V letošnjem letu smo dobili prvo dobitnico prestižene Fieldsove medalje za matematiko, prislužila si jo je matematičarka iranskega rodu Maryam Mirzakhani. Na žalost so letošnji podeljevalci Nobelovih nagrad ponovno spregledali ženske. Ob enajstih nagrajencih sta bili le dve nagrajenki, poleg Malale Yousafzai, ki je prejela Nobelovo nagrado za mir, je le del nagrade za medicino romal v roke nevroznanstvenici May-Britt Moser.

Pretekli teden nas je v nasprotju s tem lahko razveselila novica, da bo še ena ženska znanstvenica prevzela pomembno vlogo v znanosti. Z letom 2016 bo vodstvo Evropske organizacije za jedrske raziskave, krajše Cern, prevzela italijanska fizičarka Fabiona Gianotti. Slednja bo po šestnajstih generalnih direktorjih Cerna prva ženska, ki bo stopila na ta položaj. Fabiola Gianotti je po študiju fizike doktorirala s področja eksperimentalne fizike delcev. Zaposlena je bila kot raziskovalka v Cernu, leta 2009 pa je postala vodja eksperimentalnega projekta Atlas. Projekt Atlas je eden izmed dveh raziskovalnih projektov znotraj velikega hadronskega trkalnika, ki sta bila soudeležena pri zaznavi Higgsovega bozona julija 2012. Mimogrede, v tem projektu je sodelovalo zgolj 20 % raziskovalk.

 

Od ženskih vodij naprej k pingvinom na Antarktiko. Na tem mrzlem kontinentu prebiva šest izmed sedemnajstih vrst pingvinov. Ti neleteči, a plavajoči ptiči z zanimivim socialnim življenjem že dolgo privlačijo raziskovalke in raziskovalce, ki si sedaj želijo preučevati tudi populacijske trende znotraj različnih vrst pingvinov.

Naravno okolje pingvinov na žalost izginja, zato si znanstvenice in znanstveniki želijo preučiti prilagoditvene zmožnosti populacij na okoljske spremembe. To lahko naredijo le tako, da čim bolj podrobno spremljajo osebke, ki tvorijo populacije, ob čemer pa so naleteli na problem. Ko se približajo novim populacijam pingvinov, se jih slednji prestrašijo. Odzive strahu so zabeležili tudi s fiziološkimi odzivi, kot je na primer povišan srčni utrip. Strah in ob tem povišan stres lahko vodi tudi k možnosti izgube potomcev, nesreče, poškodbe pingvinov in druge neprilike. Ker zgolj z oddaljenim opazovanjem ne morejo dobiti dovolj podatkov za podrobne analize vedenja in fiziologije pingvinov, so si znanstvenice in znanstveniki z Univerze v Strasbourgu zamislili podkožne oddajnike, s katerimi bi jih spremljali. A težava ostaja, saj se jim morajo za sprejemanje signala prav tako približati.

 

V želji po zmanjšanju vpliva prisotnosti ljudi na pingvnine, so si zamislili ročno vodenega mini štirikolesnega roverja, ki se je prikrito pridružil skupini pingvinov. Tudi v tem primeru se je srčni utrip pingvinov povečal, a je bil ob prihodu roverja nižji kot v primeru prisotnosti ljudi.

 

V nadaljevanju so se raziskovalci poiskusili pridružiti tudi bolj zadržani vrsti pingvinov, to so cesarski pingvini. Po uvodnih poiskusih z navadnim štirikolesnim roverjem, so kasneje nanj dodali lutko pingvina in cesarski pingvini so pingvinskega roverja sprejeli v svojo družbo, raziskovalci pa so tako pridobivali signale s pingvinov.

 

Tako v raziskavi, objavljeni v znanstveni raviji Nature Methods, zaključujejo, da je to metoda s katero bodo v prihodnosti lažje dobili podatke o pingvinih, kar jim bo omogočalo odgovoriti na nadaljna raziskovalna vprašanja.

 

Ali se pingvini pogosto praskajo, ne vemo. A, ko ljudje občutijo srbečico, se nekateri praskajo tako dolgo, da to privede do bolečine. Namen praskanja je pravzaprav občutenje bolečine, saj s tem, ko občutnimo bolečino, zmanjšamo srbečico. Vsi smo gotovo že kdaj doživeli nenavaden občutek, ko se moraš nujno popraskati in potem srbenje za trenutek popusti, nakar stvar postane neznosna in ste ujeti v začaran krog praskanja. Ameriške raziskovalke in raziskovalci z Washingtonske Univerze v St. Luisu so s pomočjo miši odkrili odgovor, zakaj praskanje vodi do še več praskanja in kako je vse to povezano z bolečino.

V našem telesu najdemo različne kemične prenašalce ali nevrotransmiterje, eden izmed njih je tudi serotonin. Slednji se sprošča v centralnem živčnem sistemu in ga pogosto povezujemo z počutjem, dnevno-nočnim ritmom ter halucinacijami. Večina serotonina se v resnici sprošča iz nevroendokrinih celic prebavnega trakta, kjer nadzoruje premike črevesja in je deloma odgovoren tudi za to, ali bomo imeli diarejo ali ne. Poleg opisanih funkcij je aktiven tudi pri občutenju bolečine.

 

Serotonin lahko glede na tip celice, na katero vpliva, občutek bolečine zmanjšuje ali povečuje. V primeru raziskovanja srbenja so preučevali njegov vpliv na zmanjšanje bolečine, ugotovili pa, da povečuje občutek srbenja. V raziskavi so primerjali genetsko spremenjene miši, ki niso sintetizirale serotonina s kontrolno skupino miši, katerih celice so proizvajale serotonin, miši iz obeh skupin pa so dražili z snovjo, ki je stimulirala srbenje. Miši, ki so sintetizirale serotonin, so se praskale pogosteje kot tiste, ki serotonina niso imele naravno prisotnega. Tako so dokazali, da je serotonin povezan s srbečico. V nadaljevanju raziskav so mišim brez naravno prisotnega nevrotransmiterja umetno dodali serotonin oz. molekulo, ki je potrebna za sintezo serotonina, tako imenovani prekruzor serotonina. Miši z dodanim prekruzorjem serotonina so se tako začele pogosteje praskati.

V nedavno objavljeni raziskavi v znanstveni reviji Neuron znanstvenice in znanstveniki poročajo tudi o povezavi med celicami iz katerih se sprošča serotonin s celicami, ki izražajo od gastrina odvisne peptidne receptorje, za katere so sprva domnevali, da so povezani z občutjem bolečine. Podrobna analiza je pokazala, da v resnici od gastrina odvisni receptorji niso aktivni pri občutenju bolečine, ampak ob praskanju, iz česar so Zhong-Qui Zhao, prvi avtor članka, in kolegi sklepali, da morda serotonin aktivira te receptorje in vpliva na srbenje. A zgodba ni tako preprosta, po podrobnejši analizi so na celicah, ki so izražale od gastrina odvisne peptidne receptorje odkrili še serotoninske receptorje imenovane 1A receptorji. Ko so raziskovalke in raziskovalci tarčno dražili 1A receptorje, so se miši praskale. S podrobno celično analizo so ugotovili, da se 1A receptorji in od gastrina odvisni peptidni receptorji nahajajo zelo blizu skupaj na celičnih membranah, kar pomeni, da lahko vplivajo eden na drugega. Zelo verjetno se to na ravni celičnih membran tudi dogaja.

 

Torej, ko se popraskamo, začutimo bolečino, kar vodi v sproščanje serotonina, ki deluje na 1A receptorje, kar zaradi njihove bližine hkrati vpliva tudi na od gastrina odvisne peptidne receptorje. Ko se miš popraska po srbečem predelu, ta del postane boleč, kar vodi v sproščanje serotonina, ki naj bi zmanjšal bolečino, a ob enem to ponovno aktivira 1A receptorje, kar vodi v še večji občutek srbenja. In ujeti smo se v začaran krog srbenja, ali znanstveno, to vodi v nastanek povratne zanke.

Praskala se je Zarja.