molekuli, na primer glukozo in galaktozo, ki tvorita laktozo. Najdemo jo v mleku ter večini mlečnih izdelkov, mleku pa daje sladek okus. Namizni sladkor ali saharoza je sestavljen iz fruktoze in glukoze. Oligosaharide sestavlja od tri do osem osnovnih enot sladkorja, pojavljajo pa se v mnogih stročnicah in drugi zelenjavi. Med polisaharide sodijo daljše verige sladkorjev – denimo škrob. Mono- in disaharidi so najenostavnejše prebavljivi, sledijo oligo- in polisaharidi. Med prebavo se v njih spravljena glukoza sprosti v naš krvni obtok in celicam prinese energijo.
Med polisaharide sodijo tudi vlaknine, ki jih z lastnimi encimi ne moremo prebaviti. Zato se jih je prijel vzdevek balastne snovi, češ da so vlaknine nepomemben del prehrane, saj od njih ne moremo dobiti energije. Vendar danes vemo, da vlaknine namesto nas prebavljajo bakterije v našem črevesju, pri čemer sproščajo kratkoverižne maščobne kisline, ki delujejo kot vir energije za črevesne celice. Nekaterih vlaknin celo črevesne bakterije ne morejo prebaviti, vendar so tudi te pomembne za prebavo in izločanje fecesa.
Če se vrnemo nazaj k naši predjedi – na kruh si radi namažemo maslo ali ga morda pomočimo v olivno olje – dva zelo pogosta vira maščob. Maščoba je še eno makrohranilo, ki služi kot vir energije, obenem pa je tudi vir esencialnih maščobnih kislin – torej takšnih, ki jih telo samo ne more pridelati. Maščobne kisline so ključne za absorpcijo v maščobi topnih proteinov A, D, E in K ter za proizvodnjo hormonov.
Molekule maščobe so v osnovi sestavljene iz glicerola, na katerega so pripete tri maščobne kisline. Maščobe delimo na nasičene, nenasičene in transmaščobne kisline, glede na njihovo kemijsko sestavo. Nenasičene maščobe so pri sobni temperaturi običajno tekoče – to so denimo sončnično, olivno in ribje olje. Mednje sodijo tudi omega-3 maščobne kisline, ki jih najdemo v ribah in so pomembne za nemoteno delovanje našega telesa. Nasičene maščobe pogosteje najdemo v izdelkih živalskega izvora in so pri sobni temperaturi trdne. So denimo v maslu, svinjski masti, govedini in jajcih. Nasičene maščobe so povezane s povišanim holesterolom in tveganjem za srčni infarkt, o čemer bomo govorili med glavno jedjo današnje oddaje. Tudi trans maščobe so povezane z višjim tveganjem za visok holesterol in srčni infarkt. To so nenasičene maščobe, ki so jih kemijsko obdelali tako, da na sobni temperaturi niso v tekočem, temveč v trdnem stanju – najdemo jih denimo v ocvrti hrani in margarini.
Za predjed smo pojedli kruh in malo maščobe, ob tem pa bi gotovo dobro dela še kakšna salama ali drug vir proteinov oziroma beljakovin. Beljakovine so tretja vrsta makrohranil, ki imajo mnogo nalog v našem telesu. Beljakovine so sestavljene iz aminokislin. V naših prebavilih beljakovine razpadejo na posamezne aminokisline. Aminokisline služijo tako kot vir energije kot tudi za izgradnjo novih beljakovin, ki opravljajo tisoč in eno nalogo v našem telesu. To je na primer izgradnja mišic, hormonov, in encimov, ki so pomembni v prav vsaki celici. Beljakovine namreč takoj za vodo predstavljajo največji delež mase človeškega telesa.
