Psihološka odprava v evropsko Azijo
Med prvomajskimi študijskimi počitnicami se je odprava enajstih slovenskih študentov psihologije podala v Azerbajdžan. Misija: kongres evropske organizacije študentov psihologije. Za to oddajo smo izbrali teme, ki so zaradi svoje interdisciplinarnosti zanimive tako psihologom kot laikom. Največ časa bomo posvetili narativnim teorijam kot tehnikam sprave, na primeru konflikta v Gorskem Karabahu. Drugo polovico oddaje se bodo zvrstile popularne teme globalizacije, igrifikacije oziroma gamificationa in velikega podatkovja ali big data. Zaključili bomo s političnim delovanjem Evropskega združenja študentov psihologije EFPSA.
Na tokratnem 21. kongresu EFPSE v Qakhu, hribovitem mestu severnega Azerbajdžana, se je zbralo okrog 350 študentov psihologije iz Evrope in Azerbajdžana. Čeprav je bil poudarek na druženju in reprodukciji organov organizacije, se je v vmesnem času zvrstilo nekaj bolj ali manj vsebinskih delavnic ter predavanj. Tema kongresa, človeštvo danes, je izza zidov idiličnega resorta, ki ga obdaja revščina okoliških vaščanov, zvenela groteskno.
Gorski Karabah je gorata regija v zahodnem Azerbajdžanu. Zgodovina območja sega pred naše štetje, v srednjem veku pa so se na tem območju menjavale muslimanske kraljevine. V 19. stoletju postane del carske Rusije in kasneje del Sovjetske zveze, kot avtonomna regija znotraj Azerbajdžana s pretežno armenskim prebivalstvom. Tu se zabava šele začne. Ob propadu Sovjetske zveze se je odprlo vprašanje politične ureditve Gorskega Karabaha. Od leta 1988 dalje lahko govorimo o konfliktnem območju, kjer sta se za oblast nad regijo začeli spopadati Armenija in Azerbajdžan. Leta 1994 sta državi sklenili začasno premirje. Od takrat so se zvrstili številni poskusi vzpostavitve trajnega premirja in rešitve za regijo. Aprila lani je prišlo do ponovnih vojaških spopadov. Območje z zapleteno zgodovino je še danes del konflikta med Azerbajdžanom in Armenijo.
Profesor Rauf Garagozov je konflikt predstavil s psihološkimi narativnimi teorijami in premislil vpliv čustev, spominov in stališč.
Narativne teorije v psihologiji so uporabne za razumevanje posameznika in vzpostavitev njegove osebne in kulturne identitete ter spominov. Po drugi strani so narativne teorije del socialne psihologije, ki se ukvarja s skupinami in njihovo percepcijo sveta.
Boji za območja so nam znani iz Palestine, Balkana, Pakistana in po novem tudi Gorskega Karabaha. Uporaba narativne teorije pri raziskovanju za psihologijo tako kompleksnega procesa je precej nova. Različni narativi se pogosto uporabljajo v smeri sprožitve konflikta. Raziskave, kjer je narativna teorija uporabljena v smeri razreševanja konflikta, pa so redke in podcenjene.
Pristopi k reševanju konflikta ob pomoči narativnih strategij so raznoliki. Rauf je na predavanju naštel štiri - tri klasične in eno svojo pogruntavščino. V prostem prevodu gre za pristop več enakovrednih perspektiv, grajenje mostov, pripovedništvo in progresivno transformacijo narativov. Predstavi jih s primeri, ki so bodisi resnični, bodisi izmišljeni za namen raziskave.
Kar je zanimivo v primeru tovrstnih konfliktov, je razpršitev spomina in travme na celotno prebivalstvo. Kolektivni spomin oziroma celo boleči kolektivni spomin je prisoten med izseljenimi prebivalci Gorskega Karabaha oziroma kot jih poimenuje Rauf - IDPs, internally displaced persons. Za razliko od klasične psihološke, individualne travme, lahko tukaj govorimo o kolektivni, kulturni travmi. Pomembno je izpostaviti zadnji del izjave, kjer Rauf omeni koncept tekmovanja v tem, komu se je zgodila večja krivica. Percepcija tekmovalnega žrtvovanja namreč negativno vpliva na razrešitev konflikta in premirja.
Ponovno pozdravljeni v oddaji Psihoteka na Radiu Študent. V tokratni oddaji poročamo o študentskem psihološkem kongresu v Azerbajdžanu. Za nami je dolg segment o karabaškem konfliktu in narativnih teorijah, pred nami pa kratki prispevki o drugačnih, interdisciplinarnih pristopih v psihologiji. Morda so manj znani med študenti psihologije, a zato toliko bolj zanimivi tako za psihologe kot za laike, ki jih zanima psihologija. Najprej o mladem področju psihologije globalizacije, nato o igrifikaciji in skoraj pred koncem še o velikih bazah podatkov. Zaključujemo pa s politično noto delovanja študentske psihološke organizacije.
Lukasz Stecko je doktorski študent na Univerzi v Wroclavu, ukvarja pa se s psihologijo globalizacije. Na to temo je na kongresu izvedel delavnico in študentom predstavil osnove te nove smeri v psihologiji.
Še posebej pomembna je psihologija globalizacije v času sodobnih migracijskih valov. Čeprav so migracije prisotne čez celotno človeško zgodovino, se je psihologija z njimi začela ubadati šele nedavno. Z migracijami je povezan bikulturalizem, ki je za razumevanje individualne in socialne psihologije nov, a nedvomno potreben koncept.
V svojem doktoratu povezuje globalizacijo, psihologijo in razvojne teorije ter skuša predstaviti in razširiti psihologijo globalizacije.
To znanje je uporabno na vseh področjih psihologije - strokovnega dela poleg tega ne moremo opravljati brez upoštevanja globalnih sprememb in zagat. Zaradi tega je potrebna izgradnja novih teorij in modelov, ki vključujejo vplive globalizacije na ljudi.
Lukasz in pa Maciej Kucharski sta za študente izvedla tudi delavnico o gamificationu oziroma igrifikaciji. V vsakdanjem življenju elemente igre pogosto vključujemo v izvajanje nalog, najsi bo to pri vzgoji otrok ali zbiranju nalepk za precenjene kozarce. Vendarle pa o tej temi kljub njeni vsesplošni prisotnosti, uporabnosti in zabavnosti ne vemo veliko. Maciej je na kratko predstavil, za kaj gre.
Čeprav se igre pogosto zreducirajo na mehanizme, preko katerih delujejo, je tudi za najpreprostejšo igro pomembna zgodba. Šele z okvirjem sveta, v katerega postavimo elemente igre, se olajša izvedba zapletenih in neželenih nalog. Zbiranje enakih kartic postane veliko bolj zabavno, če so različnih barv in motivov ter z njimi lahko gradimo železnico po Evropi - kot pri priljubljeni družabni igri Ticket to ride. Zakaj si ne bi takšnih zgodb ustvarili tudi za opravljanje gospodinjskih del?
Čeprav je zabava ključen del igrifikacije, je to zgolj sredstvo, ki pripelje do cilja. Najlažji primeri so morda res navajanje otrok na domača opravila ali pospeševanje potrošništva, a ta princip se lahko uporabi tudi za veliko bolj kompleksne procese in naloge.
Morda boste ta pristop za opravljanje mučnih nalog začeli uporabljati tudi sami. Morda vas bo vzpodbudil, da končno opravite tisto nalogo, s katero odlašate že celo leto. Verjetno pa smo vsi za to preveč leni in bomo ob opažanju tega principa le nemo kimali. Uporaba igrifikacije je raznolika, od socialnih omrežij do urejanja prometa.
Vagif Mustafazade - Baki geceleri
Dobrodošli v zadnjem delu oddaje Psihoteka na valovih Radia Študent. Čakata nas še potopitev v podatkovno rudarjenje oziroma data mining in pa politiko Evropskega združenja študentov psihologije EFPSA.
Fyodor Vinokurov je na Državni univerzi M. V. Lomonosova v Moskvi doktoriral iz socialnopsiholoških mehanizmov lojalnosti potrošnikov. Ukvarja se z ekonomsko psihologijo, marketingom in metodologijo socialnopsihološkega raziskovanja. V kategorijo slednjega spada tudi predstavitev podatkovnih baz, kako jih uporabljamo v svoje raziskovalne namene in ključno, kako do njih dostopamo.
Podatkovne zbirke so bolj zanesljivo raziskovalno orodje kot vprašalniki, primarno orožje psihologov. Od vprašalnikov se razlikujejo tudi po tem, da rezultate avtomatsko kodirajo in tako niso pristranske. Omogočajo izogib slabo postavljenim vprašanjem, socialno zaželenemu odgovarjanju, slabemu vzorčenju in drugim pomanjkljivostim.
O metodologiji in statistiki lahko v današnjem smislu govorimo šele po pojavu računalnikov. Ti so s svojimi nadčloveškimi sposobnostmi računanja in hrambe podatkov prinesli možnost za moderne metodologije. Računalnik lahko služi le hrambi podatkov, ki jih obdelujemo s surovo silo, sami pa ure in ure porabimo za čiščenje in analizo podatkov. Pri analizi pa se lahko veliki meri zanesemo na računalnike. Strojno učenje oziroma machine learning je eden od izhodov iz celodnevnega ukvarjanja z bazami in računanjem povprečij.
Podatkov je že sedaj malo morje, le še analizirati jih je treba. Kako pa vemo, kateri podatki so za nas uporabni in kateri so šum? Podatkovno rudarjenje ali data mining je zamudno, a nujno, ko se znajdemo pred goro podatkov, ki jih je treba izklesati, tako da bodo lahko del naše raziskave.
Kar se spremeni ob uporabi teh baz in strojnega učenja, je sam pristop k raziskovanju. Klasično raziskovanje je sestavljeno iz preučevanja teorij, zastavljanja problemov in hipotez, ki iz teh teorij izhajajo. Šele po vsem tem sledita pridobitev in analiza podatkov. V tem primeru želimo teoretsko podkrepljeno razlagati vedenje. V situaciji, kjer pa so podatki že na voljo, lahko po njih takoj brskamo in iščemo povezave. Brez predhodne teorije in hipotez lahko ustvarjamo napovedi vedenja. Za napovedovalne modele je računalniku in tudi nam vseeno, ali za njimi stoji teorija, le da dobro napovedujejo.
Še malo in bomo končali s tokratno Psihoteko. Za konec nam bo predsednica EFPSE Clara Chetcuti predstavila novo funkcijo v organizaciji. Pisarni za mednarodne odnose se je namreč pridružil policy officer oziroma član, ki skrbi za mednarodne politike v zvezi s študijem psihologije.
S tem končujemo majsko Psihoteko. Na podlago azerbajdžanskega jazza in tradicionalne glasbe je govoril Luka. Tehniciral je Makis. Konference se je udeležila Ana.
Glasba/Music:
Alim Quasimov: L'art du Mugham
Ahmet Koch: Bella Ciao
Aziza Mustafa Zadeh: Oriental Fantasy
Rafiq Babayev: Bird Bazaar
Vagif Mustafazade: Baki geceleri
Rafiq Babayev: Advertising Jingle
Dodaj komentar
Komentiraj