Večerni otrok kritične psihologije

Oddaja
28. 10. 2021 - 21.30

»Mar beli mož pozna naše običaje glede zemlje?«

»Kako naj bi jih poznal, ko ne razume našega jezika? Vendar pravi, da so naši običaji slabi; in naši bratje, ki so sprejeli njegovo vero, tudi pravijo, da so naši običaji slabi. Kako naj bi se bojevali, ko nam nasprotujejo lastni bratje? Beli mož je premeten. K nam je prišel tiho in miroljubno s svojo vero. Smejali smo se, češ da je neumen, in mu dovolili, da je ostal med nami. Zdaj je pridobil naše brate in naš klan ne ravna več ko en mož. Tujec je z nožem zarezal v stvari, ki so nas povezovale, in tako smo razpadli.«

Tako se v Achebejevem romanu Razpad žalostno pogovarjata Okonkvo in Obierika o nasilju belega človeka, ki v Afriko sploh ni prišel tiho in miroljubno, temveč jo je brutalno koloniziral in korenito spremenil njeno prihodnost ter življenja in psiho ljudi. Tokratno psihoteko posvečava emancipatornemu projektu kritične afriške psihologije, ki si prizadeva v razdejanju, ki ga je beli človek zadal afriški subjektivnosti, najti pot v pravičnost. 

Škandali, sive pege in nove psihologije
 / 22. 7. 2021

S tem nadaljujeva junijsko oddajo o projektu dekolonizacije psihologije, ki jo postavljava v sodobni afriški prostor z vprašanji: Kakšne psihologije vznikajo v Afriki? Kaj razumemo pod pojmom afriška psihologija in s čim se ta ukvarja? Kaj lahko projekt afriške psihologije nauči nas? Ali mar ne bi bilo celo bolje, da bi namesto kritike zavrgli psihologijo kot tako? 

Pogovarjali sva se s Sonio Soans, soustanoviteljico foruma afro-azijske kritične psihologije, kritično psihologinjo, neodvisno raziskovalko, predavateljico ter urednico Asylum Magazine, revije o radikalnem pristopu k duševnemu zdravju. Svoje odgovore je pisno dodal tudi Augustine Nwoye, profesor psihologije na univerzi KwaZulu-Natal v Južni Afriki in avtor številnih programskih tekstov o afriški psihologiji, ki trenutno končuje knjigo African psychology: The emergence of a tradition. 

Še preden speljemo, nas ustavi - Afrika. Ogromen, geografsko, zgodovinsko, kulturno izjemno bogat in heterogen kontinent. Ustaviti se moramo že pri kategoriji afriško in ohlapnih definicijah in predstavah o tem, kaj naj bi to pomenilo. Vrtinčijo se pridevniki afriški, črnski, staroselski, kolonialni ... Posplošeni določevalec »afriškega« deluje predvsem zato, ker se mu ob bok običajno, kot enako diskretno in samozadostno nasprotje, postavi »evropsko« ali »zahodno«. Avtorice in avtorji kritične afriške psihologije opozarjajo na kompleksnost, neskladja, pa tudi fluidnost med zahodnimi in afriškimi idejami. Problematičnost zahodnih predstav o Afriki in zanemarjanje pomena tamkajšnje miselne tradicije in zgodovine povzame Sonia Soans. 

Izjava

Povezava Evrope in Afrike na področju zgodovine psihologije prinaša ogabne izprijenosti – debate o afriški duši in domnevnem bistvu črnega človeka. Francoski filozof in antropolog Lucien Lévy-Bruhl je v knjigah Mentalne funkcije primitivnih družb in Primitivna mentaliteta v začetku 20. stoletja znanstveno obelodanil, da se črni ljudje razvijajo do osmega leta starosti, nato pa se njihov razvoj ustavi, tako da so tudi odrasli črnci v bistvu otroci. 

