Psikolaž koronavirusa

Psikolaž koronavirusa

Oddaja
26. 3. 2020 - 21.30

Lepo pozdravljene, lepo pozdravljeni v marčevski Psihoteki. V času koronakarantene smo za vas pripravile kolaž raznolikih psiholoških vsebin, vezanih na življenje v izolaciji. Oddajo je, v duhu hešteg stopimo skupaj, pripravilo več študentk in študentov, v glavnem psihologije, ne pa nujno. 

 

Na to, kako se soočamo z dnevnim bombardiranjem novic o koronavirusu, s spremembami vsakdanjega življenja in v Sloveniji še z grozljivimi ukrepi nove vlade, je odvisno, v kakšnem fizičnem in socialnem okolju se nahajamo. Na doživljanje pomembno vpliva socialni kontekst, ki v psihološkem raziskovanju pogosto umanjka kot ključna spremenljivka vedenja. Problematičnost psihologije, ki ignorira socialno okolje, predstavlja Maruša Grešak.
Maruša Grešak: Kaj naj psihologija počne v času karantene

Prevladujoča psihološka paradigma se ponaša s tem, da je psihologija znanost, ki stremi k odkrivanju objektivnih, preko časa in prostora posplošljivih resnic. Imamo definiran predmet preučevanja in metodo, zato smo prav takšni, kot so kemiki in fiziki. Zagotovo pa daleč stran od humanistov. Mi znamo s svojimi inštrumenti človeka izmeriti od glave do pet, in vse možne manifestacije posameznikovega obstoja, recimo blagostanje, vrednote, karakter, strahove, sposobnosti, pretvoriti v številke. Te nato oblijemo z betonom statistične značilnosti, kjer ostanejo zacementirane zelo dolgo. 

Na Filozofski fakulteti se lahko psihološke znanosti naučiš, ne da bi prebral eno samo knjigo. Včasih je še lažje, če jih ne. V pozitivističnem pristopu odkrivanja zakonitosti človeške duševnosti pa mainstream psihologija vedno znova pade v lastne razpoke. Te nastanejo tam, kjer poskuša izkopati in vreči stran številne okoljske spremenljivke. Te obkrožajo predmet opazovanja in so pravzaprav del njegove resničnosti. Ta pa je preveč kompleksna, da bi jo lahko kvantificirali, in zato se mora psihologija teh okoljskih spremenljivk, ki jim lahko rečemo tudi kontekst, nekako znebiti. 
Pandemija koronavirusa nas je s pomočjo JJ zaprla v hiše, na plano pa je med drugim po hitrem postopku izbezala dvome o stabilnosti psiholoških zakonitosti. Koliko lahko zares izvemo o človeški duševnosti, ne da bi upoštevali kontekst, v katerem se nahajamo? Sestrična, s katero smo se zaradi politične usklajenosti še nedavno počutili globoko povezani, je zblaznela – vse prevečkrat namiguje na to, da verjame, da lahko virus fašeš, če ješ pri Kitajcih; sosed, ki se je vedno drl, da kolo puščamo na nedovoljenem mestu, nam pomaga nesti vrečko v četrto nadstropje; v DM-u se stepemo za zadnji pok WC-papirja; čez tanke stene slišimo krike hipsterskega najstnika, ki ob misli na potovanje v eksotične kraje kriči od strahu. Ljudje se nenadoma vedemo zelo drugače, kot je to pričakovati glede na naše rezultate vprašalnikov osebnosti.

