Kamenodobni um (ponovitev)
Dobrodošli v oddaji o znanosti in znanstvenih problemih. V zadnji oddaji smo se posvetili ustvarjanju vrst s premeščanjem genov med organizmi. Ta postopek najdemo tudi v naravi, kjer ga opišemo z obsežnejšim procesom, ki ga poznamo pod imenom evolucija. Ali lahko z evolucijsko teorijo razložimo vsa nenavadna vedenja živali? Da bi odgovorili na zastavljeno vprašanje, se bomo podali v svet preučevanja vedenja živali. V zaključku se bomo vprašali tudi, če imata evolucija in psihologija kaj skupnega, in zakaj Darwinovih spoznanj o naravnem izboru in spolni selekciji ne moremo uporabljati tudi za razlaganje vedenja človeka.
Beseda evolucija pomeni zgolj postopno spreminjanje nečesa. Ko pojem uporabimo v biologiji, z njim razlagamo pestrost živega sveta. Raznolikost živih bitij sega od mikroskopskih organizmov do več 100-metrskih vretenčarjev. Razvile so se živali, ki letijo po zraku, druge kopljejo zemljo, spet tretje naseljujejo morja. Življenjska pestrost, kot jo lahko vidimo danes, postane smiselna in razumljiva le skozi prizmo evolucije. Evolucijska teorija je interdisciplinarna in združuje znanja iz statistike, genetike, paleontologije, tudi psihologije in antropologije ter še mnogih drugih. Preko poznavanja evolucije namreč lahko odgovarjamo na naša najbolj eksistencialna vprašanja, kot so 'kdo smo, kam gremo in od kod smo prišli'. Razlaga torej pestrost živega sveta in njegovo plastičnost v odnosu z okoljem.
Pri razmišljanju o evoluciji je najprej nujno, da si je ne predstavljamo kot usmerjen proces v določen cilj, razumeti jo moramo kot razvejano filogenetsko drevo, v katerem vrste nenehno nastajajo na novo, druge pa izumirajo. Proces se odvija v več smereh hkrati, razvoj lahko poteka tudi nazaj k bolj izvornim oblikam. Misel razvoja od enoceličarja do človeka moramo nadomestiti z mislijo od enoceličarja do milijonov najrazličnejših vrst, med katerimi je po čistem naključju nastal tudi človek. O razlogih za navidezno usmerjenost evolucije smo se pogovarjali s profesorjem biotehniške fakultete, dr. Petrom Trontljem:
Evolucija je slep, počasen in ustvarjalen proces. Nima svojega cilja in učinkuje na razvoj prilagoditev glede na razmere, v katerih so živeli naši predniki. Jelenovo rogovje ni tako veliko zato, da se lahko bori z drugimi samci za samico, pač pa je posledica spolne selekcije.
Da se bo nek sistem razvojno spremenil, bo moral zadoščati sledečim pogojem, in sicer morajo osnovne enote sistema imeti sposobnost razmnoževanja, zgoditi se mora dedovanje ali prenos informacij s prednikov na potomce in med enotami mora obstajati variabilnost. Osnovna enota evolucije je populacija, ki jo sestavljajo sobivajoči organizmi iste vrste. Tem pogojem sledijo evolucijski dejavniki, torej dogodki znotraj populacij, ki vodijo v spreminjanje vrst.
Prvi in morda najpomembnejši dejavnik evolucije je naravni izbor, saj se dogaja neprestano, kontinuirano skozi vsako generacijo in enkratno z vidika posameznika. Genetsko se namreč lahko prilagajajo samo populacije skozi več generacij, medtem ko se lahko posameznik prilagodi zgolj fenotipsko, torej le preko vidnih sprememb, ki se na potomce ne dedujejo.
Preživetje je z vidika evolucije pomembno le v funkciji razmnoževanja. Naravna selekcija je posledica dednih razlik v številu potomcev med osebki neke populacije. Najbolj očitna in vsem poznana posledica tega dejavnika je adaptacija ali prilagoditev. Najhitrejša antilopa bo imela največ potomcev, a če bo njen habitat zalilo morje, bo izumrla celotna populacija. Generacija se lahko na takšne hitre spremembe v okolju teoretično odzove le, če je populacija genetsko neskončno pestra.