Tako so se skozi zgodovino utrjevale predstave o civilizirani zahodni družbi belcev, obdarjenih z razumom, in primitivnih plemenskih skupnostih črncev z divjo mentaliteto, ki niso sposobni razumnosti in logičnosti. Francoski psihoanalitik Dominique-Octave Mannoni v knjigi Psihologija kolonizacije iz 1950 zapiše: “Skoraj povsod, kjer so Evropejci ustanovili kolonije tega tipa, ki je trenutno ‘vprašljiv’, se lahko reče, da so jih njihovi bodoči podložniki nezavedno pričakovali, celo hrepeneli so po njih. Povsod so bili v legendah vnaprej naslikani v obliki tujcev, ki prihajajo z morja in prinašajo dobrote.”Na kar mu Frantz Fanon sarkastično odgovarja, da nam ni treba: “Kot vidimo, je torej belec podvržen kompleksu avtoritete, kompleksu vodje, medtem ko se Malgaš pokorava odvisnostnemu kompleksu. Vsi so zadovoljni.” 

Primitivna mentaliteta, ki je bila v resnici na strani kolonizatorjev, se je z legitimacijo rasizma v znanosti le še dodatno utrdila. Dobila je strokovno podporo v zločinih proti  človeštvu, ki so jih izvajal i na afriških tleh, pri čemer je imela pomembno vlogo tudi psihologija.     

Ta se je najprej vzpostavila v Južni Afriki, ki še zmeraj predstavlja najpomembnejši akademski center afriške psihologije. Centraliziranost institucionalizirane psihologije v Južni Afriki moramo razumeti kot odraz njene neločljive povezanosti s kolonialno preteklostjo. Leta 1917 je bil tam na Univerzi Stellenbosch ustanovljen prvi oddelek za psihologijo. Še pred tem je leta 1895 Jan Christiaan Smuts, kasneje dvakratni premier države, napisal analizo osebnosti ameriškega pesnika Walta Whitmana. 

Razmah psihologije v državi je narekovala uporaba uvoženih ameriških intelektualnih in metodoloških trendov, pripomočkov in tehnologij. Kot najbolj simptomatske lahko izpostavimo preizkuse inteligentnosti, katerih rezultati so pod pretvezo znanstvenosti služili za upravičevanje politike apartheida, diskriminacije, družbenih neenakosti in ponujali vir za ohranjanje odkrito rasistično-kapitalističnega sistema. Zgodovina začetkov afriške psihologije oziroma psihologije v Južni Afriki bolj specifično je zahodna: zgodovina kolonializma in nadvlade ter uporabe psihologije za nadzor in discipliniranje populacije.

Postaja nam torej jasno, zakaj je bil razvoj kritične oziroma lastne psihologije v Afriki nujen. V grobem lahko prepoznamo tri smeri, ki na različne načine zaznamujejo preplet psihologije z zgodovinskim in kulturnim kontekstom Afrike. Prva je že omenjena psihologija, ki deluje v Afriki. To je zahodna psihologija, ki je bila v kontekstu kolonialne zgodovine tja uvožena kot znanost belih kolonialistov z vsemi metodami in pripomočki za legitimiranje ponižujočih in rasističnih praks. 

Čeprav so se kasneje rasizmi predrugačili in navidez zapustili psihologijo, ta oblika psihologije še vedno vztraja. Vanjo so se postopoma vključili tudi Afričani sami, veda pa je ohranila svoj zahodnjaški in splošno problematični značaj. Njeni ostanki vztrajajo v akademski sferi, raziskovanju, psiholoških pripomočkih in praksah. Vztrajajo tudi kot psihologija, ki pronica v družbeno življenje v Afriki. Ta oblika psihologije je zažrta v humanitarne intervencije, prispeva k vse bolj menedžerskemu pristopu vodenja univerz in izobraževanja in prihaja do ljudi v obliki self-help televizijskih šovov in revij. 

Na teh mestih so psihološke ideje vsakdanje plehke, a nevarno povezane z urbanim, modernim in naprednim na načine, ki jih poznamo tudi pri nas in ki jim kritična psihologija zaenkrat še ni bila kos. Znotraj lastne discipline jih tudi ne more zapopasti in razviti boljšega razumevanja afriške družbe. Ravno kompleksnost zgodovinske, kulturne, politične in ekonomske situacije kliče po drugačnem pristopu. 

Po drugi strani je afriška psihologija postopoma začela pridobivati nove kritične in emancipatorne razsežnosti. V odzivu na rasistično, imperialistično in epistemološko krivično psihologijo je razvila lastno vejo afriške kritične psihologije, ki združuje elemente specifične dekolonialne kot tudi evro-ameriške kritično-psihološke tradicije. To pozicijo je od zgodnjih 80. let prejšnjega stoletja sprva začelo zavzemati vse več psihologinj in psihologov v Južni Afriki, ki so začeli razvijati alternativne programe tako na področju raziskovanja kot psiholoških praks.