Iskanje stabilnih psiholoških resnic brez upoštevanja konteksta pa ni zgolj lahkoverno, temveč za nekatere tudi diskriminatorno. V preteklosti smo bili nemalokrat priča takšnim zlorabam v imenu znanstvenih resnic – na primer ženske so histerične, temnopolti pa manj inteligentni. Leta 1994 sta psiholog Herrnstein in politolog Murray izdala knjigo The Bell Curve, v kateri sta 15-točkovno povprečno razliko v inteligenčnem kvocientu med belopoltimi in temnopoltimi  pripisala inherentnim genetskim razlikam med rasama. Tako pač je, to je psihologija znanstveno izmerila. Tema dvema junakoma pa na pamet ni padlo sledeče. Prvič, da je variabilnost znotraj posamezne rasne skupine veliko večja kot med skupinama. Zato je izbor ene same karakteristike – barve kože – kot razmejni kriterij med dvema skupinama nepopisno naivna ideja. Drugič, vpliv različnega socialnega konteksta, ki so ga posamezniki deležni zaradi barve svoje kože – strukturni rasizem na eni in privilegiranost belcev na drugi strani istega kovanca – mediira med raso in rezultatom na testu inteligentnosti. Povedano poenostavljeno smo belci deležni boljše izobrazbe, kar se odraža tudi na višjih IQ-točkah. In tretjič, po 115 letih znanstvenega merjenja inteligentnosti nam še vedno niti slučajno ni jasno, kaj pravzaprav merimo. Stojimo v trdi temi (ajde, recimo v mračni, gosti megli, dolge ure pred zoro) in vsak s svojim čopičem rišemo po modelu – eni slona, drugi sfingo, tretji babičino domačo marmelado. Tu pa tam kdo zašepeta: ali stvar, ki jo rišemo, sploh obstaja, ali pa na platno v resnici zgolj packamo Rorschachove madeže lastnih potlačenih fantazij? Pššššš, tu merimo in se koncentriramo!

Ni se nam treba ozreti daleč naokoli, da opazimo, da se krivični, rigidni in deterministični narativi v imenu psihološke stroke izvajajo še danes. In verjetno ni boljše priložnosti kot v času koronapanike, da razmislimo o tem, v kolikšni meri lahko človeka pripišemo njemu samemu; do katere mere pa moramo, če smo le dovolj pogumni za soočenje z neujemljivo resnico, vendarle razširiti pogled na celotni kontekst.
Mainstream psihologija, vsaj takšna, kot jo vodi naša stroka, se seveda zaveda, da njen predmet opazovanja – duševni pojavi, vedenje in osebnost – obkroža kontekst. Zavoljo dogmatične pripadnosti metodi, podžgane v enaki meri tako s strahom kot z občutkom premoči, pa rajši naluknja resničnost, v katero njen predmet opazovanja ni le vpet, temveč je hkrati njen gradnik – in ona njegov. Morda bo psihologija v času karantene, ko naj se, glede na lastna priporočila, poglobi sama vase ter si vzame čas za razmislek in samorefleksijo, pomeditirala in usmerila čuječno pozornost vendarle tudi na svojo lastno paradigmo.

 

Ključen vidik trenutnega konteksta karantene je socialna izolacija. Ta pomembno vpliva na psihološke in druge vidike … Posledice socialne izolacije predstavi Sandra Modic.
Sandra Modic: Posledice socialne izolacije

 

Od splošnega pa k šolskemu kontekstu. Šole so zaprte, izobraževanje pa teče dalje, menda. Izobraževalni sistem je prvič soočen s situacijo, kjer je potrebno uporabiti informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, v katero so šole vlagale zadnje desetletje. Kako so šole, učiteljice in učitelji, učenke in učenci ter starši na to pripravljeni oziroma, bolj verjetno, kako na to niso pripravljeni in kakšne težave to prinaša, komentira Hana Hunjet.
Hana Hunjet: Problem šolanja od doma v času karantene