Vpliv selekcije je retrograden, deluje na trenutno generacijo in v dobro potomcev. Učinek ima na neštete lastnosti in njihove interakcije, ki skupaj določajo, koliko potomcev bo imel osebek za časa svojega življenja. Naravni izbor tako ne vodi v preživetje močnejših, zato je ideja o kopičenju uspešnejših genov oziroma alelov napačna. Kot bomo izvedeli v nadaljevanju oddaje, je bila evolucija v svoji zgodovini vse prevečkrat podvržena takšnim in drugačnim znanstvenikom, ujetim v duh svojega časa.
Na samo gensko pestrost populacije nadalje vpliva tudi dejavnik izbire partnerja. Kako izbira partnerja vpliva na evolucijo, smo vprašali predavatelja Petra Trontlja:
Pomemben dejavnik evolucije je tudi migracija, saj priseljevanje in odseljevanje pozitivno vplivata na raznolikost genskega sklada populacije. To pomeni, da večji ko je nabor različnih genov v populaciji, večja je verjetnost, da bodo ob spremembi okolja nekateri posamezniki preživeli in nadaljevali razvoj vrste.
Drugi dejavniki evolucije se odvijajo na molekularnem in celičnem nivoju, in sicer gre za različne mutacije genoma, ki se preko dedovanja ne popravijo, in genski vlek ali drift, kar pomeni premik bralnega okvirja genskega zapisa, ki lahko vodi v sintezo drugačnih proteinov. Ta dejavnik deluje predvsem naključno in je opazen le v populacijah z omejeno velikostjo. Glede na to, da se evolucija vedno dogaja v povezavi z dedovanjem, nas je zanimalo, do katere stopnje jo lahko upoštevamo pri razlagi vedenja živali?
Trontlja smo vprašali tudi, kaj je pri raziskovanju vedenja v odvisnosti od evolucije problematično.
Ko preučujemo vedenje katerekoli živalske vrste, tudi človeka, si lahko zastavimo različna vprašanja, na primer kako ptič leti, kako leti netopir, zakaj slon trobi, kako se premika kača, kako se sporazumevajo opice in zakaj nam je nekdo všeč. Vedenje ljudi in tudi drugih živali preučujejo psihologija, etologija, nevroznanost in kognitivna znanost. Vedenje skupin ljudi pa na drugi strani preučujeta antropologija in sociologija. V današnji oddaji se posvečamo evoluciji vedenja, zato se na področja nevroznanosti, kognitivne znanosti in sociologije ne bomo spuščali.
Začnimo z biološkimi raziskavami vedenja. Nobelovec in etolog, Niko Tinbergen, je raziskovanje vedênja živali razdelil na štiri vprašanja, in sicer: kako vedenje deluje, kako se razvije ter čemu služi in zakaj je takšno, kaj je vodilo evolucijski razvoj določenega vedenja. S tem je Tinbergen ločil etologijo od psihologije, ki se je primarno ukvarjala le z vprašanji proksimalne razlage vedênja, torej z vprašanjem kako. Medtem se je biologija posvečala predvsem vprašanjem 'čemu in zakaj se je določeno vedênje razvilo'. Kot bomo videli v nadaljevanju, so se v zgodovini preučevanja človeškega vedenja kar nekajkrat vmes vmešala spoznanja evolucije. O povezavi med psihologijo in evolucijo je pisal že Charles Darwin.
Sledi krajši glasbeni premor. Ostanite z nami in izvedeli boste več o preučevanju vedenja in ali nas skozi življenje resnično vodi kamenodobni um.
Še vedno poslušate oddajo Fequenza della Scienca na 89.3, v kateri se pogovarjamo o evoluciji in njenem vplivu na vedênje sodobnega človeka. Izvedeli smo, kaj pomeni evolucija v biološkem smislu in kakšna vprašanja si biologinje in biologi zastavljajo, ko preučujejo vedenje živali. Nadaljujemo pa s področji, ki se dotikajo preučevanj vedenja človeka.