Naša predjed vsebuje maščobe, ogljikove hidrate in beljakovine – vsa tri makrohranila. Na tej točki bi želeli opomniti, da makrohranil ne moremo enačiti s skupinami živil, ki večinoma vključujejo vsa makrohranila v različnih deležih. Med skupine živil sodijo stročnice, zelenjava in sadje, ribe, jajca in tako naprej. Sedaj se posvetimo še mikrohranilom. Mednje sodijo vitamini in minerali, nujni za normalno delovanje telesa. Njihovo ime izhaja iz dejstva, da jih v primerjavi z makrohranili potrebujemo zelo malo, vendar lahko njihovo pomanjkanje vodi v bolezni, ki jih bomo omenili v nadaljevanju. Naše telo jih samo ne more izdelati, zato jih največji delež dobi iz hrane – izjema je vitamin D, ki nastaja iz holesterola v naši koži ob izpostavljenosti soncu. Mikrohranil poznamo mnogo, zato njihovih specifičnih nalog v današnji oddaji ne bomo predstavili. O prehranskih dopolnilih mikrohranil smo na Radiu Študent že govorili, zato se tudi vanje danes ne bomo poglabljali. Če se prehranjujemo pestro in uravnoteženo, jih običajno ni potrebno dodajati. Več pojasni Hribar.
Vse tri skupine makrohranil telesu prinesejo energijo, ki se meri v kalorijah. Kalorija je definirana kot sprememba temperature enega grama vode za eno stopinjo Celzija. Kalorično vrednost živil namreč izmerimo tako, da jih zažgemo in spremljamo spremembo temperature vode, ki jo grejemo s tem živilom. V vsakdanjem življenju se najpogosteje srečujemo s kilokalorijami, ki imajo oznako kcal. Z njimi merimo količino energije v hrani in pijači, prav tako pa v kilokalorijah izražamo količino energije, ki jo naše telo potrebuje. V povprečju za ženske med 19 in 24 letom to pomeni od 1900 do 2500 kilokalorij, za moške pa od 2400 do 3100 kilokalorij. Količina porabljene dnevne energije je odvisna od mnogih dejavnikov – spola, morebitne nosečnosti in dojenja, telesne teže, aktivnosti, starosti, bolezni in menstrualnega cikla. Velja pa, da če oseba dnevno zaužije več kalorij, kot jih potrebuje za svoje delovanje, se odvečna energija pretvori v maščobo. V primeru nižjega vnosa pa pride do porabe shranjenih zalog maščobe in posledično znižanja telesne mase.
Sedaj smo torej prebavili predjed: makro in mikrohranila, zato je čas za krajši glasbeni premor, medtem ko vam pripravimo glavno jed. Za glavno jed se bomo sprehodili skozi zgodovino prehranskih smernic in povedali, kako se je odnos stroke do maščob in sladkorja spreminjal v prejšnjem stoletju. Ob tem bomo spregovorili tudi o modernih tako imenovanih fad dietah. V zadnjem delu oddaje se bomo posvetili še vprašanju, zakaj je področje nutricionistike pogosto zavito v tančico zmede in kaj ga naredi tako zahtevnega za raziskovanje.
Poslušate oddajo Frequenza della Scienza, kjer govorimo o prehrani. Pred glasbenim predahom smo se za predjed posvetili makrohranilom, med katere sodijo ogljikovi hidrati, beljakovine in maščobe. Pojasnili smo tudi, kaj so mikrohranila ter zakaj jih pri prehrani potrebujemo. Za glavno jed si bomo privoščili zgodovino predpisovanja prehranskih smernic v boju proti porastu debelosti in pogledali, kako se te smernice zrcalijo v dietah danes. Za sladico se bomo v zadnjem delu posvetili še težavam, s katerimi se soočajo raziskovalke in raziskovalci v nutricionistiki.
Z debelostjo se sooča več kot tretjina svetovnega prebivalstva. Leta 1997 je zaradi razsežnosti problema Svetovna zdravstvena organizacija razglasila epidemijo debelosti in jo označila za javni zdravstveni problem. Porast debelosti pa se ni zgodil čez noč, temveč so vlade po svetu začele opažati trende v začetku 20. stoletja. Že takrat se je vedelo, da je povečana telesna teža povezana z mnogimi zdravstvenimi težavami, tudi s srčno-žilnimi boleznimi in sladkorno boleznijo.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so v Združenih državah Amerike nasičene maščobe prepoznali kot največji dejavnik tveganja za porast smrti zaradi srčnega infarkta. Raziskovalec Ancel Keys je leta 1958 pričel s spremljanjem dobro hranjenih poslovnežev iz Amerike in Evropejcev ter Japoncev, ki so se v povojnem času soočali s pomanjkanjem hrane. Primerjal je njihovo prehrano, življenjski slog in nivo holesterola v krvi s pogostostjo visokega srčnega pritiska in srčnih infarktov. Ancel Keys je opazil, da povojna prehrana v Evropi in na Japonskem vsebuje manjši delež nasičenih maščob in nižjo raven holesterola v krvi in da je tamkajšnja pogostost srčnih infarktov nižja. Tako je razvil hipotezo, da so nasičene maščobne kisline glavni krivec za smrt zaradi srčnega infarkta in da bi z zmanjšanjem njihovega vnosa zmanjšali pogostost srčnih obolenj.
