Rojstvo statistike iz duha naravne zgodovine

Oddaja
10. 2. 2022 - 21.30

Vir slike: Lorenzo Legati, Museo Cospiano annesso a quello del famoso Vlisse Aldrovandi e donato alla sua patria dall'illustrissimo signor Ferdinando Cospi, Bologna, 1677. https://mostre.sba.unifi.it/tesori-inesplorati/it/191/museo-cospiano.

 

Kaj imata skupnega statistika – neologizem, izpeljan konec 18. stoletja iz nemške besede za državo – in ansambel renesančnih mož, ki je debelil knjige z opisi kovin, zeli, samorogov in drugih čudes narave? Načeloma ničesar, vsaj če sledimo kanonskemu čtivu, v katerem je zgodovina statistike povečini zastavljena kot kronologija teorij, ki so od 17. stoletja naprej začele razkrivati zakonitosti množičnih pojavov. Takšen idejno zgodovinski pristop zlasti zaznamuje dela, ki obravnavajo čas pred 19. stoletjem, torej pred oblikovanjem državnih uradov, ki bi periodično zbirali podatke o populaciji. Zametke statističnih teorij v tem obdobju neizbežno prikazujejo kot miselne preboje posameznih avtorjev »pred svojim časom«, ki so manjkajoče registre podatkov premostili z lastno matematično genialnostjo. Referenčni zgled je Hackingova študija The Emergence of Probability, ki Johna Graunta in Williama Pettyja označi za »Kolumba« statistike, ki sta v razkropljenih zabeležbah umrlih, rojenih in obdavčenih prvič uzrla podatke o populaciji. Podobno kot osredotočanje na pogumne plovce zanemarja zgodovino navigacije in smodnika, zgodba o teoretskih prelomih zanemari, da se je že v zgodnji moderni pojavila oblika vednosti, ki se je ukvarjala s sistematičnim popisovanjem značilnosti krajev, njihovega naravnega bogastva, podnebja, prebivalstva in njihovih običajev.  Vpliv te bolj ali manj jasno zamejene discipline, imenovane naravna zgodovina, na razvoj statistike bo predmet tokratne oddaje. Domnevni pionirji, kot sta bila Petty in Graunt, so neposredno izhajali iz naravne zgodovine, pri čemer je Graunt za svoj najbolj znan spis, Observations Made upon the Bills of Mortality, celo izrecno dejal, da spada med naravnozgodovinska dela. Kot bomo videli, se je prav v okviru naravne zgodovine vzpostavila ne samo infrastruktura za zbiranje množice dejstev, temveč so se znotraj nje začele razvijati tudi tehnike za organizacijo večjih količin podatkov, na primer tiskani vprašalniki, tabele in standardizirana poročila.

 

Prizemljitev naravne zgodovine

Oris vplivov naravne zgodovine na statistiko zahteva, da najprej opredelimo, kaj naravna zgodovina sploh je in do katerih sprememb je v obdobju, ki nas zanima, prišlo znotraj nje same. Običajno se naravno zgodovino predstavlja kot disciplino med 16. in 18. stoletjem, ki se je ukvarjala s klasično trojico živali, rastlin in mineralov. Iz nje naj bi se nato v 19. stoletju razvile različne naravoslovne znanosti, ki jih poznamo danes, zlasti biologija in geologija. V resnici je bilo polje vednosti, ki se je označevalo z naravno zgodovino, precej nejasno zamejeno, nedvomno pa bistveno širše od tripartitne delitve na floro, favno in kamenje, ki so se je dosledno držali kvečjemu v razsvetljenstvu. Izraz se je načeloma ustalil že v antiki, najtrajneje z enciklopedistom Plinijem starejšim in njegovim delom Naturalis historia, ki je ostalo paradigmatski zgled za pisanje naravne zgodovine skozi celoten srednji vek. V renesansi tovrstna dela doživijo največjo popularnost z avtorji, kot so bili Konrad Gesner, Georgius Agricola in Ulisse Aldrovandi, če naštejem samo največkrat naštete. Za žanr renesančne naravne zgodovine je bilo podobno kot za Plinija značilno, da avtorji niso ciljal na popis podatkov, ki bi jih z današnjega vidika šteli za znanstvene. Gesnerjev opis slona iz njegovega dela Historiae animalium je recimo poleg navedbe njegove velikosti, barve, geografskega porekla in navad enako pozornosti namenil etimologiji besede slon, kot tudi pregovorom, ugankam in ustnemu izročilu, povezanim s tem kopenskim velikanom, na primer, da se boji miši. Pri tem je citiral širok nabor virov, od latinskih učenjakov in drugih avtoritet do bolj vsakdanjih in anonimnih pričevalcev o potencialno zanimivih lastnostih slona. S popolnoma enakim spoštovanjem in izčrpnostjo se je Gesner lotil zmajev in samorogov. Podobno je tudi Agricola natančne opise tehnik rudarjenja in tehnologij za izčrpavanje vode iz rudnikov začinil s pripovedkami o škratih in demonih, ki naseljujejo podzemni svet.

Poslanstvo zgodovine, kot so ga videli omenjeni renesančni avtorji, ni bilo ločevati resnice od mnenja, temveč zabeležiti vse, o čemer se govori ali se je govorilo. Njihova vsebina ni bila zamejena na določeno regijo, niti na določeno kvaliteto podatkov, kaj šele na določen zgodovinski čas, temveč se je brez pravega razlikovanja raztezala na očarljive naravne pojave s celotnega sveta. Namen renesančnih naravnih zgodovin ni bil samo zabeležiti znanstveno koristne informacije, ampak navdušiti in zabavati bralca. Podobno kot kabineti čudes, ki so se začeli pojavljati v podobnem obdobju, so skušale biti kar se da eruditski in šokanten inventar kuriozitet, neviđenega. Naravna zgodovina je v 16. stoletju postala prava moda med plemstvom, ki je na dvorih navdušeno klepetalo o raznih čudežih narave in hranilo dela najznamenitejših zgodovinarjev v svojih zasebnih knjižnicah. Kraljica Elizabeta I. naj bi celo nosila obleke, na katere so bile našite razne pošasti in druga fantastična bitja. Renesančni pisci torej niso bili bolj naivni kot mi, ampak samo manj dolgočasni.

V zadnji četrtini 16. stoletja pride do ključnega premika: naravna zgodovina se teritorializira. Njen predmet ne bo več obsegal celotnega univerzuma naravnih pojavov, ampak se bo zamejil na partikularne lastnosti določene zamejene regije, ki pogosto sovpada z neko administrativno enoto. V Evropi se tako naravna zgodovina deloma spoji z geografijo ali horografijo. Oba termina se pojavita že v 16. stoletju – kot oznaka za posebno podpanogo geometrije sta recimo uporabljena v uvodu Johna Deeja k angleškemu prevodu Evklidovih Elementov iz leta 1570 – in označujeta veščini, ki se ukvarjata s popisom hribov, rek, naselbin, utrdb, podnebja, spomenikov, političnih institucij, običajev, ljudi, flore in favne nekega ozemlja. Razpon tega ozemlja je lahko variiral od posameznega kraja in širših administrativnih enot do opisa celotnih monarhij. Kot primer popisa ožjih enot lahko navedemo delo Perambulation of Kent Williama Lambarda iz 1576 in Survey of Cornwall Richarda Carrewa iz 1602, ki sta se obe nanašali na grofiji, primer širšega opisa pa je Britannia Williama Camdena, prvič izdana 1586, ki naj bi pokrivala celotno Britansko otočje. Horografi so potovali od kraja do kraja, hkrati pa so se, sploh če so stremeli k opisu obsežnejšega teritorija, pri svojem delu zanašali na mrežo sodelavcev, ki so jim prek pisem posredovali informacije o svojih regijah. S tem, ko so v svojih potopisih zbirali enkratne značilnosti obiskanih ozemelj, so horografi definirali in vzpostavljali poseben značaj posameznih grofij, vojvodin in drugih administrativnih enot.

Sočasno in morda še očitneje se teritorializacija naravne zgodovine kaže v ameriških kolonijah. Španci so začeli sistematično zbirati podatke o novi celini že z ustanovitvijo tako imenovane Hiše za trgovino ali Casa de Contratación leta 1503, znotraj katere so kraljevi kozmografi zasliševali kapitane in popotnike o stvareh, ki so jih videli na svojih odpravah. Na osnovi teh pričevanj so nato pripravljali navodila za pot, zemljevide in prve spise o »Indijah«. Ekstrakcija kolonialne vednosti dobi nove razsežnosti leta 1569, ko kralj Filip II. naroči pravniku Juan de Ovandu, da popiše celotno špansko Ameriko. Informacije, ki bi jih zbral, naj bi služile kot podlaga za izboljšanje administracije v kolonijah. Ovando se je dela lotil tako, da je pripravil standardne vprašalnike, ki so obsegali tudi več sto vprašanj glede raznih zadev, in jih razdelil med lokalne oblastnike.

Pravni mehanizmi in upravičevanja zgodnjega kolonializma v Amerikah
 / 11. 10. 2020

Ovanda je po njegovi smrti leta 1575 nasledil njegov tajnik, López de Velasco, ki je prvi zasedel novoustanovljeno funkcijo Kraljevega kronista in kozmografa. Velasco je nadaljeval Ovandovo prakso razdeljevanja vprašalnikov. Na podlagi odgovorov, ki so se nabrali, je med leti 1571 in 1574 spisal razpravo z naslovom Geografía y descripción universal de las Indias. Obenem pa je predhodne ankete leta 1577 združil v obsežnejši vprašalnik, imenovan Relaciones geográficas. Skupaj z navodili, kako naj se jih izpolni, so bili tiskani izvodi Relaciones poslani nižjim, lokalnim kolonialnim magistratom, zlasti mestnim sodnikom (alcaldes mayores). Vprašanja so zahtevala podatke o približnem številu ljudi znotraj jurisdikcije posameznega alcaldeja, o jezikih, ki jih ljudje govorijo, nadmorski višini mest, običajih Indijancev, kako se oblačijo, pomembnih naravnih značilnostih kraja, legi pristanišč, plimi in oseki, obliki obale, nevihtah, številu bolnic, cerkev in šol v mestih, obrti in trgovini, s katero se prebivalci preživljajo, najpogostejših proizvodih, utrdbah, konstrukciji hiš, nahajališčih dragih kovin, rudnikih zlata in srebra, barvah, avtohtonih živalih, rastlinah, začimbah, zeliščih, ki jih Indijanci uporabljajo v medicinske namene, pa tudi podatke o lokacijah in imenih vulkanov, jam, rek, gora, jezer in tako naprej. Poleg odgovorov so morali magistrati poslati tudi zemljevid svoje administrativne enote, na katerem so morali z barvami označiti ulice, trge in druge relevantne kraje in objekte.