Ker je velik poudarek te struje na problematičnosti psihologije kot take, je tudi kritična psihologija, ki izhaja iz istih problemov, bolj podobna kot drugačna od kritične psihologije pri nas. Tudi tam je psihologija obenem rezultat in proizvajalec globalnega kapitalizma, kritična psihologija pa predstavlja del splošnega programa upora

Hkrati se v Afriki, tudi v akademski sferi, vzpostavlja popolnoma nova disciplina, ki na novih temeljih gradi razumevanje afriške subjektivnosti. V nadaljevanju jo bo natančneje predstavil Augustine Nwoye, profesor psihologije na univerzi KwaZulu-Natal v Južni Afriki. Oba opisana pristopa sta dodobra prepletena, pozornost pa bomo namenili obema. Na temeljno vprašanje današnje oddaje: Zakaj sploh potrebujemo kritično afriško ali afriško-azijsko psihologijo kot določeno in ločeno področje? odgovori Sonia Soans. 

Izjava

Augustin Nwoye potrebo po ločeni disciplini utemeljuje na psihičnih brazgotinah kolonialne nadvlade in nesposobnosti zahodne psihologije, da bi lahko zapopadla afriško subjektivnost.

Razlog, da potrebujemo afriško psihologijo, je potreba po korekciji dolgotrajnih negativnih posledic kolonializma na človekovo psiho, ki še vedno vztrajajo med našimi ljudmi v Afriki. Delo Chinue Achebe  je dragocen vir na to temo. Pokaže, kako družbeni in psihološki konflikti, ki so bili ustvarjeni skozi podreditev Afričanov pod belo, evropejsko oblastjo, ustvarjajo nered v afriški zavesti. Zato je kritična afriška psihologija najprej potrebna za promocijo korektivne vednosti in celjenja spomina; zdravljenja kolonizirane zavesti, če želite. 

Problem, ki so ga jasno izpostavili številni učenjaki, sta ponotranjen kolonializem in kolonialna mentaliteta, zaradi česar se Afričani samozaznavajo kot manjvredne, z nizko samopodobo in slabšim duševnim zdravjem. Cilj kritične Afriške psihologije je torej rehabilitirati afriško kulturo in subjektivnost preko sistematičnega raziskovanja, ki ponuja nasprotujočo linijo prevladujočemu ponižujočemu diskurzu. To polje omogoča Afričanom, da zahtevajo lastno možnost delovanja na tem področju in možnost spregovoriti sami zase v kulturno in zgodovinsko umeščenem svetu.

Prevladujoča struja zahodne psihologije ne omogoča celovitega raziskovanja afriške subjektivnosti zaradi lastne nezmožnosti prepoznavanja kompleksnosti ljudi. V sledenju idealu pozitivistične, naravoslovne, fizikalne znanstvene paradigme zanemarja humanistične in kvalitativne vidike raziskovanja. Psihološko raziskovanje človeka obravnava kot kvantifikabilen in merljiv objekt. Obenem uporablja metode in pripomočke, na primer vprašalnike, ki so bili v glavnem razviti na dodiplomskih študentih v ZDA. Prevladujoča psihologija je v resnici kulturna psihologija Zahoda, ki se lažno prikazuje kot univerzalna. Zato je nesprejemljivo slepo sprejeti in slediti premisam te tuje psihologije. Afriška psihologija mora razviti bolj relevantno psihologijo za preučevanje človeške subjektivnosti, ki ne prevzema vsebin, samoumevnih za prevladujočo strujo psihologije.

Kljub heterogenosti psihologij v Afriki lahko identificiramo nekaj idej, ki so skupne vsem. Kot skupni imenovalec vseh kritičnih psihologij lahko prepoznamo neobhodno nujnost upoštevanja socialnega konteksta. Naj bo to pristop k duševnim boleznim ali stiskam, konstrukcija psihe, razumevanje bivanja in odnosov, načini iskanja in nudenja pomoči ali zapostavljanje povezanosti z naravo. Različnim poudarkom afriške kritične psihologije je skupno izpostavljanje dejstva, da zahodnopsihološki koncepti niso primerni za uporabo med afriškimi kulturami. Njihovo uveljavljanje in vsiljevanje v kontekstih, izven katerih so bili razviti, moramo razumeti kot obliko kolonizacije.

