Z rakom mehurja se onkologi spopadajo tudi na pacientu bolj prijazen način – tako, da protitumorno učinkovino vnesejo neposredno v mehur. Na ta način se bolnik izogne neprijetnim neželenim učinkom kemoterapije, kot so slabost in prebavne motnje. Že vrsto let se v ta namen uporablja protitumorna učinkovina mitomicin C, ki se v mehur vbrizga samo enkrat tedensko.

Raziskovalna skupina iz Španije je v International Journal of Hyperthermia objavila članek, v katerem poročajo o pozitivnem učinku termične kemoterapije z mitomicinom C. Če je bila raztopina s protitumorno učinkovina segreta na 43 °C, je bil učinek kemoterapije znatno boljši.

V raziskavi so pri 40 prostovoljcih enkrat tedensko izvajali kemoterapijo s povišano temperaturo raztopine mitomicina C. Pri eni skupini so kemoterapijo izvedli pred operacijo, pri drugi pa šele po odstranitvi tumorja. V obeh primerih je bil tumor ali v celoti odstranjen ali znatno zmanjšan. Neželeni učinki so bili blagi in zgolj lokalni. V naslednjih dveh oziroma štirih letih se je rak ponovil pri manj kot petini prostovoljcev. Pregled 22 raziskav pa je prav tako potrdil, da je v primeru segrete raztopine manjša verjetnost ponovitve raka, kot če se vbrizga raztopina na sobni temperaturi.

Se sprašujete, kakšen pomen ima temperatura raztopine protitumorne učinkovine v mehurju? Višja temperatura raztopine poveča prepustnost celic mehurja, zato kemoterapija bolje doseže rakasto tkivo. Poleg tega se topnost mitomicina C pri 40 °C skoraj podvoji, kar tudi pripomore k boljši učinkovitosti kemoterapije.

Danes je mednarodni dan celiakije. To je vnetna bolezen črevesja, ki jo pri zelo majhnem odstotku ljudi sproži gluten. Ta označuje skupino beljakovin, ki jih najdemo v žitaricah, kot so pšenica, ječmen, oves in rž. Zato je za posameznike s celiakijo edina rešitev doživljenjska brezglutenska dieta.

Peptidi, ki so gradniki glutena, prehajajo skozi steno črevesnih celic, kjer jih pričakajo celice imunskega sistema. Razvije se buren vnetni odziv, v katerega se vključijo limfociti T in B ter številni vnetni dejavniki, kot so interlevkini in interferoni. Ti aktivirajo posebno vrsto limfocitov, ki imajo dovoljenje za ubijanje črevesnih celic, kar pripelje do bolezenskih sprememb črevesne stene.

K razvoju celiakije pripomorejo tako okoljski kot seveda tudi genetski dejavniki. Nizozemski raziskovalci so v Trends in Genetics povzeli dosedanja dognanja na tem področju. Poročajo, da so znanstveniki z razvojem metod preučevanja človeškega genoma že določili 43 lokacij genov na kromosomih, ki jih povezujejo s celiakijo. Zanimivo je, da se pri tistih s celiakijo majhne genetske variacije večinoma pojavljajo na tistih delih genoma, ki ne nosijo zapisa za noben protein. Na videz nepomembni deli genoma pa imajo verjetno zelo pomembno vlogo pri izražanju genov.

Brezglutensko torto si bo danes privoščila Andrea.