Čeprav so se nekateri uradniki izogibali poročevalskim naduram, je ohranjenih precej odgovorov na Relaciones. Ovandov in Lopezov uspeh je stimuliral tudi druge raziskovalce. Jezuit Jose de Acosta je tako leta 1590 izdal delo Historia natural y moral de las Indias, v kateri je popisal vse od neba in kovin do ceremonij in obredov Indijancev. V istem času je španski kralj prilagojeno verzijo Relaciones geográficas razposlal tudi po iberskem polotoku, da bi podobno evidenco kot za ameriške staroselce izvedel tudi za avtohtone prebivalce metropole.

Pri teritorializaciji naravne zgodovine konec 16. stoletja lahko torej zaznamo dva medsebojno prepletena trenda: Na eni strani je popis evropskih ozemelj vodil v oblikovanje domnevno edinstvenih regionalnih identitet, ki bodo v 18. stoletju služile kot podlaga za utemeljitev abstraktnejše kategorije naroda. Na drugi strani pa so se te evropske regionalne identitete oblikovale v stalnem soočanju z radikalno drugačnostjo kolonialnih teritorijev. Avtorji, kot so Ovando, Lopez in Acosta, so iz svojih odprav v Evropo nosili pripovedi o tujih čudesih, ki so obsegale tako skrivnostne naravne pojave, na primer višinsko bolezen, kot osupljive navade Indijancev. V kolonialnem kontekstu se torej morda še nazorneje pokaže vzajemen odnos med oblastjo in vednostjo, ki je prisoten tako v naravni zgodovini kot znanjem, vezanim na nek teritorij, kot kasneje pri statistiki. Z Relaciones geografícas so arbitrarno zamejena okrožja, na katera so Španci razdelili ameriško celino, postala enote vednosti oziroma objekti analize. Obenem so z zbiranjem podatkov o partikularnih lastnostih teh naključno izbranih oblastnih okrožij utrdili njihov obstoj in jih dobesedno zasidrali v realnost. Alcaldía mayor ni bila več le pravni konstrukt, nasilno začrtan na zemljevid, ampak nova naravno-družbena regija s svojimi značilnimi gozdovi, kovinami, plesi in bajkami. Stare, predkolumbovske regije, ki so jih Španci okupirali, so bile posledično bodisi izbrisane bodisi apropriirane in pripete v nove administrativne tvorbe.

 

Asketska zgodovina

Kljub nakazanim spremembam naravna zgodovina konec 16. stoletja še ni bila jasno definirana disciplina. Do strožje opredelitve njenih metod in predmeta je prišlo šele s pisanji Francisa Bacona v prvih desetletjih 17. stoletja. Bacon je bil v stiku z nekaterimi avtorji iz horografske tradicije, obenem pa je bil tudi navdušen bralec poročil o kolonialnih odpravah. V svojih spisih je večkrat poudaril pomen ozemeljskih osvajanj za ekspanzijo znanstvene vednosti; platnica njegovega najslavnejšega dela, Novi organon, celo prikazuje ladjo, ki pluje mimo Herkulovih stebrov na Atlantik. Izhajajoč iz teh dveh  vplivov – horografije in kolonialnih popisov – je Bacon zasnoval nov program za proizvajanje naravne zgodovine.

Z njim se je postavil po robu zlasti srednjeveškim in renesančnim delom, ki so bila popularna na elizabetinskem dvoru, kjer je bil zaposlen. Naravna zgodovina po Baconovem mnenju ne bi smela biti igriva ali zabavna. Užitek naj bi »infantiliziral« in »poženščil« znanstveno vednost. Bacon je zato plemstvo in naravne zgodovinarje pozval k samobrzdanju in disciplini, češ nehajte se zezat s samorogi, a ste dedci al' niste! Uvesti je skratka želel naravnozgodovinski no fap november. Samo postopno, nezainteresirano nabiranje dejstev in vzdržanost od prenagljenih posplošitev, ki godijo le osebnemu napuhu, nas lahko popeljeta k resnici, ki prinese trajnejši in globlji užitek, ne pa bežna samozadovoljevanja z burkami narave. Za slabo prakso je razglasil vsa sredstva, s katerimi so renesančni pisci razkošno poživljali svoje zgodovinske pripovedi. Nič več retoričnih figur ali govoričenja, jezik naj bo jasen in razumljiv, zapisi pa jedrnati. Nobenih pravljičarskih vsebin ali čarobnih ilustracij. Čim manj pozornosti naj se posveča okultnemu. Predpisal je tudi strožje kriterije za zanesljivost virov. Namesto iz starodavnih avtoritet in vprašljivih legend naj zgodovinar piše le o pojavih, o katerih se je prepričal na lastne oči, če navaja poročila drugih oseb, pa naj jih izpraša in resnico preveri, »kot da bi bil vsaka podrobnost dana pod prisego«.