Evolucijo vedenja in kognicije preučuje poleg etologije in evolucijske biologije tudi primerjalna psihologija, pri kateri raziskovalke in raziskovalci primerjajo vedenje različnih vrst. V svojem delu primerjajo sorodne vrste, ki imajo skupne prednike, ali pa tudi oddaljene vrste, ki so imele skupne prednike v oddaljeni evolucijski zgodovini. Psihologi velikokrat primerjajo vedenje oziroma izvajajo vedenjske eksperimente z ljudmi in šimpanzi. V teh študijah ugotavljajo, katera vedenja naj bi izhajala iz skupnih prednikov. Pri komparativni psihologiji lahko pride tudi do napačnega sklepanja, saj se vedenje pri dveh vrstah lahko razvije tudi konvergentno, saj podobni socialni in okoljski pritiski lahko vodijo do enakega vedenja.
Pri funkcionalni morfologiji živali lahko opazimo konvergentno evolucijo, na primer pri letenju ptic in netopirjev. Oboji imajo krila, ki so se sicer razvila iz sprednjih okončin štirinožnih živali, a so si anatomsko vseeno različna, čeprav služijo enaki funkciji.
Tako moramo tudi pri primerjalnih vedenjskih eksperimentih na živalih zelo dobro poznati organiziranost živali in se zavedati, ali preučujemo socialno vrsto živali ali ne. Nadalje moramo poznati tudi okolje, v katerem živijo, ali preučujemo prostoživečo populacijo ali v ujetništvu vzgojene živali.
Konvergentno evolucijo vedenja lahko vidimo pri socialnih veščinah udomačenih psov. Udomačeni psi sledijo pogledu ljudi in razumejo tudi kazanje na predmete s prsti. Medtem ko šimpanzi v eksperimentih teh veščin ne izkazujejo. Raziskovalke in raziskovalci predvidevajo, da se je tovrstno vedenje razvilo tekom udomačitve. Točnih evolucijskih pritiskov in vzrokov, ki so vodili v nabor socialnih veščin udomačenih psov, še ne poznamo.
Charles Darwin je v svojem najbolj znanem delu O nastanku vrst zapisal, da bo v prihodnosti verjetno tudi psihologija začela raziskovati človekovo vedenje preko postopnega spreminjanja ali gradacije. Tudi v knjigi Izvor človeka / The Descent of a Man je zapisal, da lahko lastnosti človekovega uma razumemo kot rezultate evolucije na podlagi naravne in spolne izbire. Pri tem moramo upoštevati, da naj bi te lastnosti imele skupen izvor. A ob vsem tem je Darwin tudi izrazil dvom o uporabnosti razlage vedenja preko procesa spolne selekcije znotraj modernih človeških družb.
Darwin v prvih ponatisih knjige O nastanku vrst sploh ni govoril o “preživetju najbolj uspešnih” oziroma ni uporabljal slavne besedne zveze “the survival of the fittest”. To je v Darwinovo teorijo uvedel njegov sodobnik, angleški intelektualec Herbert Spencer. Preživetje najuspešnejših se pojavi šele v petem ponatisu knjige O nastanku vrst. Herbert Spencer je ta izraz uporabljal tudi, ko je govoril o družbi oziroma o evoluciji družbe. Zagovarjal je namreč socialni darvinizem, po katerem naj bi tekmovalnost vodila do preživetja najboljših podjetij, kar naj bi poskrbelo tudi za dobrobit ostale družbe. Izraz “preživetje najbolj uspešnih” je tako nujno treba razumeti v zgodovinskem kontekstu viktorijanske Anglije.
V sodobni biologiji se temu izrazu izogibajo in raje uporabljajo izraz “naravna izbira”. V teoriji evolucije je bolj kot preživetje pomembno razmnoževanje. Kot smo povedali že na začetku oddaje, nikakor ni nujno, da najboljši zares preživijo, prav tako tudi ni nujno, da se najboljši razmnožujejo. Lahko bi celo rekli, da se vrste prilagodijo ravno toliko, kolikor je potrebno. V evoluciji je namreč veliko odvisno tudi od naključij.