Kritična psihologija v Južni Afriki se je razvila iz dvostopenjskega prevpraševanja odnosa med psihologijo in politiko. Psihologijo so označili za produkt vladajočega političnega sistema s strukturno vpisano neenakostjo. Obsoditi in dekonstruirati je bilo treba njeno navidezno nevtralnost in znanstveno objektivnost, ki služi ideološki, politični in ekonomski nadvladi družbene sfere, ki ji služi – belemu srednjemu in višjemu razredu.

Ključni projekt afriške kritične psihologije je zato tudi preoblikovanje psihologije s poudarkom na sociopolitičnem fokusu. Najbolj izstopajoči sta v tem primeru prepletajoči se polji skupnostne in zdravstvene psihologije. Skupnost postane enota analize, izsledki pa grejo v sicer intuitivni, a za psihologijo pomembni smeri proti zaključkom, da imajo najrevnejše skupnosti tudi največ zdravstvenih težav in da so družbene spremembe ter zahteve po socialni pravičnosti osnova za človekovo duševno in vsesplošno zdravje.

V poglavju Critical psychology in Africa – The impossible task Učbenika kritične psihologije Ingrid Palmary in Brendon Barnes ob bok kritične psihologije enostavno postavita družbeno kritiko. Ob spremembi mej tega vprašanja dobimo najmanj tako močno in živo polje kritične misli na afriškem kontinentu, kot jo lahko ponudi kritična psihologija. Problem je samo, da psihologija ne posluša. Omenjena avtorja vidita največ potenciala in kritičnega naboja na mejnih, multi- ter interdisciplinarnih poljih.

Sem sodijo na primer psihosocialne in psihopolitične analize – analize posameznikovega doživljanja v očitno sociopolitičnih okvirjih in obratno, razvoj socialnopolitičnega besedišča znotraj psihologije. Z interdisciplinarnim izhodiščem se lotevajo fenomenov, ki so na preseku družbenega in individualnega, na primer raziskovanja maskulinosti, nasilja, okoljske problematike. Tako avtorji, ki delujejo na mejnih območjih različnih perspektiv in strok, psihologijo potiskajo proti slepim pegam lastne discipline. Izstopajo predvsem tisti, ki so se od psihologije odmaknili po tem, ko so uvideli, da ne ponuja nobene podlage za razumevanje afriškega konteksta. Tisti, ki svobodneje izstopajo in vstopajo v polje psihološke vednosti, da bi odgovorili na problem pomanjkanja njene relevantnosti, ter vsi, ki niso niti nikoli bili del psihologije, pa vseeno kritično razmišljajo o njej. Augustine Nwoye disciplino afriške psihologije zaradi pokrivanja kompleksne vsebine, ki ni zgolj psihološka, umešča popolnoma drugače.

Afriška psihologija ni izolirana disciplina, temveč ena izmed zadnjih dodanih na seznamu postkolonialnih disciplin na afriških univerzah: antropologija, arheologija, afriška literatura, afriška umetnost, afriška glasba itn. Afriška psihologija je najmlajša med naštetimi in bi jo lahko poimenovali Nwando [nuando] oziroma večerni otrok, kot bi rekli v ljudstvu Ibo [ibo]. Zaradi tega ima lahko ogromno podporo in korist od starejših sorojencev. 

Vmesni komad

Palmary in Barnes v zaključku poglavja o kritični psihologiji v Afriki zaključita, da kritika zahodne psihologije ne zadostuje za kritičnopsihološke misli Afrike. Pogosto ponavljane preposplošene kritične ideje so lahko omejene na določen zgodovinski trenutek, izven katerega izgubijo svojo radikalno ostrino. Podobno idejo na podlagi štirih kritičnih metodoloških orodij predstavi Augustine Nwoye.

Metodološko lahko govorimo o štirih specifičnih kritičnih metodah, ki vplivajo na raziskovanje in študije v afriški psihologiji. Med njimi so metode dekonstrucije, usmerjene v iskanje, razgaljanje in popravljanje distorzij o Afriki in Afričanih v mainstream zahodni psihologiji. Nato lahko govorimo o rekonstruktivni metodi, ki je uporabljena za popravljanje prej omenjenih distorzij z vsebino, ki bolje reprezentira proučevane subjekte. Ti dve metodi vendarle ostajata znotraj evrocentrične perspektive, čeprav jo kritično pretresata. Namreč, ni dovolj zgolj popraviti napake, temveč je treba v polje proučevanja vnesti tudi izvirno vsebino, ki je osnovana v afriških tradicijah. To je fokus konstruktivne metodologije. Ta tretja metoda je usmerjena v odpiranje novih razsežnosti afrocentrične namesto evrocentrične perspektive. Četrta metodološka usmeritev je metodologija večsmerne pristranskosti, multi-directed partiality. S tem mislim na pogum [poudarek] pri odbiranju relevantnih tradicij vednosti o človeku, teoretičnih in konceptualnih tradicij, naj bodo lokalne ali tuje, znotraj ali izven psihologije, a morajo ostati zveste afriški realnosti in človečnosti. 

Preko kritike imperialistične vloge psihologije pri promoviranju univerzalne vednosti ter razvijanja novih psihologij lahko torej afriška psihologija deluje tudi kot kritika psihologije nasploh. Kako začeti gojiti senzibilnost za specifično umeščenost ljudi v afriški psihologiji, ki hkrati nastavlja zrcalo psihologiji sami, pojasni profesor Nwoye.

Najprej moramo dekonstruirati pogled na človeka z evrocentrične perspektive kot samozadostnega posameznika brez izvora, da lahko ugledamo ljudi kot misleče subjekte in [poudarjeno] kulturna bitja. Izhajajoč s perspektive afriškega staroselskega sistema vednosti biti rojen ne zadosti pogojem biti človek. Biti popolnoma človeški zahteva odtisnjenje kulture, v katero smo rojeni. Na ta način so posamezniki rojeni odvisni in nedokončani, z možnostjo transformacije v ljudi. Z biološko podlago, ki omogoča odprte možnosti, kaj lahko vznikne s pomočjo vzgoje in družbenih učiteljev, ki so del skupnosti in kulture. Podružbljanje je torej videno kot temeljna potreba v človekovem življenju.

Naslednji poudarek je zavrnitev psihologizma, torej pripisovanja izvorov psiholoških fenomenov in njihovih mehanizmov v duševni ter biopsihični notranjosti človeka. Namesto tega je poudarjena bio-psiho-družbeno- kulturno-duhovna perspektiva. Razlaga zaznav, izkušenj, dejanj pride ali iz subjektivnosti oziroma notranjih struktur, procesov in operacij ali iz družbeno-kulturnega, duhovnega ozadja. Osnova za človekove izkušnje ali dejanja je torej bodisi znotraj bodisi izven subjekta. V afriški psihologiji um tako ni izoliran in se ne sklada z idejo posesivnega individualizma; človeško bitje ni videno kot radikalno avtonomni, samozadostni posameznik, ravno nasprotno, kot umeščeno, družbeno in kulturno bitje. 

Za celovito in v svet umeščeno koncipiranje afriške psihologije oziroma kritične psihologije nasploh moramo korenito premisliti epistemološka, ontološka in metodološka stališča. Le tako lahko mislimo človeka in njegovo psiho izven kritiziranih predpostavk. V pomoč nam niso zgolj orodja iz drugih dekolonialnih in postkolonialnih disciplin ter kritike evrocentrizma in znanstvene paradigme v psihologiji. Potrebujemo več od tega, pojasni Sonia Soans.

Izjava

Ogromno afriških psihologij, ogromno epistemoloških pozicij in ogromno metodoloških pristopov se obeta, če si bo disciplina izborila svoje mesto onkraj znanstvenega imperializma Zahoda in ZDA, ki še zmeraj prevladuje. To lahko dosežemo s poznavanjem skupnih točk in vzporednic, vezanih na skupno preteklost evropske nadvlade, ki združujejo kritična prizadevanja psihologije v Afriki. 

