Približevanje zelene celice
V premierni ediciji katedre za bilologjio se bomo sprehodili po tanki meji med znanostjo in umetnostjo. Sintezo eksaktnega in abstraktnega smo spremljali v četrtek, 11. januarja, ko se je v Galeriji Kapelica odvijal dogodek Frikšn bar številka 6. V prijetnem klubskem vzdušju smo spremljali pogovor o zadnjem projektu bioumetnice, doktorice Špele Petrič, naslovljen Nenavadna srečanja: Metafizika, alge in karcinom. K pogovoru, ki nas je popeljal v skrite kotičke sveta rastlin, je avtorica povabila soustvarjalca omenjenega projekta, nizozemskega biologa Rolanda van Dierendoncka, ter italijanskega raziskovalca s področja biotehnologije Federica Muffatta. Pogovor je povezovala pisateljica in publicistka Mojca Kumerdej.
Nenavadna srečanja so tretji del serije Soočanje z rastlinskim drugim. Špela Petrič želi z raziskovalno-umetniškim delom prikazati rastline kot človeku enakovredno obliko življena, brez katere si našega obstoja ne moremo predstavljati. Znotraj omenjene serije ustvarja situacije, v katerih na različne načine prihaja do stika med rastlino in človekom. Prisluhnimo, kaj je o projektu Soočanje z rastlinskim drugim povedala avtorica:
Nenavadno srečanje se torej odvija na mikroskopski ravni, med celicami zelenih alg in celicami raka. Agresivni karcinom predstavlja nenasitnega človeka, ki brez obzira na ostalo življenje spreminja okolje sebi v prid. Alga po drugi strani predstavlja nebogljeno rastlino.
Večina nas na rastline gleda kot na stvari, ki so nezmožne posebnega zaznavanja sveta okoli sebe. Kot nekakšen stroj, ki prek fotosinteze producira biomaso za našo uporabo. Temu seveda ni tako, čeprav na nivoju celice velja, da smo ljudje in rastline dve popolnoma različni obliki življenja.
Zavedati se moramo, da je razvoj vseh živalskih vrst potekal ob boku z razvojem rastlin. Drug drugemu smo se prilagajali v procesu koevolucije. Primer tega procesa je odnos med zajcem in deteljo. V ugodnih pogojih se detelja bujno razrašča po travnikih. Velika količina detelje ugodno vpliva na populacijo zajcev. Veliko več zajcev pa tako predstavlja velik pritisk na deteljo. Sčasoma začne rastlina proizvajati hormon, ki zmanjša reprodukcijski potencial živali, kar ji omogoči ponovno razraščanje. Glede na nekatere znanstvene teorije naj bi se na podoben način vzporedno s psihoaktivnimi snovmi razvila tudi človeška kognicija.
Ljudstva, ki so v sožitju z naravo živela pred več tisoč leti, so morda bolje razumela zeleno življenje okoli nas. Z razvojem človeške družbe smo, vedno bolj oddaljeni od narave, pozabili na modrosti naših prednikov. Tako danes s pomočjo znanstvenih metod ponovno odkrivamo skrivnostno in nenavadno življenje rastlin.
Tako je ena izmed fascinantnih lastnosti, ki se je marsikdo izmed nas ne zaveda, komunikacija, ki poteka med rastlinami. Ker je ne moremo razumeti z našimi čutili, so njena sporočila znana le znanosti. Za krajšo razlago načina rastlinske komunikacije prisluhnimo Rolandu van Dierendoncku:
Rastlinska komunikacija temelji na izmenjavanju kemijskih spojin prek zraka ali korenin. Izraz Wood Wide Web se namreč v procesu, imenovanem mikoriza, nanaša na podtalno povezovanje rastlin preko simbiotskih gliv. Glive, ki preraščajo najtanjše dele korenin, tako imenovane koreninske laske, se v tleh medsebojno povežejo, kar posredno poveže tudi rastline in jim omogoča izmenjavo kemijskih signalov. Evolucijsko ozadje tega zanimivega procesa nam razloži Federic Muffatta:
Projekt Nenavadna srečanja je zanimiv tudi zaradi pristopa ustvarjalcev, ki so se dela lotili brez predhodnih pričakovanj. Pristop k raziskavi brez dodelanih hipotez je v znanosti le malokdaj uporabljen. Spontan način dela pa lahko pripelje do zanimivih rezultatov. Predstavitev zaključkov glede na rezultate brez vnaprej postavljenih hipotez daje temu bioumetnišekmu delu dodaten pomen. Kot ga je v zaključnih mislih pogovora predstavil Roland van Dierendonck:
Nenavadno srečanje alge in karcinoma je tudi srečanje znanosti in umetnosti. Sinergija obeh dejavnosti je lahko nekakšna gonilna sila za njun nadaljnji razvoj. Z vidika znanosti takšni projekti odpirajo nova drzna vprašanja, ki se znotraj klasičnega znanstvenega raziskovanja ne bi pojavila. Prav tako je lahko bioumetnost kanal za širjenje znanja o živem svetu okoli nas.
Za zaključek naj povemo še, da se je performativni del projekta odvil v galeriji Kapelica pretekli četrtek. Čeprav je avtorica sama dogodek označila za nespektakularen, se je v laboratoriju na Kersnikovi zbralo veliko število ljudi, kar kaže na zanimanje širše javnosti za tovrstne dogodke.
S celicami se je družil vajenec Gregor.
Dodaj komentar
Komentiraj