Z zaprtjem vseh vzgojno-izobraževalnih institucij s ponedeljkom, 16. marca, je doma do nadaljnjega “zaprtih” več kot 260.000 otrok, mladostnikov in mladostnic. Ob uvedbi tovrstnega ukrepa so se o učinkovitosti spletnega poučevanja ter učenja na domu začeli spraševati tako starši kot učitelji in učiteljice, pa tudi otroci. Mnogi prvi vtisi so dobri: otroci se zabavajo, ker imajo kar naenkrat več kontrole nad učenjem in dnevnim redom, nameščeni so udobno v svojih sobah, oblečeni v pižamice rišejo risbe in delajo prevale. Nekateri – odrasli in otroci – so bolj resnega šolskega dela preko spleta že vajeni; obvladajo komunikacijo preko mailov, učijo se tudi s pomočjo powerpointov, spletnih učilnic ter podobnih pripomočkov in tako dalje, mladi pa so še toliko bolj navajeni na medsebojno komuniciranje preko družbenih omrežij, zato si v tem obdobju lažje pomagajo in svetujejo. Vešči so tudi pretežno samostojnega dela za šolo. 
Temu navkljub pa se je pomembno zavedati, da so tako osnovnošolski pedagogi in pedagoginje kot otroci za uporabo informacijsko-komunikacijskih tehnologij, krajše IKT, vseeno različno usposobljeni, v določeni meri tudi precej slabo. Četudi je kvaliteta učnega procesa že v normalnih razmerah po osnovnih šolah in od učitelja do učiteljice zelo različna, je verjetno, da bo ta razkorak z novo obliko predajanja znanj postal še večji. 
V usposobljenosti za tovrstno delo so si različni tudi starši: nekateri računalnike obvladajo, drugi o tehnologiji vedo manj kot njihov podmladek in bodo le stežka pomagali pri učenju oziroma dostopu do potrebnih virov. V tem kontekstu je nenazadnje pomembno opozoriti še na družine, ki doma nimajo računalnikov – otrok brez dostopa do tehnologije ali interneta naj bi bilo po Sloveniji okoli 700. Ministrica pravi, da naj bi ranljivim skupinam na pomoč priskočile pristojne šole s svojimi računalniki in donatorska pomoč v višini 40 tisoč evrov, zaenkrat pa naj bi otrokom iz družin z nižjim socio-ekonomskim statusom šolsko snov dostavljali po pošti. 
A tudi odlična računalniška sredstva za določeno populacijo šolark in šolarčkov niso odlična: na daljavo in z omejenimi sredstvi je in bo najtežje poučevati otroke prvega triletja osnovnega šolanja. Najmlajši, ki so komaj dodobra zakorakali v institucijo vzgoje in izobraževanja, so načeloma zelo odvisni od prisotnosti učiteljice ali učitelja in so na tej točki ostali brez pomembne avtoritete, vodstva, celo nadzora osebe, ki je, ko je v stiku z otrokom, lahko pozorna na njegov napredek, težave in ovire, obenem pa jasno in strukturirano, konec koncev tudi preverjeno uspešno, vodi pomemben učni proces. Doma tudi ni velikih plakatov z abecedo ali poštevanko, zemljevidov, ilustracij rastlin in živali, table ali učitelja. Nekateri otroci na primer še ne berejo, ali pa berejo zelo slabo, saj se na črke, ločila, stavčne strukture in podobne stvari komajda privajajo, šola pa je za mnoge tudi edini prostor, kjer se s tovrstnimi simboli sploh ozaveščeno srečujejo. 
S tem poudarek usmerjamo na otroke staršev, ki vzgoji in izobraževanju ne posvečajo pretirane pozornosti, niso vešči dela za šolo z otroki, breme, ki je padlo na njihova ramena, pa razumejo kot tako velik zalogaj, da se mu želijo izogniti, ne čutijo odgovornosti za napredek svojega otroka, ker naj bi bila to – tudi v teh časih – izključno naloga učiteljic ali učiteljev, ter nimajo “zalog” ekonomskega in kulturnega kapitala, ki bi v domači hiši ustvarjale pogoje za uspešnejše napredovanje in ozaveščanje o pomembni vlogi šole oziroma izobrazbe. S tem imamo v mislih predvsem količino knjig oziroma pravljic, pesmi, filmov, risank in oddaj, materialov za ustvarjanje, volje za igro, ples in petje, interes staršev, da prižgejo televizor, ko je na sporedu v tem tednu velikokrat omenjena oddaja Izodrom, v kateri se prepletajo izobraževalne, informativne in razvedrilne vsebine, vsebinsko povezane z učnimi načrti. Domače okolje za vzgojo in izobraževanje nekaterih otrok ni spodbudno, v posameznih primerih je celo škodljivo. 
Tako bodo nekateri otroci v času karantene prikrajšani za intelektualni razvoj, ki jim ga omogoča zgolj in samo šolska institucija. V tem času ne bodo napredovali, nekateri bodo celo nazadovali. Če so bili do izolacije prisiljeni biti del vzgojno-izobraževalnega vzdušja, kjer imajo kulturni in znanstveni dosežki zgodovine pomembno mesto, zdaj niso več. Zdaj so nekateri prisiljeni cel dan preživeti s starši, ki delujejo po načelu: “znajdi se sam, šola je tvoja odgovornost” in so na splošno nezainteresirani za otrokovo šolsko snov in učni napredek. Določena skupina otrok pa bo v tem času s strani nemirnih staršev deležna še pogostejšega zaničevanja in ustrahovanja ali drugih oblik tako fizičnega kot psihičnega nasilja. 
Na drugi strani so sami ostali otroci, katerih starši še vedno delajo; ti so zdaj vsak dan bolj ali manj prepuščeni samim sebi. Šestletnice in šestletniki po komaj nekaj mesecih šolanja v večini niso sposobni brez konkretnega nadzora in skrbi opravljati šolskega dela; oceniti, kako se česa lotiti, kje in kako najti informacije ali pomoč, razporediti svoj čas, razumeti, kaj razporejanje časa sploh pomeni, ugotoviti, ali so delo dobro opravili … Nekateri še ne berejo, ne poznajo na uro in se ne znajo obleči. Seveda pa tudi starši, ki so sedaj doma, ne morejo kar z danes na jutri nadomestiti avtoritete učiteljice ali učitelja. 
Na dvotedensko karanteno ne računamo več. V tem primeru bi bil pritisk manjši, predvsem pa kratkotrajnejši. Prav tako odgovornost. Razmere nakazujejo, da bomo zaprti še kar nekaj časa. To pomeni, da bodo nekateri otroci do ponovnega odprtja šol sami opravljali vlogo učiteljice, avtoritete, spodbujevalca, usmerjevalke. Le upamo lahko, da tovrstni premor od vsakodnevnega obiskovanja institucij vzgoje in izobraževanja ter udeleževanja v šolskih razpravah ne bo ustvaril še večjih razlik med otroci, pa tudi med družinami. Kajti najslabše jo bodo odnesli najranljivejši; otroci, katerih starši nimajo veščin, interesa ali kapitala, da bi podmladku omogočili kvaliteten dostop in prenos znanj in vednosti, ki kasneje pomembno vplivajo na tako izobraževalne kot tudi druge dosežke.
 

Tudi visokošolski zavodi v tem času ne počivajo. Študentkam ter študentom nalagajo delo od doma. Jasno, kontekst karantene ni ugoden za študij, izolacija ni počitek in čas za duševno rast tudi ne, o čemer bomo prisluhnile malo kasneje. Nekaterim je v tem času uspelo zbrati življenjske moči in ustvariti iniciative za pomoč drugom. Ena izmed njih je tudi Facebook stran Psihosocialna podpora ob koronavirusu, s katero študentke in študenti psihologije nudijo svojo strokovno pomoč preko interaktivnih objav. Iniciativo predstavi Blaž Uršič. 

Blaž Uršič: Psihosocialna podpora ob koronavirusu

https://www.facebook.com/psiho.dezinfekcija/

 

Malo se nam že meša od te izolacije, ampak hvalabogu še imamo internet. In kdor ima internet, ta ima – prav ste uganile – meme! Ključni element informacij in humorja predstavi Otilija Dajč.

Otilija Dajč: Kaj povezuje virus, meme in duševno zdravje?

Internetnim memom se danes težko izognemo. V osnovi bi lahko rekli, da je tako zato, ker predstavljajo obliko sporočila, ki s svojo obliko privlači, hkrati pa kljub svoji jedrnati vsebini še vedno dobro informira. Odgovor ni enoznačen. Če se omejimo na situacijo, v kateri smo se znašli zdaj, je jasno, da jih z veseljem uporabljamo predvsem zato, ker je naše komuniciranje v živo močno omejeno.
Internetni memi za svoje delovanje, deljenje, se pravi širjenje, potrebujejo gostitelja – v njihovem primeru je to socialni medij. Na poti do končne oblike in rezultata pa se prav tako kot genetski zapis virusa spreminjajo in preoblikujejo. Za razliko od pravega virusa ali od mema, v Dawkinsovem pomenu besede, pa internetni memi danes z deljenjem močno pridobivajo tako socialni kot tudi politični kapital. V končni točki je tako ena izmed njihovih glavnih funkcij združevanje, povezovanje in informiranje ljudi. To se dogaja tako na ravni prijateljev, znancev, kot tudi popolnih tujcev, celo do mere, da so nekateri lahko razumljeni tudi v odnosu med različnimi kulturami. Jasno je torej, da imajo memi tako v digitalnem svetu kot tudi off-grid, veliko diskurzivno moč. Le to jim omogoča nekaj, kar lahko označimo z  Jenkinsonovim pojmom participatorna kultura; kultura, ki vsebuje relativno malo omejitev glede umetniškega izražanja in javnega vključevanja, po drugi strani pa vsebuje močno podporo za ustvarjanje in deljenje posameznikovih stvaritev ter ustvarjanje nekakšnega sistema mentorstva – podajanja in deljenja informacij, izobraževanja itd. 

Tudi drugi raziskovalci se strinjajo, da internetni memi v večini primerov sicer res ne producirajo nekakšnega “utemeljenega” diskurza, ki naj bi predstavljal ideal prenosa informacij, vendar vseeno pomembno krepijo različne načine mišljenja, ritualov in praks komunikacije, ki močno oblikujejo naše socialno življenje. Pomembni so tudi zato, ker se pogosto neposredno navezujejo na obstoječe strukture ter socialne in politične ureditve znotraj družb. Zaradi svoje oblike so, kot že povedano, sposobni hitrega prenosa ključnih informacij tudi do oseb, ki jih določena tema sprva ni zanimala ali o njej še niso bili dobro informirani. Torej so memi zelo pomembni zaradi prenosa pomembnih idej. Ideje in sporočila v obliki memov so po eni strani lahko zelo neposredna, na primer navodila, kako skrbeti za svoje duševno zdravje v času koronavirusa, lahko pa so tudi bolj posredna – opozarjajo na dogajanje v politični sferi. Tudi slednja vrsta memov je pomembna, saj verjamemo, da lahko predvsem s primernimi družbenimi ureditvami naredimo veliko za izboljšanje duševnega zdravja vsakega posameznika. 
Ampak kaj je fora z memi o koronavirusu, ki se iz kriznega stanja norčujejo? Ali nismo na osebni ravni vseeno vsi po vrsti malo grozni, da se preko slik norčujemo iz nečesa tako resnega, kot je umiranje ljudi po vsem svetu? Baje ne. Iz zgodovinskih virov je razvidno, da se humor ob kriznih dogodkih pojavlja, odkar smo to sposobni popisati, pa naj gre za osebne težave ali težave, ki se pojavljajo znotraj našega širšega socialnega kroga: na delovnem mestu, v sklopu družbenega odločanja itd.

Zastavljenemu vprašanju pa najmočneje odkimavajo psiholog. Vsi smo verjetno že večkrat prebrali, da se posamezniki na stresne dogodke odzivamo drugače, vsak po svoje, kot to velja tudi za mnoge druge stvari. Humor je v stresnih situacijah v prvi vrsti obravnavan kot mehanizem spoprijemanja - to lahko najbolje opazimo, če nam gre kdaj na smeh tudi ob temah, ki v prvi vrsti niso namenjene za to, da bi bile smešne - pa se vseeno smejemo. Ohranjanje komičnega pogleda na krizne dogodke posameznikom omogoča, da vzdržujejo občutek kontrole, in ga obvaruje pred občutki preobremenjenosti. Omogoča spreminjanje perspektive in ustvarja zdravo distanco do stresnih vplivov. Humor – deljenje memov – posredno vpliva tudi na povečanje nivoja podpore, ki jo dobivamo od drugih. Deljenje memov nam pogosto omogoči vzpostavljanje občutka skupinske identitete, deljenje in ustvarjanje enake socialne realnosti, krepi občutek pripadnosti, razumevanje drug drugega in možnosti poistovetenja z njimi; občutek, da nismo zares čisto sami, čeprav smo mogoče sami doma. 

Za konec pa bi se z memom, ki si ga lahko ogledate na spletni strani, radi spomnili za današnji čas zelo pomembne osebe, gospoda Ignaza Semmelweisa. Leta 1844 se je po dokončanem doktorskem študiju kot zdravnik zaposlil v porodnišnici na Dunaju. Ukvarjal se je s problemom poporodnih okužb žensk, ki so bile takrat odgovorne za velik del smrtnosti med ženskami, ki so nedavno rodile po celi Evropi. Ugotovil je, da je ključen razlog za nastanek infekcij pri ženskah – in posledično za njihovo smrt – prenos bakterij preko rok zdravnikov, ki so v kratkem časovnem obdobju obravnavali tako še ne obolele kot tiste, ki so že bile obolele. Semmelweis je tako postal prvi, ki je za omejevanje okužb in smrtnosti priporočil umivanje rok in dezinfekcijo. Slednje je bilo še dolgo časa v nasprotju s teorijami o nalezljivih boleznih tistega časa in tako je, kljub nekaj uspešnim letom predavanj, zaradi pritiskov strokovne javnosti in ker njegove ugotovitve niso bile realizirane – in verjetno še česa – dokončno zapadel v depresijo in bil umeščen v psihiatrično bolnišnico. 

Danes imamo za stanje in občutek, da smo v nekem mišljenju sami, nerazumljeni in za vse probleme, ki pridejo zraven, kar nekaj memov! Saj ne, da ti magično rešujejo vse naše probleme, ampak je vseeno fajn, da jih mamo. Mogoče se zdi zelo očitno, in vem, da smo vsi to slišali že neštetokrat, a je – tako kot v primeru zgoraj omenjenega zdravnika – socialno okolje tudi za nas zelo pomemben varovalni dejavnik za ohranjanje dobrega duševnega zdravja. Če socialni krog v času izolacije lahko, vsaj do neke mere, krepimo že s tako preprostim principom, kot je klik za pošiljanje, upam, da se bomo tega močno posluževali. Memi v kriznih časih, o kriznih časih? Definitivno JA.  
 

Šalo na stran, večina nas je itak v prekarnih življenjskih situacijah. Ne vemo, če bo plača, kdaj bo plača, delamo pa še vedno. A od doma. Kako delati od doma, če že res moramo, je povedala Sara Pavlović.

Sara Pavlović: Delo od doma

 

Evo ga, Psihoteka je skoraj pri koncu, ampak najboljše šele pride. Pokažimo še sredinec vsem trgovcem pozitivne psihologije in glupih motivacijskih nasvetov. Halo folk, v karanteni smo! Pustite nas, da smo v safru, pravi Alja Pehar.

Alja Pehar: Mala šola duševnega zdravja med epidemijo

Novicam, povezanim s širjenjem novega koronavirusa, odzivom vlade in medicinske stroke, so kmalu sledili tudi nasveti psihologov, psihiatrov, psihoterapevtov ter ostalih varuhov našega duševnega zdravja. Opozorili so nas, da ima lahko karantena negativne posledice na naše psihično počutje, po novicah, socialnih omrežjih in drugih platformah pa so hitro zakrožili svežnji nasvetov, ki nam bodo pomagali prebroditi to negotovo in stresno obdobje. 

Na kratko strnimo bistvo nasvetov iz različnih virov, ki se bolj kot ne ponavljajo. Svetujejo nam strukturiranje novih povečanih količin prostega časa, vpeljevanje rutine, pisanje in kljukanje seznamov z dnevnimi aktivnostmi in opravki. Izogibajmo naj se katastrofiziranju ter ohranjamo zdrav življenjski slog. Meditirajmo. NIJZ nam svetuje, naj ostanemo mirni in strpni, Zbornica kliničnih psihologov Slovenije pa predlaga, naj si v dnevu odredimo 20 minut, ko smo lahko zaskrbljeni, sicer pa misli o bolezni odženemo stran ali prestavimo na naslednji prosti 20-minutni termin. Dokončajmo vse diplomske in magistrske naloge, okopljimo vrtičke, naučimo se novih jezikov, preberimo knjige, ki že leta čakajo na policah. 

V celoti dopuščam možnost, da je moj odziv v veliki meri pogojen z mojo, s študijem psihologije pridobljeno, averzivno reakcijo na večino tovrstnih poskusov oblikovanja splošnih nasvetov, smernic in direktiv. Te psihologija rada uporablja za širjenje svojih temeljnih resnic, dognanj in usmeritev med laično javnost. Takšni nasveti so tako dobri, a obenem tako pokroviteljski, splošni in ohlapni, da si, vsaj jaz, z njihovo pomočjo nikoli ne uspem popraviti življenja, sprejeti dobrih odločitev, zaživeti srečno, strukturirati učnega procesa ali produktivno in brez stresa preživeti socialne izolacije. 

V jedru problema tovrstnih nasvetov se mi zdi njihova predpostavka, da je mogoče zelo široko ciljno skupino preko neštetih nihajočih spremenljivk kljub vsemu pristriči, stlačiti in povprečiti na tipičnega predstavnika, pri katerem bo podeljeni nasvet zadel bistvo problema in ga tudi razrešil. Tudi psihološki članki, ki se želijo dokopati do generičnih nasvetov in enoznačnih odgovorov, prej ali slej ugotovijo – in običajno nekje na koncu diskusije priznajo – da “je v resnici vse precej kompleksno”. In precej prepričana sem, da je podobno tudi tokrat. Obenem mi je popolnoma jasno, da takšne razširjene oblike svetovanja v svojo metodologijo ne morejo zajeti fenomenoloških analiz doživljanja tesnobe vseh državljanov in da je nekaj splošnih nasvetov vsekakor boljše kot 0 nasvetov. 

S svojim nezrelim psihološkim znanjem in izkušnjami pa si bom vseeno drznila priznati in čisto potiho zašepetati, da v take recepte večinoma ne verjamem. Motijo me, ker se v resnici pogosto oddaljujejo od resničnih problemov in občutij, ker se pretvarjajo, da jih je mogoče odgnati z enostavnimi besednimi zvezami in odgovornost za uspeh polagajo na posameznika. Ker si tudi stroka ne upa priznati svoje intelektualne tesnobe, kot jo imenuje Adorno; svojega globokega zavedanja, da enostavnih modelov, gotovosti in hitrih rešitev ni. 

Včasih me zanima, kako poteka oblikovanje takšnih smernic. Mogoče tudi njihovi avtorji in avtorice med pisanjem zamižijo na eno oko. Mogoče jim tudi oni v celoti ne verjamejo in upajo, da bodo ljudje v te relativno prazne skupke besed projecirali žarke svojega upanja in motivacije, mogoče pa imajo dostop do nekih globljih plasti vsebinske interpretacije, ki ga večina očitno nima. 

V vsakem primeru se mi zdi izredno pomembno, da se psihološka stroka odziva na aktualne krizne dogodke, da se angažira ter da se ji za to odredi medijski prostor. Verjamem tudi, da zbrani nasveti komu pomagajo pri premagovanju stiske, uspejo koga nasloviti, mu strukturirati in polepšati dan. Zdi pa se mi pomembno poudariti, da verjetno obstaja tudi znatno število posameznikov, ki se jih takšni nasveti ne dotaknejo, stalni pozivi k strukturi, rutini in produktivnosti pa samo še poglabljajo občutke anksioznosti, tesnobe ali drugih neubesedljivih negativnih stanj. Verjamem, da v trenutnih okoliščinah obstajajo tudi ljudje, ki jih je situacija posebne klinične diagnoze, karkoli to že pomeni, obremenila do te mere, da jim tudi Facebook objava ne bo pomagala pri tem, da si zjutraj napišejo seznam, dopoldne opletejo gredo, se popoldne naučijo rusko in zvečer skuhajo eksotično azijsko pojedino. Čeprav je analogija očitna, pa ne razumem, zakaj nam je ni uspelo povleči do konca: vsi namreč vemo, da depresivnemu človeku ne moremo enostavno reči, naj neha biti žalosten. 

Zato se mi zdi, da v teh paketih male šole psihološkega blagostanja med epidemijo pogosto manjka pripoznanje pluralizma odzivov, čustev in načinov spoprijemanja s tesnobo, stresom in ostalimi občutji, ki se v tem času porajajo. Kot je v intervjuju za Delo povedal psihoterapevt in profesor Gregor Žvelc: “Pomembno je, da namesto dopovedovanja, naj nas ne bo strah in naj ne bomo panični, sprejmemo in si dovolimo čutiti tesnobo.” 
 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.