Naravovarstvene pobude so pogosto usmerjene k vrstam, ki so na robu izumrtja. A vendar je pomembno tudi spremljanje populacij splošno razširjenih vrst, od katerih je lahko odvisno preživetje ogroženih. V nedavno objavljeni raziskavi so raziskovalke in raziskovalci predstavili rezultate o gostoti naseljenosti in izbiri habitatov himalajskih modrih ovc, drugače imenovanih tudi baral. Gre namreč za vrsto divjih ovc visokogorskega ekosistema Nepala, od nje pa je prehransko odvisna ogrožena vrsta snežni leopard.

Himalajske modre ovce so splošno razširjena vrsta in so zaradi velikosti populacij opredeljene kot manj ogrožene. Predstavniki reda sodoprstih kopitarjev, kamor spadajo tudi himalajske modre ovce, imajo v visokogorskih ekosistemih Himalaje pomembno vlogo pri raznašanju rastlinskih semen, poleg tega pa predstavljajo glavni vir prehrane predstavnikom velikih zveri, že omenjenim snežnim leopardom.

Zaradi posegov človeka v okolje so vse bolj ogrožene tudi populacije himalajske modre ovce. Zato so spremljanje njihove populacijske dinamike, zaščita ključne populacije ter opis in zaščita zanje pomembnih habitatov odločilni; vse to namreč prispeva k ohranjanju ravnovesja med naravovarstvom in dobrobitjo lokalnih prebivalcev. 

Raziskava je potekala na največjem zavarovanem območju v Nepalu, imenovanem Annapurna, ki predstavlja vročo točko biotske pestrosti na območju Himalaje. Znanstveniki in znanstvenice so v letu 2019 himalajske modre ovce opazovali tako jeseni kot tudi spomladi. V času raziskave so šteli osebke vrste in beležili značilnosti habitatov, v katerih so bile ovce opažene. Pri preučevanju habitatov je bilo upoštevanih deset različnih parametrov, med drugim nadmorska višina, oddaljenost od naselij in tip vegetacije.

Rezultati raziskave so pokazali, da je gostota poseljenosti himalajskih modrih ovc trideset let po vzpostavitvi rezervata na tem območju še vedno velika, prav tako pa pričajo o uspešnosti vzpostavljenih naravovarstvenih ukrepov. Izkazalo se je tudi, da je prisotnost himalajskih modrih ovc najbolj odvisna od nadmorske višine in tipa vegetacije. Najpogosteje so bile namreč opažene na 4.200-4.700 metrih nadmorske višine, predvsem na območjih s travniško in grmičasto vegetacijo. Na pojavnost ovc pa nista imela vpliva dva antropogena parametra, in sicer oddaljenost od naselij in prisotnost živine.

V prihodnosti bi populacijo himalajskih modrih ovc lahko ogrožala načrtovana cestna infrastruktura, ki je posledica povečane turistične dejavnosti na tem območju. Ohranjanje stabilnih velikosti populacij teh himalajskih kopitarjev bo v prihodnosti vsekakor odigralo ključno vlogo pri preživetju ogroženih snežnih leopardov. 

Vse dobro želi himalajskim ovcam Sebastjan.