V sedemdesetih je Ancel Keys s svojo raziskovalno skupino želel potrditi hipotezo še s klinično raziskavo. Dvema skupinama so določili različni dieti: ena je imela višji delež holesterola in visoko vsebnost nasičenih maščobnih kislin, druga pa je imela trikrat nižji delež holesterola, nasičene maščobne kisline pa so bile nadomeščene z nenasičenimi. Druga skupina je imela pričakovano nižji delež holesterola v krvi. Raziskovalce je presenetila ugotovitev, da pogostost smrti zaradi srčnega infarkta pri skupini z nižjim deležem holesterola ni upadla. Raziskava je izšla šele leta 2016, zato njeni izsledki na prehranske smernice v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja niso vplivali.
Leta 1977 so Združene države Amerike izdale prehranska priporočila, naj se jé manj maščobe, kot ukrep za zmanjšanje tveganja za srčni infarkt. Mnogo podjetij je pričelo prodajati izdelke z nižjo vsebnostjo maščobe in na splošno je delež dnevne energije, pridobljen iz maščob, upadel. Maščoba je najbolj kalorično makrohranilo, zato je z izogibanjem njenemu uživanju najlažje narediti hrano manj kalorično – torej manj redilno. Hkrati pa se je hitro prijela enostavna trditev »maščoba dela maščobo« ali po angleško »fat makes you fat«.
Tako je v Združenih državah Amerike med letoma 1970 in 2000 delež kalorij, pridobljen iz maščob, upadel za 4 odstotke – kljub temu pa je delež debelosti narastel za nadaljnjih 15 odstotkov. Kako smo torej prišli do porasti debelosti kljub omejevanju uživanja maščob? Izkazalo se je, da se je kljub nižji vsebnosti maščob splošna velikost obrokov povečala. Namesto maščob so ljudje pričeli uživati več ogljikovih hidratov, hkrati pa so na splošno pojedli več vsega. Tudi maščob.
Statistika prehranskih navad je torej pokazala, da maščobe niso edini krivec za porast debelosti, temveč je krivo povečano uživanje ogljikovih hidratov in sladkorjev. To je pokazala tudi analiza iz leta 2014, kjer so preučili raziskave, ki so spremljale telesne teže glede na količino zaužitega sladkorja. Opisna analiza je pokazala, da je umik sladkorja iz prehrane pomenil upad telesne teže za skoraj en kilogram, ob povečanem uživanju sladkorja pa se je telesna teža za skoraj en kilogram povečala. Po drugi strani pa je na Norveškem med letoma 2000 in 2018 letna poraba sladkorja upadla za 44 odstotkov, vendar je kljub temu prišlo do porasta debelosti za skoraj 10 odstotkov. Kako je torej sladkor povezan z debelostjo?
Zgodovina očitno kaže, da epidemija debelosti ni posledica zgolj enega dejavnika. Prehrana je seveda eden ključnih dejavnikov – ampak je pomembno, kakšna je hrana in koliko je pojemo – vplivata pa seveda tudi življenjski stil in količina gibanja. Prav zaradi večplastnosti in mnogih vplivov, ki vsak po malo doprinesejo svoje, pa je raziskovanje prehrane zelo nehvaležno in zahtevno.
Oddajo smo pričeli z osnovami prehrane in vlogami makro in mikrohranil pri delovanju našega telesa, nadaljevali pa smo z zgodovino predpisovanja prehranskih smernic v boju proti epidemiji debelosti. Po vmesnem komadu si bomo pogledali, kako se te smernice zrcalijo v dietah danes. V zadnjem delu se bomo posvetili še težavam, s katerimi se soočajo raziskovalke in raziskovalci v dietetiki.
Poslušate oddajo Frequenza della Scienza na Radiu Študent, kjer danes govorimo o prehrani, zasnovali pa smo jo kot trihodni meni. Za predjed smo začeli z osnovami, kaj so mikro in makrohranila, zakaj so pomembna in kje se nahajajo. Nadaljevali smo z glavno jedjo: zgodovinskim pregledom spreminjanja trendov in smernic v zadnjem stoletju, nadaljevali pa bomo s pregledom, kaj je v modi danes. Za sladico se bomo posvetili še raziskovanju prehrane in zakaj je to zelo nehvaležno področje.
Trg prehranskih svetovanj in prodaje prehranskih dopolnil za namene izgube telesne teže je v letu 2021 znašal več kot 250 milijard dolarjev – njegova vrednost pa naj bi se do leta 2026 povečala na več kot 350 milijard dolarjev. Želja po dobrem videzu in zdravem počutju je vodila v porast popularnosti hitrih diet, v angleščini fad diets. Te nudijo hitro izgubo telesne teže, vendar jim pogosto manjkajo znanstveni dokazi. Fad dietam je skupno, da označijo hrano kot dobro ali slabo – slednja se torej popolnoma izloči, dobra pa se jé v večjih količinah. Posledici naj bi bili izguba telesne teže in boljše počutje. Današnje diete se običajno močno upirajo sladkorju in želijo omejiti ogljikove hidrate. Zakaj je problematično označevati hrano kot dobro ali slabo, pojasni Hribar.
Ena izmed takšnih je keto dieta, ki je postala še posebej popularna v zadnjih nekaj letih. Osredotoča se na visoko vsebnost maščobe in nizko vsebnost ogljikovih hidratov v hrani. Razvili so jo na začetku 20. stoletja za zdravljenje epilepsije in je asociirana z izgubo telesne teže. Dobro vpliva tudi na reguliranje krvnega sladkorja pri sladkornih bolnikih, saj bržkone ne vsebuje sladkorja in drugih ogljikovih hidratov. Kljub temu pa zaradi visoke vsebnosti maščob, predvsem trans maščob, pogosto vodi v povišan holesterol.
Mesojeda dieta podobno kot keto dieta izloča ogljikove hidrate. Sloni zgolj na mesnih izdelkih, češ, da naj bi pomagala pri izgubi telesne teže in uravnavanju hormonskega ravnotežja. Njeni zagovorniki pravijo, da lahko celo ozdravi depresijo – njena vsemogočnost se skriva v dejstvu, da naj bi se naši predniki prehranjevali zgolj z mesom in ribami, današnja prehrana pa je zaradi visoke vsebnosti ogljikovih hidratov kriva za porast debelosti in kroničnih bolezni. Zaradi močno omejenega nabora živil je dieta dolgoročno nevzdržna – tako psihično zaradi močnega omejevanja kot tudi hranilno. Takšna hrana namreč ne vsebuje makrohranil, ki jih dobimo iz neživalskih virov. To pomeni, da praktično nima ogljikovih hidratov – torej prav nič vlaknin, manjkajo pa ji tudi mnogi vitamini. Zakaj pride do izgube telesne teže pri takšnih dietah, pojasni Hribar.
Med fad diets sodijo tudi najrazličnejše metode razstrupljanja telesa oziroma detox diete. Pogosto obljubljajo prerojenost telesa in spremenjen metabolizem, s katerim bomo shujšali in ozdraveli. Detox diete so tudi pomemben vir zaslužka za vplivneže in vplivnice, ki prisegajo na določen – seveda zelo drag – prašek, ki nas bo rešil vseh tegob. Ljudje, ki praške promovirajo, običajno svojih trditev ne podprejo z znanstvenimi dokazi – če bi upoštevali znanstvene dokaze, bi namreč vedeli, da naša telesa razstrupljajo jetra in ledvice. Detox dietam pogosto sledi izguba teže, vendar ne zaradi magično spremenjenega metabolizma, temveč enostavno zaradi nižjega vnosa energije. Nobena detox dieta pa ni dokazano eliminirala strupov, ki naj bi se kopičili v našem telesu.
