Današnje znanstvene novice začenjamo z bionadzorom v sadovnjaku jablan. Raziskovalna skupina iz Nemčije je namreč v nedavno objavljenem članku v reviji Basic and Applied Ecology preučevala, kako uspešno navadne strigalice »bionadzirajo« oziroma plenijo krvave uši, ki so pogosti škodljivci jablan.

Nadzor nad škodljivci s pomočjo plenilcev imenujemo bionadzor oziroma biokontrola. Vendar se v takšnih primerih na daljši časovni skali pogosto zgodi, da odnos med plenilcem in plenom doseže točko, ko vrsti začneta sobivati. Nastali odnos sobivanja lahko predstavlja problem za zaščito rastlinske vrste, ki jo poskušamo pred škodljivcem obvarovati. Zato je ključno, da poskušamo razumeti dejavnike, ki ustvarijo oziroma preprečijo stabilnost med plenilci in plenom. V raziskavi kot primer takšnega dejavnika izpostavijo kompleksnost okolja, kar pomeni, da je neko okolje bolj raznoliko.

V študiji so preučili medvrstni odnos med krvavo ušjo in navadno strigalico. V odnosu je plen predstavljala krvava uš, ki je škodljivec sadnega drevja, predvsem jablan, plenilec pa je bila v tem primeru vsejeda ter vsem dobro poznana in splošno razširjena navadna strigalica.

V prvem poskusu so znanstvenice in znanstveniki preverili, kakšen vpliv ima razvejanost vej jablane na uspešnost plenjenja strigalic. Kot kompleksne veje so bile opredeljene tiste, iz katerih sta se izraščali več kot dve dodatni veji, medtem ko so bile kot preproste veje opredeljene tiste, ki so imele največ dve izraščeni veji. V drugem delu poskusa pa so preverili, kako uspešne so strigalice glede na svojo številčnost pri plenjenju uši. Uspešnost plenjenja so skoraj en mesec opazovali na vejah jablan v sadovnjaku, in sicer tako, da so vsakih nekaj dni preverili, kolikšno je število preostalih uši.

Rezultati raziskave so pokazali, da so strigalice pri izvajanju biokontrole nad ušmi uspešnejše na preprostejših vejah. Na kompleksnejših vejah se je ob manjšem številu prisotnosti strigalic številčnost uši in strigalic stabilizirala. Izkazalo se je, da zgolj izrazitejša prevlada strigalic lahko pripelje do popolne iztrebitve škodljivca, torej izvršenega bionadzora, ne glede na razvejanost vej. V raziskavi so tako pokazali, da prostorska kompleksnost plenilskega okolja in gostota plenilcev, torej strigalic, v največji meri določata učinkovitost plenjenja uši.

Prostorska kompleksnost je v tej raziskavi tisti ključni dejavnik, ki ima vpliv na vzpostavitev stabilnega odnosa med plenilcem in plenom, kar pa v primeru bionadzora ni zaželeno. Za uspešen bionadzor je zaželeno, da plenilec pojé ves svoj plen. Glede na izsledke študije lahko to dosežemo z obrezovanjem dreves in posledično zmanjševanjem kompleksnosti okolja ali s povečevanjem populacij strigalic, s čimer bolj uspešno izvajamo biološki nadzor nad ušmi v sadovnjakih jablan.