Raziskovalna skupina iz Švedske je pokazala na široko razširjenost mikroorganizmov oziroma njihovih encimov, ki so sposobni razgradnje plastike. Z računalniškim modeliranjem so odkrili skupno trideset tisoč encimov, ki lahko razgrajujejo deset različnih tipov plastike. Največ takšnih encimov so zaznali na lokacijah, ki so najbolj onesnažene z mikroplastiko, kot sta Mediteransko morje in Južni Tihi ocean.

Biološka razgradnja plastike je nadvse zaželen proces, ki lahko delno pripomore k bolj trajnostnemu ravnanju z milijoni ton plastičnih odpadkov, ki se nabirajo v morju in na kopnem. Mikroorganizme, ki imajo potencial za razgradnjo plastike, pogosto iščemo v vodnih okoljih, bližini deponij ali bližini proizvodnih obratov plastike. V omenjeni študiji pa so encime za razgradnjo iskali na podlagi podobnosti DNK-zapisov za encime, ki imajo eksperimentalno potrjeno sposobnost razgradnje plastike, v metagenomskih bazah podatkov. Te vsebujejo DNK-zaporedja vseh mikroorganizmov, prisotnih v  raznolikih kopenskih in vodnih okoljih.

Rezultati so pokazali veliko razširjenost takšnih encimov v oceanih in kopenskih vzorcih tal. Še posebej pogosto so zapise za takšne encime zaznali v genomih alfa in gama proteobakterij. Opazili so, da količina zaznanih razgradnih encimov narašča z globino oceana, kjer so prisotne tudi večje koncentracije mikroplastike. Z analizo podatkov o onesnaženosti analiziranih okolij so prav tako opazili povezavo med večjo količino zaznanih razgradnih encimov in okolji z večjo onesnaženostjo s plastiko.

Čeprav študija govori zgolj o morebitni sposobnosti nekaterih mikroorganizmov za razgradnjo plastike, rezultati kažejo, da se mikroorganizmi v različnih okoljih morda že prilagajajo na globalno onesnaženost s plastiko. Zagotovo pa študija ponuja številne priložnosti za preučevanje najobetavnejših razgradnih encimov.

Zbritoff je pripravila Katarina.