Sklenemo lahko, da afriška psihologija združuje kritiko prevladujoče psihologije, kritiko evrocentrizma, kolonializma in znanstvenega rasizma, predvsem pa program, ki si nazaj prisvaja vednost o samem sebi znotraj lastnih epistemoloških, ontoloških in kulturnih okvirjev. Kenijski pisatelj Ngugi Wa Thiong’o na področju afriške literature to pot označi kot quest for relevance, “iskanje osvobajajoče perspektive, znotraj katere se jasno vidimo v odnosu do sebe in do drugih sebstev v vesolju.” Kakšna naj bi ta perspektiva bila znotraj popolnoma drugačne kozmologije oziroma kako s konstruktivno metodologijo iskati človeške vidike, na primerih iz Afrike ponazori Augustine Nwoye.

Najprej moramo prepoznati, da afriška subjektivnost v psihologiji nikoli sploh ni bila zamišljena, zato moramo začeti pri raziskovanju temeljnih prepričanj in predpostavk Afričanov oziroma pri tem, kar se običajno pojmuje kot afriški nazor. Preko tega lahko, na primer, razumemo, da je oseba oseba šele preko drugih ljudi, torej prepoznamo prioriteto drugih, skupnosti in težnjo po pripadnosti. V takšnem raziskovanju odkrijemo tudi poudarek na vključujoči naravi človeških bitij, videti samega sebe kot udeleženega v življenja drugih, torej kot nekaj, čemur pravimo samo-vključujočnost. Potem je tu poudarek na celostnem svetovnem nazoru, ki vključuje predstave o večvrednosti celote nad njenimi deli in komplementarnost nasprotij. Če razložim na primeru: ti nisi enak enemu izmed delov svojega telesa, in če kakšnega izgubiš, si še vedno cela oseba. V afriškem pogledu na svet je poudarek tudi na obstoju kompleksne in soodvisne ontologije ter verjetju v obstoj materialnega in duhovnega sveta skupaj s fenomenom vključujočega mešanja sil med tema svetovoma. Poudarek na pluralistični epistemologiji, ki je vezana na specifično gledišče, omogoča videnje človeške vednosti kot umeščene, torej kulturno oblikovane in zgodovinsko pogojene. Zaradi tega je veliko načinov védenja, ne samo en, in vsaka vednost je najprej lokalna in delna vednost. Afriško verjetje v negotovost človeškega obstoja poudarja tragični vidik življenja in človeške ranljivosti proti silam narave in duha, človeško ustvarjenih tragedij in nepredvidljivih nesreč v življenju. Iz raziskovanja afriškega svetovnega nazora prepoznamo inherentno samospoštovanje ljudi in princip nepopolnosti vesolja. To je zgolj delček, a pokaže, da brez proučevanja pogleda na svet ne moremo razumeti človeške psihologije. 

Afriški pisatelj Ngugi Wa Thiong’o v svojem delu Dekolonizacija uma bratsko povezavo med afriško literaturo in psihologijo še poglobi: “Vsak jezik ima lastno družbeno in kulturno podstat, ki je ključna za formacijo duševnih procesov in vrednostnih sodb.” Kar nas lahko družina afriških dekolonialnih disciplin nauči, je prepoznati lastne omejitve. Kritična afriška psihologija v kombinaciji kritike psihologije, kolonializma in izpostavljanja lastnih pogledov omogoča, da tudi mi premislimo našo pozicijo, ki se nam zdi pogosto kje kar samoumevna. Kot nadaljuje Ngugi: “Filozofska in razredna osnova relevantnosti je še toliko bolj pomembna, ko vstopimo na polje kritičnih pristopov in interpretacij. Kajti kritik, naj bo učitelj, interpret ali analitik, je produkt razredne družbe.” 

Afriška psihologija nam nastavlja ogledalo, v katerem prepoznamo lastno umeščenost v globalni kapitalistični in kolonialni sistem. Kot nas usmeri Ngugi: “Iskanje novih usmeritev pri jezikih, literaturi, gledališču, poeziji, fikciji in znanstvenih disciplinah v Afriki je pomemben del splošnega boja Afričanov proti imperializmu v neokolonialni dobi. Del tega boja za tisti svet, v katerem moje zdravje ne bo odvisno od gobavosti drug  ega, moja čistost ne od s črvi prekritega telesa drugega in moja humanost ne na pokopani humanosti drugih.” Kar moramo storiti mi, je dekolonizirati lasten um, in kritična afriška psihologija nas pri tem lahko veliko nauči.