Pred nekaj desetletji se je v psihologiji pojavilo novo področje evolucijske psihologije. Nekateri vidijo njene začetke tudi v sociobiologiji, ki jo je začel harvardski biolog Edward Wilson. Wilson je prvi uporabil védenja s področja evolucijske biologije za razlago človeškega vedênja. V zadnjih poglavjih knjige Sociobiology: The New Synthesis je ponudil razlage spolnih vlog, homoseksualnosti, agresije in religije. Kritiki so ga obdolžili genetskega determinizma in pripovedovanja zgodbic. Tudi on je bil, podobno kot Herbert Spencer, del določenega časa v zgodovini. V začetkih Wilsonove sociobiologije so se vzdigovale korporacije in tako so bile razlage, ki so poudarjale, kako dobro je biti povezan z visoko družbo ter imeti pomembne prijatelje, zelo popularne.
Wilson je svojo teorijo v večini utemeljeval na dedovanju genov za različna vedenja. Zagovarjal je idejo o univerzalni človeški naravi, ki jo lahko preučujemo s klasičnimi metodami trdih znanosti. Kot bomo videli v nadaljevanju, lahko nekatere Wilsonove poglede odkrijemo tudi pri zagovornicah in zagovornikih evolucijske psihologije.
Glavna struja evolucijskih psihologinj in psihologov prihaja s kalifornijske univerze v Santa Barbari. To so Leda Cosmides, John Tooby, Donald Symons in David Buss. Njihova glavna premisa je, da “naše moderne lobanje prenašajo kamenodobni um.” Gre za pogled, ki v sodobnem svetu zveni zastarelo. O kritiki evolucijske psihologije smo vprašali ameriškega biološkega antropologa, profesorja Jonathana Marksa* z Univerze v Severni Karolini:
V grobem lahko torej trdimo, da evolucijska psihologija temelji na premisi, da je človeški um prilagojen na življenje v kameni dobi. Eden izmed glavnih konceptov evolucijske psihologije je evolucijska prilagojenost na okolje ali po angleško the environment of evolutionary adaptness. Koncept govori, da je naše vedenje prilagojeno na stabilna okolja, v katerih so se pred nekaj deset tisoč leti razvijale naše prednice in predniki. To okolje je bila afriška pleistocenska savana. A če podrobneje pogledamo arheološke podatke, dolgotrajno stabilno okolje v človeški evoluciji nikoli ni obstajalo. Ljudje so se morali ves čas prilagajati različnim okoljem in si ob tem prilagajati tudi okolje za lažje življenje.
Sledi glasbeni premor za lajšanje vašega življenja, nato pa nadaljujemo s konceptom prilagoditvenega zaostanka.
Dobrodošli nazaj na frekvenco 89.3. V današnji oddaji Frequenza della Scienza se posvečamo povezavi med evolucijo in vedênjem pri človeku in drugih živalih. Nadaljujemo pri prilagojenosti človeka na pleistocenske savane, zaradi česar naj bi, kot pravi teorija evolucijske psihologije, naš kamenodobni um še vedno vodil naše vedênje.
Iz pogleda evolucijske prilagojenosti na pleistocen izhaja tudi koncept o prilagoditvenem zaostanku ali adaptive lag človeške vrste na okolje. Kot že omenjeno, naj bi se naše vedenje razvijalo skozi tisočletja v stabilnem okolju in se na to okolje prilagodilo. A ker se je po poljedelsko kmetijski revoluciji v poznem pleistocenu okolje, tako družbeno kot zunanje, začelo zelo spreminjati, človeško telo in naš um še vedno zaostajata za spremembami, ki so jih prinesli sodobnejši načini življenja. Do adaptacij naj bi na ravni genoma prihajalo prepočasi, da bi bili ljudje lahko prilagojeni na novo okolje.
Nove raziskave človeškega genoma nasprotujejo tudi tem trditvam zagovornikov evolucijske psihologije. Kar nekaj sprememb, tudi na ravni genskega zapisa, naj bi se zgodilo zelo hitro v razvoju razumnega človeka. Zaradi same kompleksnosti genetike in izražanja genov je težko sklepati, kaj so spremembe prinesle. Znanstvenice in znanstveniki skušajo v okviru preučevanja koevolucije genov in kulture razumeti človeško vedênje kot produkt dveh različnih, a prepletenih evolucijskih procesov, in sicer genetske ter kulturne evolucije. Zanimiv primer koevolucije je zmožnost presnavljanja laktoze v mlečnih izdelkih.
Raziskovalke in raziskovalci so preučili primer prilagoditve, ki 35 odstotkom človeške populacije omogoča prebavljanja laktoze tudi, ko odrastemo. Do spremenjenega izražanja nekaterih genov, ki nam omogočijo presnavljati mleko tudi, ko smo odrasli, naj bi vodilo udomačevanje živali in kmetijstvo. To se je zgodilo pred dobrimi pet tisoč leti.
Poleg tega nam za razlago različnih človeških vedenj ni treba odgovorov iskati v genih. Raznolikost človeškega vedênja, kot pove Marks*, ne izhaja iz genov:
Šola evolucijske psihologije zagovarja tudi modularnost uma, po kateri naj bi se pri človeku razvili posebni domensko specifični mehanizmi oziroma programi, ki so odgovorni za določena vedenja. V svojih razlagah modularnost človeških možganov primerjajo z žepnim švicarskim nožkom. Iz domensko specifičnih mehanizmov izvira tudi ideja o obstoju univerzalne človeške narave in vedenja. Vseeno pa evolucijske psihologinje in psihologi trdijo, da lahko različni pogoji iz okolja sprožijo različne vnaprej razvite odzive ali vedênja na dražljaje.
Novejše raziskave s področja nevrobiologije in razvojne psihologije tem pogledom nasprotujejo. Vedno bolj pomembno mesto pri razvoju osebka imajo izkušnje, ki regulirajo sinaptične povezave, nevronska omrežja in vplivajo tudi na izražanje genov v možganih, kar vodi v plastičnost, tako strukturne kot tudi funkcionalne organiziranosti možganov. Marks* opozori, da ne moremo tako preprosto povezati genetskih enot z zgradbo telesa ali z izraženim vedenjem:
Marks* pove tudi, zakaj on misli, da so razlage vedenja skozi genetiko postale tako popularne:
Ob nevrobiologiji in razvojni psihologiji so se razvijala tudi področja in teorije kot na primer: epigenetika, teorija dvojnega dedovanja in teorija razvojnih sistemov ter teorija o oblikovanju niše. Vse te izpostavljajo, da se človeško vedênje in um razvijata skozi preplet posameznice ali posameznika z okoljem, tako družbenim kot naravnim. Po teoriji oblikovanja niše ljudje in tudi druge živali s tem, ko si oblikujejo svoje okolje, kjer prebivajo, sočasno vplivajo tudi na svoj razvoj in evolucijo. Zanimiv preplet okolja, kulture in evolucije človeškega telesa ter možganov nam opiše Jonathan Marks*:
Evolucijska psihologija se veliko posveča izbiri spolnih partnerk in partnerjev pri človeku. Eden izmed glavnih raziskovalcev je David Buss z Univerze v Teksasu. Leta 1989 je v priznani znanstveni reviji Brain and Behavioral Sciences objavil raziskavo 37 kultur, pri kateri je s pomočjo univerzalnega vprašalnika ugotovil, da je za dekleta pri izbiri fanta pomembno, da imajo fantje nekaj bogastva, da bodo lahko poskrbeli zanjo in za njune potomce. Medtem pa po razlagi te raziskave fantje na dekletih občudujejo bolj telesne lastnosti. Za mnenje o omenjeni raziskavi vprašamo Marksa*:
Veliko raziskav s področja evolucijske psihologije uporablja tudi zelo slab vzorec, ki ga nekatere kritičarke in kritiki poimenujejo s kratico WEIRD. V takšnih raziskavah namreč sodelujejo ameriške študentke in študentje, ki prihajajo iz zahodnih, izobraženih, industrializiranih, bogatih in demokratičnih družin. Druge medkulturne raziskave so pokazale, da ta vzorec lahko pokaže zelo drugačna vedênja, ki nikakor niso skupna vsem ljudem na svetu. Vedênje ljudi in drugih živali je raznoliko. Kot ni načina, kako je biti človek, tudi ni načina, kako je biti bonobo.
Poleg evolucijskih psihologov in psihologinj preučujejo evolucijo človeškega vedênja tudi v drugih vedah, kot na primer v človeški vedenjski ekologiji in v raziskavah kulturne evolucije. Pri tem v vedenjski ekologiji razumejo človeka skozi povečanja njegovih reproduktivnih zmožnosti. Kulturna evolucija pa se posveča družbenemu prenosu znanj in veščin. Socialni prenos naj bi bil razlog za variacijo človeških vedenj. Socialno učenje lahko razširi vedenje znotraj populacije in ob tem lahko kulturne prakse med ljudmi spremenijo selekcijske pritiske in delujejo povratno na človeški genom. A za vedenje, kot smo spoznali tekom oddaje, niti ni nujno, da se geni spreminjajo oziroma da se začnejo drugače izražati.
Kaj si o drugih vedah, ki poleg evolucijske psihologije preučujejo evolucijo človeškega vedenja, misli Marks*?
Vseeno Marks* poudarja, da lahko na nekatera vprašanja odgovorimo le s povezovanjem različnih ved ali s tako imenovanimi interdisciplinarnimi pristopi:
Iskanje razlogov za tako živalsko kot človeško vedênje znotraj genov je nesmiselno. Problem, kako razumeti človeka kot del narave in kako razložiti vedenje brez podlage v evoluciji, se ne dotika le človeka, ampak tudi drugih živali.
Za zaključek Marks* povzame del težav pristopov evolucijske psihologije, ki skuša problem človeškega vedenje razumeti skozi oči biološke evolucije:
Prevladujoča ideologija si vedno znova prilagaja evolucijsko teorijo in jo izrablja za opravičevanje svojih ciljev in interesov. Kako se to kaže na področju evolucijske psihologije in zakaj je evolucijska psihologija problematična smo vprašali tudi profesorja biotehniške fakultete, Petra Trontlja:
Ljudje zelo težko presežemo dihotomijo med naravo in družbo. Znanstvenice in znanstveniki pri tem niso izjeme. Vendar se moramo zavedati, da smo le ena izmed vrst na razvejanem drevesu evolucije, ki pa je razvila simbolno mišljenje in človeško kulturo. Zato ni nenavadno, da se pojavljajo vprašanja, ali lahko preučujemo človeško vedênje, ne da bi vzeli v zakup biološko evolucijo - so tovrstne raziskave zares smiselne, kdaj so in kdaj niso? Je potrebno narediti jasno ločnico med evolucijsko biologijo in sociokulturnimi pristopi k preučevanju človeka?
Vsekakor človeškega vedenja ne moremo razložiti z nekaj preprostimi formulami in števili. Genetski determinizem nas ne vodi nikamor, zato se ga znanstvenice in znanstveniki izogibajo.
Morda bi se morali ob poplavi ogromnih projektov, kot sta projekta Človeški genom in Človeški možgani, vprašati, ali bomo sploh lahko oziroma kako bomo prerisali vsa vedenja človeka na določen del možganov ali v določen del genskega zapisa? Odgovorov na vsa vprašanja ne poznamo, a upamo, da smo vam vsaj malo odprli okno v svet raziskovanja evolucije in vedenja. In ravno dvom je tisti, ki nas vodi do čudenja in vedno novih nenavadnih vprašanj, ki si jih zastavljamo, ko opazujemo vedênja drugih.
Človeško sta se vedli Urša in Zarja.
Tehniciral je Pavle.
Brala sta Ana in Žiga.
vmesna komada:
Bad Religion - Modern Man
Björk - Human Nature
*zaradi res slabe kvalitete posnetkov smo te prevedli in sinhronizirali
Dodaj komentar
Komentiraj