Bacon je naravno zgodovino videl kot register natančno popisanih dejstev o partikularnih pojavih, očiščen kakršnih koli domnev in spekulacij. Kot taka naj bi naravna zgodovina predstavljala temeljno vedo, skladišče podatkov, ki nudijo zanesljivo gradivo vsakršnemu filozofskemu razpravljanju in indukciji. Materijo naravne zgodovine je razdelil na tri dele. Prvič, zgodovino vrst ali tipičnih naravnih pojavov, ki so obsegali širok nabor tem, od rastlin, živali in mineralov do življenja, smrti, vetra in drugih klimatskih fenomenov. Drugič, zgodovino čudežev, monstrumov in drugih napak narave. Tretjič, zgodovino narave, podvržene vpregam veščin. S tem zadnjim poglavjem je Bacon v naravno zgodovino vključil popis obrti in mehaničnih umetnosti, kot so kamnoseštvo, rudarstvo, tesarstvo in vojaška arhitektura. Zgodovinarji naj bi beležili inštrumente in naprave, ki jih obrtniki uporabljajo, posamezne gibe in faze manufakturnih procesov. Ta segment naravne zgodovine je Bacon označil za najpomembnejšega, saj naj bi se narava zares razkrila šele pod nadzorom in prisilo človeškega prijema.

Baconianska naravna zgodovina je bila torej še vedno zastavljena izredno široko, le za kakšno magično bitje ožje od njenih renesančnih predhodnic. Iz nje je bila, podobno kot že pri Acosti, načeloma izključena civilna oziroma politična zgodovina, ki je v tem obdobju obsegala predvsem biografije, genealogije in potopise iz tujih dežel. Razlika s prejšnjim stoletjem je, da pri Baconu naravna zgodovina absorbira vse sorodne discipline, kot so topografija, horografija in geografija, in postane neke vrste krovna veda, namenjena zbiranju podatkov o naravi in veščinah, ki vanjo posegajo. Poleg tega pa se že pri Baconu pojavi ideja, da je naravna zgodovina projekt, ki presega napore posameznega raziskovalca in zahteva kolektivno delo »armade delavcev«, od trgovcev in popotnikov do naravoslovcev, ki bodo v enotno skladišče nalagali podatke o raznih fenomenih sveta.

Bacon za časa svojega življenja ni uspel uveljaviti svoje asketske vizije naravne zgodovine. Šele od štiridesetih let 17. stoletja dalje, med angleško državljansko vojno in vzponom puritanizma, se je pojavila nova generacija Baconovih sledilcev, ki so se sprva povezovali v neformalna znanstvena združenja, kasneje pa je iz teh krogov nastalo Kraljevo društvo za izboljšanje naravne vednosti – angleška znanstvena akademija. Baconov nauk se je inkorporiral tudi v sorodne akademije na kontinentu. Pisanje naravnih zgodovin po Angleževem vzoru je postal njihov osrednji skupinski projekt. V okviru francoske Académie des sciences so recimo od konca 17. stoletja začeli pripravljati poročila o umetnostih in obrteh, ki so v periodični publikaciji izhajala skozi celotno 18. stoletje. Podobnega podjema sta se lotila Diderot in d'Alembert v svoji Enciklopediji, v kateri sta prevzela Baconovo opredelitev naravne zgodovine. Zlasti Diderot je ogromno pozornosti namenil obiskovanju delavnic in popisu mehaničnih veščin. Tehnične postopke in inštrumente so upodabljali na bakrorezih, ki so izhajali kot priloga k Enciklopediji. Z institucionalizacijo baconianske naravne zgodovine v drugi polovici 17. stoletja torej ta disciplina doseže svojo zlato dobo, v kateri se bodo razvili tudi vsi nastavki za kasnejše statistične prakse.

 

Irski avanturisti

Sredi 17. stoletja se v Angliji oblikuje več neformalnih zvez med naravoslovci, ki so se kasneje združili v Kraljevo društvo. V nadaljevanju se bom osredotočil le na najpomembnejše združenje z vidika razvoja naravne zgodovine, tako imenovani Hartlibov krog. Samuela Hartliba, okoli katerega se je ta krog vrtel, se pogosto predstavlja kot intelligencerja, torej kot osebo, ki je vzdrževala široko pisemsko korespondenco in pospeševala izmenjavo informacij med ljudmi v svojem družbenem miljeju. Med njegovimi protežeji sta bila med drugim tudi Robert Boyle in že omenjeni William Petty. Kar je ta krog družilo, je bilo skupno navdušenje nad Baconom in njegovo idejo naravne zgodovine, pri čemer so se osredotočili zlasti na popisovanje obrti zaradi koristnosti tega znanja za pospeševanje angleškega gospodarstva. Poleg opisov živinoreje je bil njihov glavni cilj pripraviti naravno zgodovino Irske. Hartlibovci so Irsko po lastnih besedah videli kot terro laboratoris, novo zemljo, na kateri lahko kot na neke vrste eksperimentalni živali vadijo svoje naravoslovne metode. K njihovim prizadevanjem je pripomoglo dejstvo, da so bili Hartlibovci večinoma protestanti, povezani z Oliverjem Cromwellom, in so se zato lahko prebili na razne funkcije v njegovi vojaški odpravi na Irsko.

Tak primer sta bila recimo nizozemska brata Boate, dva izmed vidnejših Hartlibovih dopisnikov. Oba sta bila tako imenovana adventurerja, torej relativno premožna posameznika, ki sta financirala Cromwellovo vojsko v zameno za obljubo določene količine irske zemlje v primeru zmage. Mlajši brat, Gerard, je bil leta 1647 imenovan za vojaškega zdravnika, kasneje pa za zdravnika v vojaški bolnišnici v Dublinu. V tem obdobju je začel sestavljati delo z naslovom Naravna zgodovina Irske, ki ga zaradi smrti ni uspel dokončati, a je za njegovo izdajo vseeno poskrbel Hartlib. Boatejeva razprava je bila zamišljena kot inventar irskega naravnega bogastva za bodoče protestantske plantažnike. V njej je predstavil topografske lastnosti irskega otoka, podnebje, glavne ceste, pristanišča, močvirja, reke, rudnike, premogovnike, kamnolome in vse druge značilnosti, ki so, citiramo, »ugodne za napredek navigacije, živinoreje in drugih profitabilnih umetnosti in poklicev«.

Po Gerardovi smrti je popisovanje Irske nadaljeval njegov brat Arnold. Skupaj s Hartlibom sta pripravila poseben vprašalnik o irski naravni zgodovini, An Interrogatory Relating more particularly to the Husbandry and Natural History of Ireland, ki ga je Hartlib posredoval svojim stikom in jih prosil, da mu posredujejo odgovore. Vprašalnik je v abecednem redu zahteval informacije o raznih temah, na primer o tehnikah izsuševanja močvirij, ki bi omogočile večji izkoristek irske zemlje, nahajališčih marmorja, rib, rac in drugih živali, podatke o proizvodih, ki jih ni možno pridelati na Irskem, o različnih tipih gozda in tako naprej. Hartlibov krog je torej na Irskem uporabil podobno metodo popisa nekega teritorija s pomočjo standardnih vprašalnikov kot že Španci s svojimi Relaciones geografícas, le da se pri tem še niso mogli opreti na že obstoječo administracijo, temveč je zbiranje informacij moralo potekati prek neformalne mreže naravoslovcev, ki so bili lastniki irske zemlje oziroma zaposleni v novo nastajajoči irski kolonialni upravi, večkrat pa kar oboje. Vzporednico med Irsko in ameriškimi kolonijami še dodatno utrjuje dejstvo, da je skoraj isto leto William Piso, ki je bil prav tako kot brata Boate nizozemski zdravnik, streniran na Univerzi v Leidnu, svoje kolonialno popotovanje po Južni Ameriki ovekovečil v delu Naravna zgodovina Brazilije.

Poleg bratov Boate je bil glavni Hartlibov človek na Irskem William Petty. Podobno kot Boate se je Petty lahko pridružil Cromwellovi odpravi, ker je bil izbran na lukrativni položaj vojaškega zdravnika. Leta 1654 je dobil povišico, ko je bil imenovan za vodjo topografske in katastrske izmere Irske. Angleži so že prej večkrat neuspešno poskušali mapirati irski teritorij z namenom, da bi zasegli zemljo uporniškim katolikom in jo nato prenesli na adventurerje in vojake, ki jih niso mogli plačati v denarju.

Pettyjev uspeh napram njegovim predhodnikom ni izviral iz kakšne posebne tehnične inovacije v zemljemerstvu, temveč iz načina, kako je izmero organiziral. Pri tem je naravno zgodovino uporabil kot neke vrste znanost upravljanja. Podobno kot so zgodovinarji obrti v svojih opisih vsako veščino razdelili na posamezne operacije in delovne faze, je tudi Petty umetnost zemljemerstva razčlenil na samostojne enostavne naloge. Ločil je postavljače kolov in nosilce verig, ki so pobirali meritve na terenu, od delavcev, ki so tako izmerjene parcele očrtali na zemljevidih. Spet drugi delavci so bili zadolženi za proizvajanje različnih delovnih materialov. Na ta način je Petty vzpostavil nadrobno delitev dela, ki  mu je omogočala, da je namesto poklicnih obrtnikov, ki bi obvladali vse elemente zemljemerstva, zaposlil razpuščene in neuke vojake, ki pa so bili dovolj pismeni, da se jih je lahko na hitro streniralo za izvajanje posamezne delovne operacije. Na vrhu tega hierarhičnega merilnega aparata je bil Petty, skupaj z nekaj učenimi zemljemerci, ki so preverjali meritve in risbe nižjih delavcev. Delitev dela je tako na eni strani ustvarila stotine delnih delavcev, ki so videli le svoj segment delovnega procesa, na drugi strani pa upravljalce, ki so imeli edini pred svojimi očmi in pod svojim nadzorom celoten produkt kolektivnega delavca.

Čeprav delitev dela materialno porodi funkcijo nadzornika, sama po sebi ne zagotavlja, da bo menedžer tudi dejansko videl širšo sliko in ne zgolj kupa zmedenih podatkov. Da bi discipliniral in poenotil delo svojih podrejenih, je Petty uvedel več standardnih obrazcev, na katere so delni delavci vnašali podatke. Takšen formular je bila recimo terenska knjiga ali field book, v kateri je bila odtisnjena tabela z vnaprej predvidenimi postavkami: v določene stolpce so delavci vnašali stopinje in minute, ki so jih odčitavali s kompasi, v druge pa razdalje, ki so jih merili v standardni enoti zemljemerske verige. Risarji so parcele očrtovali na liste vnaprej določenih dimenzij – sam material jim je torej vsilil merilo in s tem preprečeval napake. Morda najbolj fascinantno za naš pregled pa je, da je Petty med vojake razdelil tudi navodila, v katerih jim je naročil beleženje celega kupa dejstev, ki niso bila bistvena za samo izmero teritorija. Od vojakov je recimo zahteval, naj poleg vseh okoliščin, ki lahko vplivajo na ceno parcel, popišejo tudi ceste, reke, slapove, otoke, višino hribov in gora. Navodila so v tem oziru funkcionirala kot vprašalnik, s katerim je Petty izmero razširil v naravnozgodovinsko raziskavo po vzoru svojih sodelavcev iz Hartlibovega kroga. Z navodili je Petty svojim delnim delavcem predpisal shemo pomembnih in zanemarljivih dejstev, ki je irski teritorij razdelila v posebno polje vidnega in nevidnega. Svoje vojake ali »inštrumente«, kot jim je rekel, je na ta način umeril za zaznavanje zgolj določenih dražljajev. Kar je hkrati imelo za posledico, da je kot nadzornik Irsko lahko izkušal le skozi izostreno izkustvo, ki so mu ga posredovali njegovi inštrumenti. S svojega sedeža v Dublinu, kamor so pritekale meritve z irskih pokrajin, Petty ni več videl divjega irskega terena, po katerem so morali laziti njegovi vojaki, temveč je prebiral in združeval le podatke o abstraktnih dvodimenzionalnih parcelah in izbranih lastnostih teh parcel, ki so bile zanimive z ekonomskega ali naravoslovnega vidika.

Če se vrnemo k uvodni Hackingovi tezi, Petty torej ni uzrl posebnega statističnega pomena dejstev zgolj zaradi svojega epistemološkega preskoka ali bistroumnosti, temveč ker v Irski glede na svoj položaj ni mogel videti drugega kot sumarne tabele podatkov o teritoriju in prebivalstvu. Njegov drugačen teoretski pogled je bil neposredna posledica pogojev vidnosti, ki so jih določali posebna organizacija dela in standardne oblike, v katerih so se pretakale informacije. Dobro desetletje po zaključku irske izmere, leta 1672, je Petty napisal enega izmed dveh rokopisov, ki veljata za njegov pionirski prispevek k statistiki in ekonomiji – Politična anatomija Irske. V njem je podal več ocen agregatne vrednosti irske zemlje, števila prebivalcev, hiš, delovno sposobnih in tako dalje. V poglavju, ki se nanaša na vrednost zemlje, je prevzel enake postavke, ki jih je uvedel za potrebe izmere, in jih predstavil v obliki tabel, podobno kot že v svojih poročilih o izvedbi zemljemerskega popisa. Najprej navaja podatek o celotni površini irske, nato pa posebej v akrih opredeli količine nerentabilne zemlje, ki obsega reke, ceste, močvirja in skalnate predele, in rentabilne zemlje, ki jo enako kot v izmeri razdeli na parcele različne donosnosti. Nadalje predstavi količine posesti, ki jih imajo v lasti cerkev, adventurerji, vojaki in oficirji, kar je zopet zgolj številčni povzetek zemljemerskega popisa. Podatkov o prebivalstvu sicer izmera ni beležila, se je pa Petty lahko oprl na cenzus, ki je bil izveden leta 1659 z namenom pobiranja glavarine.

Petty je torej statistično analizo odkril v okviru izredne vojaške infrastrukture, ki je za potrebe kolonialnega upravljanja Irske sprožila zbiranje podatkov v enormnem obsegu, kakršnega Petty ni doživel ne prej ne kasneje v svojem življenju. Brez razkošnega financiranja in zanašanja na delo brezposelnih vojakov bi namreč najverjetneje ne razpolagal z zadostno količino dejstev, da bi v njih razbral populacijske zakonitosti kot poseben predmet analize. Pomen materialnih pogojev, ki jih je zagotovila kolonialna okupacija, je razviden tudi iz tega, da je več Pettyjevih drugih spisov, v katerih je predlagal razširitev svojih analiz izven Irske, ostalo na ravni pomanjkljivih približkov in utopističnih pozivov k vzpostavitvi statističnih registrov. Poleg vloge infrastrukture zbiranja podatkov pa je ključno, da statističnih trendov ni uzrl kot začetnik ekonomije, ampak kot prekaljen naravni zgodovinar. Po eni strani je zgodovinarske popise obrtniškega dela uporabil kot zgled za analizo zemljemerskega delovnega procesa. V svojih kasnejših spisih o politični aritmetiki je Petty zagovarjal delitev dela kot splošno tehniko nižanja stroškov manufakture in cene dobrin. Pojav, ki je bil prvotno zaznan v naravni zgodovini mehaničnih delavnic, je tako postopoma abstrahiral v ekonomski pojem. Po drugi strani pa si je iz iste zgodovinske tradicije sposodil sredstva za kategoriziranje in urejanje večjih količin dejstev, na primer vprašalnike, tabele in ostale papirnate obrazce, ki so se jih posluževali že drugi naravni zgodovinarji za organizacijo partikularnosti v pregledno celoto. Kot je zapisal v uvodu svoje Politične anatomije, je tehnike seciranja zgolj prenesel iz naravnega na politično telo.

Izsek iz Pettyjeve History of the Down Survey

Izsek iz Politične anatomije Irske

 

Povodenj vprašalnikov

Po koncu medvladja v Angliji leta 1660 je baconianska naravna zgodovina doživela prvo institucionalizacijo v obliki Kraljevega društva. Med njegovimi ustanovni člani so bili praktično vsi vidnejši sodelavci Hartlibovega kroga in drugih neformalnih združenj, na primer Petty in Boyle. Skoraj nemudoma po nastanku so se znotraj Kraljevega društva vzpostavili posebni odbori za popisovanje obrti in pripravo naravnozgodovinskih vprašalnikov. Ti odbori so oblikovali več anket, ki jih je društvo nato posredovalo svojim tujim korespondentom, bodisi naravoslovcem, ki so prebivali izven Londona in Anglije, bodisi popotnikom, trgovcem in kolonialnim uradnikom. Eden izmed njih je bil Boylov vprašalnik z naslovom General heads for the natural history of a country great or small, namenjen plovcem in navigatorjem. Objavljen je bil tudi v znanstveni reviji društva leta 1666. V njem je od dopisnikov zahteval različne informacije o oddaljenih krajih, njihovem ozračju, vodovju, avtohtonem rastju, živalstvu in prebivalstvu, njihovih navadah, poklicih in veščinah, izgledu, dieti, obredih in boleznih. Poleg splošnih anket je Kraljevo društvo pripravilo tudi več vprašalnikov, ki so se nanašali na vnaprej opredeljeno območje, na primer Islandijo, ali pa na posamezno obrt, recimo predelavo volne ali metalurgijo. V odgovorih so iz tujine prejemali poročila, navigacijske dnevnike, fizične primerke živih ali mrtvih živali in rastlin, zemljevide, portrete in druga umetniška dela. V London so pogosto priplule ladje s krokodili, redkimi ptiči in celo nosorogi, ki so jih londonski naravoslovci lahko opazovali in opisali, nekatere primerke pa so tudi shranili v kabinet čudes, s katerim je upravljalo društvo.

Korespondenco so vzdrževali s posamezniki z vseh delov sveta. Primer z območja današnje Slovenije je Janez Vajkard Valvasor, ki je s svojo razpravo o mehanizmu presihanja Cerkniškega jezera postal tudi član Kraljevega društva. V svojem odgovoru na pismo, h kateremu je Valvasor priložil ta članek, ga je tedanji tajnik društva, Edmond Halley, prosil, če bi jih lahko poučil tudi »o tistih rekah, ki se skrivajo v vaših gorah«. Poleg tega pa ga je vprašal, če bi lahko poslal »geografski zemljevid Kranjske«, na katerem bi označil, kolikor je možno natančno, »lege vsaj tistih krajev, ki jih je omenil« v svoji razpravi.

Poleg kraljevega društva so se v zadnji četrtini 17. stoletja na vprašalnike vedno bolj začeli zanašati posamezni avtorji, ki so podobno kot horografi v 16. stoletju popisovali naravno zgodovino neke grofije ali države. Najbolj znan primer sta deli Roberta Plota, Natural History of Oxfordshire in Natural History of Straffordshire. Vprašalniki, ki jih je Plot razdeljeval med svojimi sodelavci in lokalnimi obveščevalci so se kmalu uveljavili kot model, ki so ga posnemali ostali naravni zgodovinarji, starinarji in geografi. Anketa se je s tem zakoreninila kot standardna metoda za pisanje regionalne naravne zgodovine. Naravoslovci so prevzemali sklope poizvedb, ki so jih osnovali njihovi kolegi, s čimer se je uveljavil bolj ali manj stalen nabor vprašanj. K standardizaciji vprašalnikov je pripomoglo zlasti ustanavljanje novih in novih znanstvenih akademij, antikvarskih in agrikulturnih društev, ki so v 18. stoletju začele sprejemati svoje lastne, enotne vprašalnike, in revij, v katerih so raziskovalci objavljali tako svoje ankete kot izsledke, ki so jih z njimi pridobili. Postopoma so vprašalnike oblikovali tako, da niso vsebovali le vprašanj, ampak tudi vnaprej predviden prazen prostor, na katerega so anketiranci zapisali svoje odgovore. Zgodnji primer te prakse so poizvedbe, ki jih je Edward Lhwyd uporabil za pripravo naravne zgodovine Walesa leta 1696. Lujdov projekt je bil edinstven tudi po tem, da je bil eden prvih, ki je vprašalnike sistematično razdelil po vseh župnijah regije, ki jo je analiziral, ne le v tistih, kjer je poznal nekega utečenega obveščevalca.

Podobni raziskovalni programi so se v 18. stoletju pojavili tudi v kontinentalni Evropi. Johann Jakob Scheuchzer je na podlagi 186-ih vprašanj o mineralih, flori, favni, topografiji, številu prebivalcev, starosti in rodnosti, ki jih je razdelil med zdravniki, kmeti, ribiči in kopači, sestavil Naravno zgodovino Švice. Njegove popisovalske odprave po švicarskih hribih je financiral mestni svet v Zürichu. Po njegovem modelu je leta 1722 Urban Gottfried Bucher pripravil Naravno zgodovino Saške, v kateri se ni osredotočil samo na inventar narave, ampak je vključil tudi opis njenih ekonomskih potencialov in možnih reform, ki bi bolje izkoristile naravno bogastvo regije.

Med horografijami 16. stoletja in regionalnimi naravnimi zgodovinami 17. oziroma 18. stoletja obstaja precejšnja kontinuiteta na ravni vsebine. Razlika je predvsem v večji stalnosti in množičnosti zbiranja podatkov, ki ju je omogočila institucionalizacija naravne zgodovine v društvih z rednim članstvom, glasili, internimi pravilniki in normiranimi vprašalniki. V zgodovinski popis neke administrativne enote niso več prispevali le posamezni dobrodušni dopisniki, ampak so avtorji začeli sistematično izpraševati predstavnike plemstva in duhovščine v vsakem okraju ali župniji. Primerov tovrstnih vprašalnikov in društev, v okviru katerih so nastali, je v 18. stoletju ogromno. Izpostavljati vsakega izmed njih bi bilo precej dolgočasno, ker so, kot sem omenil, naravoslovci in starinarji drug od drugega prepisovali cele sklope vprašanj, zato med njimi ni bistvenih razlik. S postopno vzpostavitvijo politične ekonomije kot samostojne discipline se je vsebina nekaterih anket, zlasti v drugi polovici 18. stoletja, izraziteje usmerila na podatke o prebivalstvu, številu delovno sposobnih, zaposlenih v konkretnih manufakturah in zneskih običajnih plač po posameznih poklicih. Analize stanja neke regije ali države, ki so se razvile v okviru naravne zgodovine, so v tem oziru zopet neopazno prehajale v študije, ki bi jih danes označili za ekonomske ali demografske.

Tiho preobražanje naravne zgodovine v statistiko in nove družboslovne znanosti je postalo eksplicitno leta 1790, ko je John Sinclair, član več starinarskih in agrikulturnih društev, pripravil Poizvedbe o naravni zgodovini in političnem stanju Škotske. Anketo, ki je obsegala 160 vprašanj o geografiji, topografiji, prebivalstvu, kmetijstvu, industriji in prostor za odgovore, je naslovil na župnike v vseh 938-ih škotskih farah. V naslednjih dveh letih je prejel odgovore iz več kot 700-ih župnij, na podlagi katerih je med 1791 in 1799 izdal delo v več knjigah s skupnim naslovom Statistical account of Scotland. Ta publikacija naj bi bila prvi primer rabe besede »statistika« oziroma »statističen« v angleškem jeziku. Sinclair je v uvodu pojasnil, da se je za prevzem nemškega neologizma odločil, da z njim označi nov tip političnega raziskovanja, katerega namen je »poizvedba o stanju neke dežele« (inquiry into the state of a country). Sinclair je torej nemški besedi dal angleško definicijo. Fraza poizvedba o stanju neke dežele se namreč pojavi že v naslovu vprašalnikov, ki so jih pripravljali naravni zgodovinarji 17. in 18. stoletja. V Pettyjevi dediščini na primer obstaja rokopis z naslovom The Method of Enquiring into the State of any Country. Tudi v naslovih naravnozgodovinskih monografij iz 17. in 18. stoletja se zveza »stanje« neke dežele, na primer The State of Gloucestershire, pojavlja kot sinonim za naravno zgodovino. Sinclair je tako oznako statistika pripel na identično raziskovalno prakso, ki je še nekaj let pred njegovim delom nosila ime naravna zgodovina.

Če za zaključek povzamem, obstajajo torej 4 glavni vplivi naravne zgodovine na statistiko in ekonomijo. Prvi je razvoj infrastrukture za zbiranje podatkov in izvajanje vedno bolj sistematičnih popisov od okraja do okraja oziroma fare do fare. Drugi so tehnike klasifikacije in organizacije dejstev, ki v bistvu šele dajo podlago za katerokoli statistično analizo. Naravni zgodovinarji se začnejo ukvarjati z metodo ne v smislu vodenja individualnega filozofskega razuma, ampak zgolj kako naj se kar se da učinkovito organizira kup partikularnih dejstev, neodvisno od tega, kako se bo potem iz teh dejstev izpeljevalo neko filozofsko, znanstveno, spekulativno mišljenje. Tretjič, znotraj naravne zgodovine se prvič za osrednji predmet analize vzame stanje neke regije, ki skoraj vedno sovpada z administrativno-sodno enoto. To, kar naj bi sestavljalo in določalo stanje tega teritorija, so tipične aktivnosti in množični pojavi, ki so prisotni na tem ozemlju oziroma se na njem redno ponavljajo. Pri analizi stanja nekega političnega ali naravnega telesa gre, podobno kot kasneje pri statistiki, za popis njegovih agregatnih lastnosti, ki so zaznavne le na ravni celotne regije, ne pa v njenem posameznem delu ali pri posameznem prebivalcu. Četrtič, na podlagi zgodovine obrti in sistematičnega popisovanja delovnih procesov so bili izpeljani nekateri temeljni ekonomski pojmi, npr. delitev dela, razmerje med delovno sposobnim in nesposobnim prebivalstvom, opredelitev manufakture itd.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness