Hvala za CRISPR/Cas9

Hvala za CRISPR/Cas9

Recenzija izdelka
CRISPR/Cas9

V današnji Katedri za biologijo bomo predstavili roman Tine Bilban z naslovom Hvala za škarje. Knjiga je izšla marca 2019 pri založbi Miš. Tina Bilban, doktorica filozofije, deluje kot raziskovalka, avtorica in literarna kritičarka. Njena dela se pretežno nahajajo na preseku filozofije, sodobne znanosti ter literature in Hvala za škarje, njen prvi roman, ni glede tega nobena izjema. Tokrat se je spustila na področje genskega inženirstva.

Škarje iz naslova romana so prispodoba za bakterijski molekularni sistem CRISPR/Cas9, ki ga v nekoliko poenostavljeni različici uporabljamo za natančno spreminjanje molekule DNK. Sistem je sestavljen iz vodilne RNK in encima Cas9. Vodilno RNK načrtujemo tako, da pripeljemo encim Cas9 na točno določeno mesto v molekuli DNK, ki ga želimo spremeniti. Na tem mestu Cas9 cepi DNK. Za sistem CRISPR/Cas9 se zato pogosto uporablja prispodobo, da so nekakšne molekulske škarje, ki na željenem mestu pristrižejo DNK. Pristriženi del DNK lahko zamenjamo z novim zaporedjem, denimo takim, ki ima popravljeno mutacijo v določenem genu.

CRISPR/Cas9 je rdeča nit romana, ki povezuje zgodbe treh protagonistk: filozofinje Mete, bodoče mamice Maše, prenašalke dedne bolezni, ter nadobudne in drzne znanstvenice Hane. Za vsako od njih predstavlja CRISPR/Cas9 nekaj drugega.

Za Hano je CRISPR/Cas9 predvsem kul orodje, s katerim lahko dela kul znanost. V svojih raziskavah, ki so postavljene v leto 2027, s sistemom CRISPR/CasX spreminja dedni material človeških zarodkov z mutacijo v genu DHCR7. Hanine raziskave ne zvenijo prav nič znanstvenofantastične, saj smo bili lani priča rojstvu dvojčic, ki jima je kitajski znanstvenik He Džjankuj spremenil genom s pomočjo tehnologije CRISPR/Cas9. Hana sicer uporablja CRISPR/CasX, ki je verjetno izboljšana različica sistema CRISPR/Cas9. Čeprav smo za slednjega rekli, da omogoča zelo natančno spreminjanje DNK, sistem še vedno ni dovolj natančen, da bi ga bilo dovoljeno uporabljati na ljudeh. Poleg željenih sprememb namreč povzroča spremembe tudi na naključnih odsekih DNK, posledice katerih ni mogoče predvideti.

Na drugi strani imamo zgodbo Maše in njenega partnerja Svena, ki se dogaja slabih 10 let pred Haninimi raziskavami. Oba imata mutacijo v eni kopiji gena DHCR7. Zato obstaja 25-procentna verjetnost, da bo njun otrok trpel za Smith–Lemli–Opitzevim sindromom, za katerega so značilne duševna zaostalost in nepravilnosti v razvoju raznih delov telesa, ki so lahko tudi usodne, zaradi česar se odločita za postopek zunajtelesne oploditve in genetskega testiranja zarodkov pred vsaditvijo. Vendar kot spoznamo iz njune izkušnje, je postopek vse prej kot prijeten, zato po tej poti raje ne želita več imeti otrok. Svena ta izkušnja spodbudi, da spremlja napredek na področju genskega inženirstva. Ne more se otresti misli, da bi znanstveni napredek nekoč lahko pomagal tudi njima.

Za Meto, katere zgodba vsebuje od vseh treh gotovo največ avtobiografskih elementov, je CRISPR/Cas9 predvsem povod za razmislek o tem, kako potisniti evolucijo in raziskave sodobne biologije v kontinentalno filozofijo. Ker je, kot trdi Meta, to kontekst razmišljanja, ki nam je blizu. Pravi tudi, da gensko inženirstvo še zdaleč ni osamljen primer javnega vprašanja o etičnosti. Vsa velika odkritja, denimo teorija evolucije ali kvantna mehanika, so v svojem času veljala za etično sporna. V ozadju etičnih pomislekov glede genskega inženirstva stoji predvsem strah in ne temeljit filozofski premislek znanja, orodij in aplikacij. Straha in predsodkov, ki jih imamo do novega znanja in tehnologij, ki jih ne razumemo, se lahko otresemo, če se o njih pogovarjamo in reflektiramo.

Tina Bilban nam skozi Meto približuje ideje, ki jih je, kot sama navede v knjigi, predstavila v članku z naslovom O človeški naravi in filozofskem premisleku znanstvenega napredka. Članek je bil objavljen leta 2018 v Phainomeni, reviji za fenomenologijo in hermenevtiko.

Vendar CRISPR/Cas9 in gensko spreminjanje ljudi še zdaleč nista edini tematiki, ki ju avtorica načne v knjigi. Hvala za škarje je tudi zgodba o pehanju na različne konce sveta za projekti in akademskimi pozicijami. Je zgodba o usklajevanju poklicnega in družinskega življenja ter družinah, ki so razpete med Slovenijo in tujino. Je zgodba o utiranju poti do svojega mesta v hierarhiji znanstvenih institucij, kar mladim ženskam predstavlja še posebej velik izziv.

Z molekulskimi škarjami si je pot utirala Angelika.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness