Vpeljava koncepta topološke faze je zaznamovala velik premik na področju raziskovanja obnašanja elektronov v snovi. Skupek teoretskih vprašanj, ki primarno zadevajo kvantno teorijo polja in nimajo očitne povezave s čimerkoli zares otipljivim, je svoje odgovore namesto v svetu osnovnih delcev našel v relativno preprostih kovinskih in polprevodnih materialih. Visokoenergijska fizika delcev se je realizirala v nizkoenergijskih vzbuditvah navadnih elektronov.

Morda najbolj slavni primer take premestitve je odkritje Diracovih  fermionov v grafenu. Grafen je en atom tanka plast grafita oziroma kosa oglja. Posebna kristalna struktura materiala rezultira v linearni disperziji okoli tako imenovanih Diracovih  točk. Pri primernih pogojih se elektroni v grafenu torej obnašajo, kot bi bili brezmasni relativistični delci.

Skupina ukrajinskih raziskovalk in raziskovalcev, ki deluje doma in preko Atlantika, je v novi študiji predstavila rezultate obravnave nizkoležečih ekscitacij v skupini bizmutovih spojin. Poleg tega da se vzbuditve obnašajo kot brezmasni delci, gre za topološko netrivialne faze snovi, kar ima nove posledice za njihovo obnašanje.

O splošnih lastnostih ekscitacij v topoloških fazah smo v znanstveni redakciji že poročali. Netrivialnost se najprej pozna pri statističnih lastnostih delcev, torej, kaj se zgodi, če dva zamenjamo. Taka operacija je za običajne delce podobna zamenjavi kamenčkov v smislu, da če kup kamenčkov premešamo med sabo, ne proizvedemo ničesar razen drugačne konfiguracije.

Za topološke faze značilne neabelove delce pa je natančneje primerjati s snopom vrvic. Menjava delcev je preplet vrvic, zaporedne menjave pa vodijo v nastanek vozlov. Česa takega pri menjavi kamenčkov ni mogoče opaziti. Posledice te razlike so predmet omenjene raziskave.

Raziskovalke in raziskovalci so se omejili na kvaziklasičen opis elektronskih vzbuditev v Weylovih polprevodnikih okoli Diracovih točk. V njih se pojavijo neabelovi brezmasni fermioni ali Weylovi fermioni, kar je čista posledica topologije.

V analizi je bilo ugotovljeno, da so ti efekti res nezanemarljivo očitni v elektronskem transportu. Ekscitacije z različno kiralnostjo, smerjo spina glede na smer hitrosti, v situaciji s paralelnima električnim in magnetnim poljem uberejo prostorsko ločene trajektorije.

Napoved bi bilo mogoče eksperimentalno preveriti z lokalnimi meritvami elektronske gostote, zaključujejo avtorji raziskave. Obstoj Weylovih fermionov je bil sicer eksperimentalno potrjen v tantalovem arzenidu leta 2015 s fotoemisijsko spektroskopijo.

V vozel se je zapletel Martin.