Drug pristop k izgubi telesne teže je občasno stradanje, bolje poznano pod angleškim pojmom intermittent fasting. Primer tega je, da ne jemo po šesti uri zvečer ali da se izogibamo zajtrku. Takšno prehranjevanje ne omejuje tipa hrane, ki ga smemo ali ne smemo uživati, temveč omeji hranjenje na določeno okno – bodisi po dnevih ali urah. V raziskavah, kjer so primerjali običajno hranjenje z občasnim stradanjem, se je izkazalo, da je občasno stradanje povezano z izgubo telesne teže. Stara modrost pravi, da je temu tako, ker hrana po šesti pač redi. Danes vemo, da je to zato, ker se zaradi omejenega okna hranjenja po večini zmanjša dnevni vnos energije, ki vodi v izgubo telesne teže.
Star vic pravi, da je najbolj učinkovita francoska dieta, ki se imenuje mn žri [mn žhí] – torej manj jej, pa boš shujšal. Takšna trditev je seveda preveč enostavna, saj moramo s prehrano dobiti dovolj energije ter makro in mikrohranil, da ostanemo zdravi. Vendar pa se lahko strinjamo z dejstvom, da če smo zdravi in ne trpimo za kroničnimi ali drugimi boleznimi, za zdravo prehranjevanje ne potrebujemo posebnih diet. Vsem prej navedenim dietam je namreč skupno, da vodijo v zmanjšan vnos energije, ki pripelje do nižje telesne teže. Zveni enostavno, saj so v končni fazi smernice zdravega prehranjevanja relativno preproste – ampak zahtevajo dolgoročno pozornost pri načinu prehranjevanja, čemur se danes v hitrem tempu naših življenj težko posvetimo in bi rajši neko hitro dieto, ki nam bo v enem mesecu prerodila telo, da bo postalo zopet bolj zdravo. Ne glede na to, s čim smo se prehranjevali zadnjih deset let.
Bližamo se zadnjemu vmesnemu komadu pred koncem oddaje. Prebavili smo že predjed, za katero so bile na meniju osnovne sestavine prehrane in vloga makro in mikrohranil. V nadaljevanju smo za glavno jed predelali zgodovino določanja smernic zdravega prehranjevanja in kako se to odseva na dietah, ki so popularne danes. Smernice, kaj je zdravo in kaj ni, so se torej v preteklosti zelo spreminjale – zato se bomo za sladico posvetili težavam pri raziskovanju prehrane in kako se to odseva v smernicah, ki se jih nato posreduje družbi.
Poslušate Radio Študent, kjer v oddaji Frequenza della Scienza govorimo o prehrani. Pričeli smo s predjedjo – osnovami, iz česa je prehrana sestavljena, in nadaljevali z glavno jedjo, kjer smo prebavili epidemijo debelosti in kako so jo vlade v prejšnjem stoletju poskusile omejiti. Pojasnili smo tudi fad diete in komentirali problem izključevanja celotnih skupin živil. Sedaj smo prišli do sladice, kjer se bomo poglobili še v samo raziskovanje prehrane.
Prehrana je področje mnogih zmed – je holesterol dober ali slab? Naj se izogibam hrani po šesti uri? Lahko jem jajca tudi za večerjo? Ali je vegetarijanska dieta bolj zdrava od vsejede diete? Nutricionistika je izjemno zahtevna za raziskovanje z več vidikov, ki jih pojasni Maša Hribar z inštituta za nutricionistiko.
Za trenutek se lahko zopet posvetimo zgodovini; v 19. stoletju je znanstvenik po imenu James Lind izvedel prvi kontrolirani klinični poskus, v katerem je pokazal, da pomanjkanje vitamina C povzroča skorbut. Skorbut je bolezen, za katero je značilno pomanjkanje energije, zatečenost okončin, v hujših primerih tudi slabokrvnost in vnetje dlesni. Za skorbutom so zbolevali mornarji, ki so pluli več mesecev in običajno niso imeli dostopa do svežega sadja ali zelenjave. James Lind je za izvedbo svojega poskusa vzel vzorec dvanajstih mornarjev s skorbutom. Razdelil jih je v skupine in jim dodajal različno hrano – denimo kis, slano vodo ali pomaranče in limone.
Po enem tednu so bili mornarji, ki so uživali limone in pomaranče, bolje, ostalim pa se stanje ni izboljšalo. Ker so agrumi bogat vir vitamina C, je presodil, da skorbut povzroča pomanjkanje vitamina C. Relativno enostavna raziskava z jasnim odgovorom – vitamin C je pomembno uživati, sicer pride do bolezni.
Takšen tip raziskav je bil v predindustrijski dobi pogost. Običajno je bolezni, kot je skorbut, povzročalo pomanjkanje določenih vitaminov in mineralov. Zdravniki so torej lahko razvili hipoteze, zakaj je do bolezni prišlo, in hipoteze testirali, dokler niso ugotovili, kaj manjka v prehrani bolnih ljudi. Današnja situacija je drugačna, saj se v zahodnem svetu praktično ne soočamo več z boleznimi, ki so neposredno povezane s pomanjkanjem mikrohranil. Namesto tega se v našem svetu soočamo s prekomernim hranjenjem – ljudje pojedo preveč kalorij in hrane slabe kakovosti, kar privede do raznih kroničnih bolezni, raka in sladkorne bolezni. Pri tem gre ponavadi za kombinacije več vplivov, ki vsak po malo doprinesejo in čez čas privedejo do razvoja bolezni – zato enostavne rešitve zanje nimamo.
Nutricionistika je veda, ki je polna konfliktov in nedorečenosti. Zlati standard v medicini je denimo naključno kontroliran poskus. Raziskovalna skupina udeležence in udeleženke razdeli v dve skupini: eni skupini da zdravilo, drugi skupini pa placebo – tako kot je James Lind eni skupini bolnikov s skorbutom dal pomarančo, drugi pa ne. Če se pri skupini, ki je prejela zdravilo, zgodi sprememba, vemo, da je do nje prišlo zaradi zdravila. Znanstveniki in znanstvenice zato podoben princip uporabljajo tudi pri nutricionistiki, pri čemer denimo dvema skupinama udeležencev in udeleženk za nekaj dni ali tednov predpišejo določeno dieto in opazujejo, kako ta vpliva na njihovo počutje. Takšne raziskave so uporabne za preiskovanje kratkoročnih vplivov na zdravje, vendar nam o dolgoročnih vplivih ne povedo ničesar.
Pri proučevanju vpliva določene hrane na počutje nastane problem, kako to hrano nadomestiti. Na primeru preiskovanja vpliva maščobe na počutje se moramo vprašati, s čim smo nadomestili maščobo v nizkomaščobni dieti. Z večjim deležem ogljikovih hidratov in sladkorjev, zelenjavo ali beljakovinami? Ali je torej na spremembe vplivalo znižanje vnosa maščobe ali živilo, s katerim smo maščobo nadomestili? Dodaja Hribar.
Za proučevanje dolgoročnih vplivov zato uporabljajo opazovalne raziskave. S takšno raziskavo bi denimo želeli ugotoviti, ali uživanje določene vrste mesa vpliva na razvoj raka. Določili bi torej dve skupini, od katerih ena jé večji delež rdečega mesa, druga pa več rib, in spremljali, pri kateri skupini bi bila pojavnost raka večja. Problem je, da tip mesa zagotovo ni edina razlika med tema skupinama. Morda se z ribami prehranjujejo pretežno ljudje z višjim socialnim statusom ali pa pojedo več polnovrednih živil, kot sta sadje in zelenjava. Ali pa je v skupini, ki jé več rdečega mesa, več kadilcev in je to krivo za večjo pojavnost raka v tej skupini. Seveda je pomembno, da raziskavo zasnujejo tako, da se izognejo čim več drugim spremenljivkam, kar pa ni vedno mogoče.
Kako lahko torej navigiramo zmedeno področje nutricionistike? Spremljati moramo ne le posamezne raziskave, temveč moramo pogledati več metaanaliz, ki jih lahko dobimo pod roke. Različne raziskave, ki so z različnimi metodologijami in pogoji prišle do enakih ugotovitev, so običajno tiste, ki nakazujejo, kaj se v resnici dogaja. Zdrava prehrana na koncu ni tako zahtevna – in pri njej nobenega živila ni treba označiti kot dobrega ali slabega.
S to mislijo zaključujemo današnjo Frequenzo della Scienzo. Prebavili smo osnove prehrane, zgodovino boja proti porastu debelosti, komentirali moderne diete in pojasnili, zakaj je prehrana zahtevno področje za raziskovanje.
Današnjo oddajo je skuhala Dora, njeno kakovost je preveril Oskar. Mení je lektorirala Tina. Postregla sva jo Živa in Čeh, za temperaturo pečice pa je poskrbel Jura.
Dodaj komentar
Komentiraj