Kljub temu so vsa kritična prizadevanja in smeri, ki nasprotujejo vzpostavljenemu in prevladujočemu miselnemu toku, podvržena takšnim ali drugačnim odporom. Kako težko se je upreti dominantnemu diskurzu in pristopati kritično, na podlagi strukturnih ovir ponazori Sonia Soans.

Izjava

Za konec je treba poudariti, da problema, ki ga skušava zaobjeti v tej oddaji, ne gre iskati v zahojenih mentalitetah ali zlobni naravi evropskih kolonialistov. Problem, ki se mu posvečamo danes, izvira iz temelja psihologije same, ki je in bo, dokler se drži ustaljenih tirnic, proizvajala nasilje.

Eden izmed pomembnejših in najbolj utopičnih projektov prevladujoče struje psihologije in njenih raziskovalnih teženj ostaja odkrivanje občih resnic o ustroju človekove psihe in zakonov njegovega vedenja. Med razlogi za odmik vseh oblik kritične psihologije je zavedanje, da je to že v osnovi, predvsem pa z obstoječo metodologijo in prevladujočimi raziskovalnimi praksami, nemogoče. Veliki projekt objektivne in kulturno univerzalne psihologije je že spodletel, pri čemer se je izkazalo celo, da niti najbolj »bazični« kognitivni procesi, kot je na primer vidno procesiranje, niso kulturno nevtralni. Izsledkov raziskav, izvedenih na belih študentih, ne moremo posplošiti izven kulturnega, zgodovinskega in družbenega konteksta, pripomočkov, razvitih na isti populaciji, pa ne moremo enostavno razposlati širom sveta.

V ozadju projekta odkrivanja občih psiholoških zakonov lahko identificiramo tudi raznorazne agende. V psihološki metodologiji in načinu pristopa k raziskovanju vedenja in psihe se skriva model človeka, v katerega se različni ljudje bolj ali manj uspešno vpnejo. Stene kalupa »univerzalnega« človeka psihologije so prilagojene vsem, ki izhajajo iz istega konteksta, v katerem je bil model oblikovan. Pri tem je oblika zaznamovana s prevladujočo ideologijo, kulturnimi normami, vrednotami, pričakovanji in zahtevami okolja, v katerem je bila zasnovana. 

Psihologija svojim ciljem brez sramu doda še nadzorovanje in spreminjanje. Na model normativnega človeka torej ne moremo gledati kot na slučajen metodološki spodrsljaj in sorazmerno nedolžno kulturno pristranskost, temveč željo po nadzoru ter vzpostavitev hegemonistične perspektive, ki vodi do patologizacije in marginalizacije od nje odstopajočega.

Kritične smeri v afriški psihologiji in relativna odsotnost akademske psihologije v Afriki zato odpirajo tudi pomemben prostor za razmislek, ali sploh potrebujemo psihologijo. Kritično psihologijo? Kritično afriško psihologijo? Ali potrebujemo znanosti s tako jasnimi kolonialnimi navezami in interesi?

Popolna razgradnja psihologije, kot jo poznamo danes, je implicitni cilj najbolj radikalnih smeri. Ampak ne gre je preprosto zavreči, saj se je prisesala v vse pore družbe in subjektivnosti, kjer v sodelovanju z drugimi aparati širi kapitalistično, neokolonialno, neoliberalno, imperialistično ideologijo. Zagotovo mora obstajati vsaj dotedaj, dokler po težkem in dolgem skupnem boju ne začnejo odmirati ti deli. Sonia Soans vzpodbujajoče gleda na na naše delovanje. 

Izjava

Današnjo oddajo zaključujeva z vabilom na spletno konferenco afro-azijske kritične psihologije, ki bo potekala maja 2022. Združevanje, povezovanje in deljenje idej znotraj in med različnimi obrobnimi polji psihologije je ključno za grajenje pravične psihologije. Na konferenco nas zato za konec povabi Sonia Soans.

Izjava

Psihoteko sva pripravili Ana in Alja. Tehniciral je Linč, brala Rasto in Juš. Lektorirala je Živa.

 

(Fotografija: Arhiv Codelli-Poljanec: Moški ples / Priprava na bojni ples, hrani Slovenski etnografski muzej)

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness