Virus, ki pušča sledi
Pozdravljeni v oddaji Frequenza della scienza. Danes, skoraj leto po začetku pandemije covida-19, lahko kljub obetom novih cepiv in izboljšanega zdravljenja rahlo pesimistično trdimo, da bo virus – ali ena od njegovih različic – najverjetneje z nami ostal še dolgo. To hkrati pomeni, da se bomo morali kot družba soočati z dolgotrajnejšimi posledicami okužb. Ena od njih so bolnice in bolniki, pri katerih se različni bolezenski simptomi izražajo tudi več tednov ali mesecev po preboleni okužbi z virusom SARS-CoV-2. V današnji oddaji bomo predstavili omenjene simptome dolgega covida-19 ter poskusili podati razlage za njihov nastanek in načine spopadanja z njimi.
Kako pogosto pa se dolgi covid-19 sploh pojavi? To nam bo pojasnila raziskovalka in sodelavka oddelka za osnovno zdravstveno nego Univerze v Oxfordu, doktorica Emma Ladds.
Zaradi pogostega pojavljanja je bilo k problemu treba pristopiti sistematično. Angleški Nacionalni inštitut za odličnost v zdravstvu in zdravstveni negi, poimenovan s kratico NICE, pod svojim okriljem združuje najrazličnejše strokovnjake in strokovnjakinje. Skupaj pripravljajo z dokazi podprte smernice in nasvete za zdravnike in zdravnice ter izvajalce in izvajalke storitev javnega zdravja in socialne oskrbe. Pripravili so tudi začasne smernice za obvladovanje dolgega covida-19, ki trenutno služijo kot standard za njegovo zdravljenje. Glede na to, da gre za novo bolezen, bodo smernice v prihodnosti nadgrajevali z rezultati skrbno načrtovanih kliničnih raziskav, ki jih intenzivno izvajajo po vsem svetu.
Glede na omenjene smernice lahko o dolgem covidu-19 govorimo, ko ima oseba simptome in znake, ki se razvijejo med okužbo s SARS-CoV-2 ali po njej. Trajati morajo več kot štiri tedne, razložiti pa jih ne more nobena alternativna diagnoza. Izraz postcovid-19 pa lahko uporabimo, če simptomi in znaki vztrajajo dvanajst tednov ali dlje. Predpona »post« namreč pomeni, da sta akutna faza okužbe in kateri koli aktivni proces bolezni že mimo. Ali se to v resnici zgodi že v dvanajstih tednih, pa s podatki trenutno razpoložljivih kliničnih raziskav še ne moremo potrditi. Zato se je omenjenemu izrazu bolje izogniti.
Simptome dolgega covida-19, nam bo orisal kar prebolevnik sam. Davor Tavčar piše dnevnik o poteku koronavirusne bolezni pri sebi. Bolnišnične oskrbe v akutni fazi okužbe ni potreboval, a kljub temu triindvajset tednov po njej posledice še vedno občuti.
Poleg omenjenih literatura navaja tudi vrsto drugih nevroloških simptomov, kot so na primer glavoboli, vrtoglavica, naglušnost ter spremenjena voh in okus. Pogoste so tudi težave z dihali, ki vključujejo oteženo dihanje, suh kašelj in tiščanje v prsih. Posamezniki in posameznice opisujejo prisotnost bolečin v mišicah, težave s kožo in nastajanje krvnih strdkov. Našteti simptomi lahko izginejo in se čez čas ponovijo. Kronični bolniki in bolnice neredko navajajo poslabšanje pridruženih bolezni, kot sta na primer neurejena sladkorna bolezen in visok krvni tlak. Sklenemo lahko, da imamo opravka s široko paleto simptomov, ki se od osebe do osebe razlikujejo.
Tu omenimo nedavno raziskavo, v kateri so spremljali dobrih 2000 bolnikov z dolgim covidom-19 iz Nizozemske in Belgije, starih med devetintrideset in štiriinpetdeset let. V preiskovani skupini so zabeležili kar devetindvajset različnih simptomov. Magister rehabilitacijskih znanosti iz Centra za rehabilitacijsko raziskovanje Univerze v Hasseltu v Belgiji Maarten Van Herck je o omenjeni raziskavi povedal:
Dolgi covid-19 se ne pojavlja samo pri osebah, ki so se z virusom v akutni fazi borile v bolnišnicah. V omenjeni raziskavi je bolnišnično oskrbo pri prebolevanju covida-19 potrebovalo le pet cela tri odstotka vseh vključenih v raziskavo. Ladds nam razloži:
Prav tako ne moremo reči, da sindrom prizadene le določeno starostno skupino. Malo verjetno je, da se bodo otroci s SARS-CoV-2 okužili, ga prenašali in bili zaradi bolezni hospitalizirani. Ni pa še znano, ali bi lahko blaga ali asimptomatska okužba pri otrocih povzročila dolgi covid-19. Nekaj aktualnih podatkov je z nami delila Maria Beatrice Zazzara, doktorica medicine z Znanstvenega inštituta za raziskave, hospitalizacijo in zdravstveno varstvo univerzitetne klinike Agostino Gemelli v Rimu.
Simptoma, ki ju omenja Zazzara, sta nespečnost in neješčnost. Kot domnevne podledice virusne okužbe s SARS-CoV-2 pa omenjajo še kronično utrujenost, depresijo, glavobole, epileptične napade in kožne lezije. Več podatkov o pojavljanju dolgega covida-19 v pediatrični populaciji pa lahko pričakujemo v naslednjih nekaj letih, ko bodo zaključene prve klinične raziskave na to temo.
Ocene, kako dolgotrajne so lahko posledice covida-19, za zdaj še ni moč podati. Pri bližnjevzhodnem respiratornem in hudem akutnem respiratornem sindromu, bolje poznanih pod kraticama MERS in SARS, pa so osebe o kronični utrujenosti poročale tudi več let po preboleli okužbi. Pa so posledice lahko dosmrtne? O tem Zazzara:
Spodbudna napoved, ki nas bo skupaj s prvo glasbeno osvežitvijo pripravila na lažje nadaljevanje s težjimi vsebinami oddaje.
Brian Eno - The Paw Paw Negro Blowtorch
Dobrodošli spet na devetinosemdeset cela tri megahertza, kjer beseda trenutno teče o dolgem covidu-19. Kot smo slišali v prvem delu, je oznaka »dolgi« povezana z množico različnih simptomov, ki nastopijo ob okužbi z virusom SARS-CoV-2. Zato se postavlja vprašanje, ali sploh gre za bolezen s skupnim vzrokom ali pa ima vsaka skupina simptomov svoj specifičen izvor. Pojasnjuje doktorica Emma Ladds.
Za to, da bi lahko pojasnili pojav različnih simptomov, tako še vedno manjkajo raziskave, ki bi ponudile zadovoljivo razlago vzrokov dolgega covida-19. Če je posamezne patologije možno razložiti s prisotnostjo virusa v različnih delih telesa, se potem postavlja naslednje vprašanje: kakšen je način vstopa virusa v ta tkiva? Ter naprej: ali je poškodba tkiv posledica uničenja celic, ki ga povzroči virus, ali k temu pripomorejo drugi mehanizmi? Trenutno zagato pri razumevanju vzrokov za nastop dolgega covida-19 nam predstavi zdravnica Maria Beatrice Zazzara.
Vstop virusa v pljučne celice je danes že dobro raziskan mehanizem. Virus ima na svoji površini koničast protein, ki se močno veže na receptor ACE2 na človeških celicah. Vse človeške celice, ki imajo na svoji površini omenjeni receptor, so potencialne tarče za okužbo z virusom. Ker imajo celice v človeških dihalih visoko izražen ACE2, je okužba dihal najpogostejša oblika razvoja bolezni covid-19. Toda pljuča niso edino mesto v našem telesu, kamor lahko zaide SARS-CoV-2.
Raziskovalke in raziskovalci so že pokazali, da lahko virus okuži tudi druge vrste celic, če te na svoji površini izražajo receptor ACE2. Teh je v človeškem telesu veliko in jih ne najdemo samo v pljučih, ampak v množici organov – najpogosteje v malem črevesu, ledvicah, srcu in ščitnici, nekoliko redkeje pa v krvožilnem sistemu, možganih in mišicah. Za zdaj je le malo znanega o prisotnosti virusa v drugih organih, a raziskave vedno bolj potrjujejo, da se virus ne zadržuje zgolj v pljučih.
Vse bolj sprejeta postaja teza, da je virus zmožen okužiti tudi druge organe, z njeno pomočjo pa bi lahko razložili nekatere značilne simptome covida-19, ki niso povezani s poškodbo dihal. Med drugim bi prisotnost virusa v preostalih delih telesa lahko pomagala razložiti izgubo voha in okusa, glavobole, utrujenost, vrtoglavico, tvorbo krvnih strdkov, bolečine v sklepih in slabost.
Za obrazložitev psihičnih simptomov je zanimiva zlasti možnost prehajanja virusa v centralni živčni sistem. Študije vzorcev oseb, umrlih za covidom-19, kažejo da lahko SARS-CoV-2 – vsaj v nekaterih primerih – pride v nosno-žrelni prostor ter tudi v možgane. Način vstopa virusa v možgane je za zdaj še slabo pojasnjen, vendar je danes znano, da nekatere živčne celice ter celice nosne sluznice izražajo površinski receptor ACE2. Kot že omenjeno, je ta sicer veliko bolj izražen na površini celic dihalnega trakta, zaradi česar se bolezen najvidneje razvije kot okužba dihal. A že majhne količine receptorja bi lahko bile zadostne, da bi se virus zadržal možganih.
Čeprav lahko virus preide v centralni živčni sistem, zgolj njegova prisotnost ne zadošča za obrazložitev številnih hujših simptomov, povezanih s covidom-19. Kot že rečeno, je patofiziologija virusa v možganih še dokaj neraziskano področje, a dosedanje študije niso pokazale znatnega razmnoževanja virusa v osrednjem živčevju umrlih. Nasprotno – odkritje virusa v možganih je redko. Analiza trupel sicer ne da slike, ki bi bila primerljiva s potekom okužbe pri živih ljudeh, saj se lahko telo do nastopa smrti vsaj v nekaterih predelih že znebi virusa. Vseeno pa je količina SARS-CoV-2 neprimerljivo manjša od količine drugih virusov, ki ciljajo specifično na živčne celice, kot je na primer virus stekline. Poškodbe živčnih celic pri covidu-19 najverjetneje niso povsem povezane z razmnoževanjem virusa v teh celicah.
Centralni živčni sistem najverjetneje ni tarča virusa, temveč se ta tam znajde po naključju, ker je naš nosno-žrelni prostor blizu možganov. Kot smo videli, pa lahko okužba z virusom kljub temu privede do dolgotrajnejših kognitivnih simptomov. Za razumevanje dolgotrajnih posledic okužbe tako ne zadošča poznavanje delovanja virusa v telesu, temveč moramo razumeti vlogo lastnega telesa pri razvoju bolezni in to, kako ta privede do poškodb tkiva.
Ker zna biti direkten dostop do možganov živih bolnikov malce težaven, si raziskovalci in raziskovalke pri analizi možganskih okužb pomagajo z analizo možgansko-hrbtenjačne tekočine oziroma likvorja. Likvor je telesna tekočina, ki se nahaja v okolici možganov in hrbtenjače, analiza njene celične sestave pa nam lahko da informacijo o dogajanju v osrednjem živčevju. Pregled likvorja bolnikov s covidom-19, ki so imeli pridružene nevrološke zaplete, ni pokazal prisotnosti virusa, je pa zato analiza pokazala povečano prisotnost celic imunskega sistema. Znanstveniki in znanstvenice zaradi tega sklepajo, da marsikateri zaplet, povezan s covidom-19, ni neposredno povezan z uničevanjem živčnih celic, do katerega pride zaradi virusa, temveč nastane kot posledica odziva lastnega imunskega sistema.
V boju zoper tujek se začne v telesu kmalu po okužbi odvijati množica procesov, ki jim skupno pravimo imunski odziv, njegovi glavni nalogi pa sta nevtralizacija in odstranitev tujka iz telesa. Najprej se aktivira tako imenovani prirojeni imunski odziv, ki učinkuje manj natančno, a zaradi tega hitreje kot prilagojeni imunski odziv. Ob zaznavi patogena začnejo celice imunskega sistema preostali imunski sistem opozarjati o nevarnosti, ki preti telesu. Na mestu okužbe začnejo sproščati sporočevalne molekule citokine, ki na mesto okužbe privabijo druge celice imunskega sistema, te pa pripomorejo k učinkovitemu soočanju z okužbo. Temu procesu privabljanja efektorskih celic imunskega sistema, ki ga sprožijo citokini, pravimo vnetje in prav to je razlog za pojav nekaterih značilnih simptomov bolezni in poškodb, kot so otekline, vročina in rdečica.
Vnetni proces je izredno pomemben za uspešno odstranjevanje tujkov in celjenje poškodb, toda nekontrolirano vnetje poleg odstranjevanja tujka privede tudi do prekomernega stresa na mestu vnetja. Ob dolgotrajnem vdiranju celic imunskega sistema ter aktiviranju odziva, namenjenega spopadu s patogenom, se sočasno poškoduje tudi telesu lastno tkivo. Vsak, ki trpi za blažjimi alergijami, bo hitro razumel težave, ki jih prinaša že rahel, toda nepravilen vnetni odziv. Manj poznano pa je morda dejstvo, da je kronično vnetje povezano z razvojem številnih bolezni, med drugim diabetesa, krvožilnih bolezni, kapi in infarktov, pa tudi raka.
Hujše vnetje je po navadi povezano s slabšim zdravstvenim izidom. A že manjše kronično vnetje je lahko dovolj za počasno razvijanje določenih simptomov. Znano je denimo, da kronično vnetje poveča možnost za razvoj krvnih strdkov in posledično kapi. Kronično vnetje lahko pripelje tudi do poškodb ledvic, vnetje v možganih pa lahko privede do razvoja nespečnosti in kronične utrujenosti. Specifična patologija je odvisna od predela telesa, kjer poteka vnetje, slednje pa lahko sprožijo poškodbe organa, genetske predispozicije ali pa - pomembno v kontekstu današnje oddaje - okužba.
Veliko raziskovalcev in raziskovalk je že predlagalo hipotezo, da gre pri simptomih dolgega covida-19 za obliko vnetja določenega predela telesa kot odziv na okužbo z virusom. Nekateri simptomi bolezni, med drugim kronična utrujenost, povečano tveganje za razvoj krvnih strdkov in – v nekaterih primerih – okvara organov, so podobni simptomom vnetja določenega predela telesa.
Na tej točki je treba opozoriti, da takšen potek bolezni še ni znanstveno potrjen. Poleg tega razumevanje dolgega covida-19 kot oblike vnetja v kombinaciji z virusnim uničevanjem celic odpre mnogo novih vprašanj, na katera bo treba šele odgovoriti. Med drugim še marsičesa ne vemo o tem, v katere dele telesa razen pljuč lahko virus zares pride. Vnetje tudi ni ime za en proces, temveč gre za množico procesov, ki se lahko v različnih predelih telesa odvijajo različno. Kot opozarja doktorica Emma Ladds, bo treba odgovoriti še na marsikatero osnovno vprašanje, preden bomo lahko razumeli dolgi covid-19.
Vnetje se najverjetneje kaže kot pomemben sokrivec za pojav simptomov, povezanih s covidom-19. Za celotno sliko pojava dolgega covida-19 je poleg vpliva okužbe ter lastnega imunskega odziva treba upoštevati tudi ostale predispozicije ter zdravstveno stanje posameznika ali posameznice. Poleg tega je treba upoštevati tudi socialno izključenost ter vpliv fizične izoliranosti in delovne nezmožnosti na čustveno stanje bolnikov. O možnih ukrepih in zdravljenju simptomov dolgega covida-19 bomo razpravljali po glasbenem premoru.
Nadaljujemo z današnjo oddajo Frequenza della scienza, v kateri tokrat govorimo o tako imenovanem dolgem covidu-19. Obdelali smo simptome ter ponudili nekaj hipotez o vzrokih zanj. Sedaj pa si bomo pogledali še trenutni pristop k zdravljenju dolgega covida-19.
Smernice inštituta NICE kot pristop k zdravljenju omenjajo izvedbo presejalnih krvnih preiskav, ki vključujejo pregled parametrov celotne krvne slike in profil strjevanja krvi. S temi preiskavami se oceni delovanje jeter, ledvic in ščitnice. V serumu se določi tudi koncentracijo C-reaktivnega proteina, ki je glavni pokazatelj akutne faze vnetja. Priporočljivo je preveriti tudi delovanje srca in pljuč, pri bolnikih s soobolevnostmi pa spremljati morebitno poslabšanje kroničnih bolezni. V posodobljeno verzijo bo zato po dosedanjih izkušnjah strokovnjakov in strokovnjakinj treba vključiti tudi navodila za ravnanje ob zdravstvenih zapletih, kot sta težko razpoznavna nezadostna nasičenost krvi s kisikom in nastajanje krvnih strdkov. Če spregledamo katerega koli od omenjenih zapletov, so posledice lahko hude.
Zdravljene trenutno poteka zgolj simptomatsko. Posamezniki in posameznice z dihalno stisko potrebujejo dodajanje kisika ali spreje z bronhodilatatorji. Tisti, pri katerih je povečana možnost za nastajanje krvnih strdkov, prejmejo za to potrebno zaščito v obliki tablet ali podkožnih injekcij. Pogosto se predpisujejo tudi zdravila za lajšanje bolečin, tesnobe, nespečnosti, izgube spomine in vrtoglavice. V prihodnje pa bo k problemu treba pristopiti celostno, z ustanavljanjem multidisciplinarnih klinik za diagnostiko in zdravljenje, ki bodo zaposlovale strokovnjake z ustreznimi znanji in izkušnjami. Tako meni tudi Van Herck.
Za boljše zgodnje obvladovanje bolezni in preprečitev njenih posledic bo treba podrobneje raziskati njene patofiziološke mehanizme. Odkriti je treba še neznane imunološke, genetske in presnovne dejavnike. Seveda pa ne smemo pozabiti tudi na obremenilne psihološke dejavnike, kar izpostavlja tudi Tavčar.
Do sedaj je bila večina pozornosti usmerjena v obvladovanje pandemije koronavirusne bolezni, glavni cilj pa je bil čim bolj zmanjšati število žrtev. Bolniki in bolnice z dolgim covidom-19 so se večkrat upravičeno počutili odrinjene na rob. Ali vseeno tudi zanje obstaja kakšno upanje? O tem doktorica Ladds.
Vendar bo, kot dodaja doktorica Ladds, za učinkovito soočanje z dolgim covidom-19 na prvem mestu potrebna dobro organizirana zdravstvena oskrba.
Prvo odrešitev za bolnike in bolnice z dolgim covidom-19 pa bi lahko prineslo že cepivo. Zgodnja poročila kažejo, da se je klinična slika obolelih po cepljenju proti covidu-19 izboljšala. Nekateri so poročali o izboljšanju voha in okusa ter zmanjšanju utrujenosti. To lahko pojasnimo z razumevanjem hipotetičnih vzrokov za vztrajanje simptomov. Prva teorija pravi, da bi protitelesa, proizvedena s cepljenjem, lahko preostali virus ali njegove ostanke odstranila iz organizma, druga pa, da bi lahko vplivala avtoimunski telesni odziv, ki se pojavi skupaj z okužbo. V tem primeru bi bilo izboljšanje zgolj prehodno in bi trajalo, dokler bi cepivo učinkovalo.
Trenutno potekajo raziskave, ki spremljajo koncentracije nekaterih vnetnih beljakovin v krvi cepljenih in necepljenih bolnikov z dolgim covidom-19. Te in podobne raziskave so vstopnica v svet še neodgovorjenih vprašanj v zvezi s cepljenjem in izražanjem bolezni. Spodbudno pa je, da pri prebolevnikih ni bilo zaznati, da bi se njihovo zdravstveno stanje zaradi cepljenja poslabšalo, zato je to zanje nedvomno priporočljivo. Z zadostno precepljenostjo bomo morebiti tudi zmanjšali nabor potencialnih prebolevnikov dolgega covida-19. Veseli bi bili, če bi znanstvenikom in znanstvenicam kmalu uspelo razviti še cepivo, primerno za otroke. Z ozirom na to, da ni zares znano, kakšne posledice na njih pušča virus, je ustrezna zaščita zanje še kako zaželena.
Prišli smo do konca današnje Frequenze della scienze. V zvezi z dolgim covidom-19 ostaja še veliko odprtih znanstvenih in zdravstvenih vprašanj. Virusna bolezen, ki je že dobro leto del našega vsakdana, je veliko bolj zapletena, kot smo si na začetku sploh lahko predstavljali. Ne smemo je ignorirati, temveč moramo organizirano pristopiti k raziskovanju in preprečevanju njenih vzrokov, da bomo lahko pravilno ravnali ob njenih posledicah. Nadejamo pa se, da se bo s prihodom učinkovitih cepiv in zadostno precepljenostjo populacije zmanjšalo število prebolevnikov in prebolevnic, kar bo dolgoročno razbremenilo zdravstveni sistem in družbo nasploh.
Oddajo sta pripravila Arne in vajenka Patricija.
Mentorirala je Dora.
Urednikoval je Martin.
Brala sva Lovro in Muri.
Tehniciral je Linč.
Lektorirala je Nataša.
Dodaj komentar
Komentiraj