Jaz in čas

Jaz in čas

Recenzija izdelka
22. 11. 2019 - 16.00

V poglavju o strojih nam Marx namigne o poziciji, ki jo znanost zavzame v objektivni izgradnji družbe in njene reprodukcije. Njena vloga je iznajdba in postopna izboljšava nečloveškega dela produkcijskega procesa, s katero se atomizacija in racionalizacija sveta obrneta proti svojemu izvajalcu. Če verjamemo Sohn-Rethlu, je to točka, na kateri se v 17. stoletju oblikuje druga kultura ali kult intelektualnega dela.

Red iz kaosa je poskus Ilje Prigogina, ruskega nobelovca iz kemije, in Isabelle Stengers, belgijske filozofinje, da bi premislila odnos do te nove kulture. Knjiga je prvič izšla leta 1984, leta 2017 pa dobila ponatis v založbi Verso.

ali kako kaj napraviti s filozofijo
 / 27. 1. 2013

Za Iljo Prigogina in Isabelle Stengers je druga ali znanstvena kultura eno poglavje v zgodovini večnega dialoga z naravo. Organizacija misli okoli novih konceptov, ki jih producira ta dialog, vselej pušča skozi pore v menda zaprti skupnosti znanstvenikov in znanstvenic na raznih univerzah in inštitutih. Znanstvena misel v določenem trenutku ali z določeno zamudo zato oblikuje odnos vseh ljudi do svojih okoliščin življenja.

Prigogina in Stengers pa zanima posebna instanca, v kateri je znanost odkrila svoj poprej zavrti odprti karakter. Izhodišči za ta novi dialog predstavljata življenjski deli Josiaha Willarda Gibbsa in še posebej Stefanovega študenta Ludwiga Boltzmanna, povzeti pa sta v ponovnem odkritju Anaksagorove predstave o sestavi materije: namesto določujoče strukture, ki da atomom partikularno podobo, predmeti posedujejo semena nesorazmernih možnosti. Materija vsebuje disjunktnosti, v vsakem kosu faznega prostora soobstajajo vsi dinamični režimi.

Instanca, ki ji je posvečena večina knjige, je čas. Prigogine in Stengers poskušata slediti njegovemu bistvenemu predrugačenju skozi formulacijo najprej Boltzmannove statistične predstave o svetu in kasneje Gibbsove ansambelske formulacije. V drugi kulturi newtonske znanosti je čas zunanji parameter teorije, ki opisanemu sistemu le diktira eno izmed točno določenih kompozicij. Na ta način denimo planeti v sončnem sistemu v enem trenutku stojijo točno poravnani glede na njegov center, v drugem pa so razporejeni na videz naključno. Bistveno pa je, da obe konfiguraciji povezuje točno določena trajektorija.

V newtonskem opisu je zato vse določeno. Tako bi lahko hipotetični demon iz točnega poznavanja stanja celotnega vesolja ob določenem času izračunal vso prihodnost. V tej viziji ni nečloveški samo koncept časa, ampak vse vesolje. Refleksija vesolja, ki jo ponuja taka znanost, je homogena in nepremična, kulturni izraz znanosti pa je postopno izboljševanje ene same vseobsegajoče teorije. Prigogine in Stengers nasproti temu postavita filozofijo procesa, ki vidi znanost kot vzajemno urejanje stalnosti in spreminjanja.

Ta je še posebno blizu Stengers in njen vpliv vidimo denimo v poglavju o kvantni mehaniki, vedi, ki se jo običajno smatra kot eno izmed dveh velikih revolucij v fiziki v začetku 20. stoletja. V kvantni mehaniki je časovni razvoj fundamentalnega abstraktnega objekta, valovne funkcije, dan z na videz še preveč enostavno linearno enačbo. To je Schrödingerjeva enačba, ki, kot Newtonove enačbe, ne loči med potovanjem naprej ali nazaj v času. Vse lepo in prav. Vendar peti postulat köbenhavnske šole predvideva bistvene diskontinuitete v tem časovnem razvoju. Ko jo pomerimo, se valovna funkcija ponastavi v zelo posebno obliko, ki je linearni časovni razvoj ne predvideva. V tem trenutku po interpretaciji Stengers kvantna mehanika nadgradi klasični koncept časa oziroma morda nevede vsebuje poleg newtonskega koncepta časa kot parametra še nekaj drugega -- koncept ireverzibilnega časa.

Ključna pojma za Prigoginovo (v narekovajih) “metafiziko” sta fluktuacija in bifurkacija. Fluktuacija diktira razvoj sistema izven ravnovesja prek bifurkacije. Bifurkacija pa je točka, v kateri nek parameter v sistemu ali njegovi okolici začne dopuščati kvalitativno drugačno obnašanje. Klasični primer bifurkacije prihaja iz populacijske biologije. Model za številčnost populacije vsebuje parameter nosilnosti, to je abstraktni kondenz vseh partikularnih lastnosti naravnega ali umetnega okolja. V praksi to pomeni povsem banalne stvari, denimo število rib v ribogojnici.

Bifurkacija v populacijskem modelu pomeni, da glede na vrednost nosilnosti okolja sistem dovoljuje več kot eno stabilno populacijo. Kvalitativne lastnosti različnih rešitev populacijskega modela se lahko divje razlikujejo, za Prigogina pa je posebno zanimiva njihova kvaliteta glede na kritij ravnovesja. S tega vidika dobimo nad točko bifurkacije kvalitativno povsem nove konfiguracije sistema, ki so bistveno občutljive na majhne spremembe. Izvenravnovesne stabilne konfiguracije za newtonsko znanost pomenijo kvalitativno nepredstavljiv scenarij.

To konfiguracijo Prigogine imenuje disipativna struktura, kar zanj pomeni spontano organizacijo sistema onkraj točke bifurkacije za prenos energije iz, denimo, zvezde na druge elemente sistema. Ta struktura ima unikatno razmerje s konceptom časa: obenem je direktna posledica ireverzibilnosti in njena utemeljiteljica. Z njenim obstojem se razkrije bistvena pomanjkljivost klasične znanosti glede na odnos človeka z naravo. S konceptom disipativne strukture Prigogine in Stengers povežeta obstoj izvenravnovesnih urejenih stanj s kvalitativnim premikom v znanstvenem razumevanju časa.

Prigogine in Stengers na ta način povsem predrugačita pomen abstraktne in matematizirane znanosti skozi lečo dialoga. Znanost zanju ne išče matematičnih struktur v ozadju naravnih pojavov niti ni apolitična težnja k resnici - glede tega glej tudi aktualni Manifest za počasno znanost - ampak je nujnost bitja, njena najbolj produktivna usmeritev pa je v negativno.

Zaradi tega so v knjigi na isti ravni obravnavani premisleki filozofov in znanstvenic: Bergsona, Whiteheada, Einsteina, Plancka, Bohra in drugih. Veliko prostora je odmerjenega vpeljavi matematičnih konceptov, denimo entropije, brez pogoste reference na enačbe. To je storjeno, ker knjiga primarno ni namenjena strokovnjakom na področju, in avtorjema to v veliki meri uspe. Kljub temu obseg vseh obravnavanih idej in ponekod njihova tehnična zahtevnost predstavljata bistveno šibkost knjige. To je tudi razlog, da na neki točki dobimo občutek, da je predmet razprave skoraj vse.
Da povzamemo. Red iz kaosa, kot Anaksagorova materija, vsebuje disjunktnost. Prva plat je tehnična znanstvena ekspozicija konceptov statistične fizike in teorije dinamičnih sistemov ter njihove aplikacije na fizikalne, kemijske in biološke sisteme. Njen (v narekovajih) “avtor” je Ilja Prigogine. Druga plat pa je refleksija predrugačenja klasičnih konceptov in samopodobe znanosti, kot zahtevata ti polji. Avtorica tega dela je Isabelle Stengers. Presečišče teh vesolij vednosti nam ponuja drzno novo perspektivo za znanost naslednjega stoletja. Morda pa bo ponovno pozabljena.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.