Že nekaj let je znano, da ljudje pospešujemo podnebne spremembe. Pred tednom dni pa je mednarodna raziskovalna skupina v znanstveni reviji Science poročala o tem, da ljudje vplivamo tudi na izginjanje šimpanzjih vedenj.

Pred 20 leti so raziskovalke in raziskovalci prvič v znanstveni objavi poročali o šimpanzjih kulturah, torej o različnih načinih, kako skupine šimpanzov nekaj počnejo. Primer tega je na primer zbiranje in lovljenje hrane, pri katerem nekatere skupine šimpanzov uporabljajo lesene palice za lov mravelj, druge pa podobna orodja za zbiranje medu. Do danes so raziskovalke in raziskovalci opisali veliko različnih vedenj. Ta vedenja se ustvarjajo z inovacijami, prenašajo pa z različnimi načini socialnega učenja.

Leta 2002 je primatolog Carel P. van Schaik predpostavil, da bo zaradi novih pritiskov, ki se večinoma pojavijo zaradi rasti človeške populacije, prišlo do izgube tradicij pri različnih vrstah človeku podobnih opic. Med te pritiske sodita na primer lov in izginjanje habitatov. Šele raziskava, objavljena prejšnji teden, pa kaže v prid predstavljeni predpostavki.

Raziskovalna skupina je zbrala podatke o vedenju kar 144 različnih skupin šimpanzov. Prvi del podatkov so zbrali iz že objavljenih del. Drugi del podatkov pa so raziskovalci in raziskovalke zbrali na terenu, kjer so s pomočjo foto pasti, zbiranja iztrebkov in ostankov orodij, ki so jih šimpanzi pustili za sabo, zbrali podatke o vedenjih. Da bi ovrednotili vpliv človeka v posameznih habitatih, so kot mero uporabili tako imenovani človeški odtis - ‘human footprint’. To je geografska spremenljivka, ki kvantificira celostni vpliv ljudi na okolje. Pri njenem izračunu raziskovalci upoštevajo razvitost infrastrukture, gostoto poseljenosti, poraslost preučevanega območja z gozdom in njegovo nedostopnost za človeka v izbranem hektarju.

S statistično analizo so preverili razmerje med človeškim odtisom in raznolikostjo šimpanzjih vedenj. Ugotovili so, da je v šimpanzjih skupinah, ki se nahajajo v okoljih z višjo stopnjo človeškega odtisa, povprečna verjetnost pojavljanja raznolikih vedenj kar 88 odstotkov nižja v primerjavi s skupinami, pri katerih je človeški odtis najnižji.

V članku avtorice in avtorji razložijo rezultate s pomočjo štirih mehanizmov. Prvič, območja z velikim vplivom človeka šimpanzi redkeje poseljujejo in ta nizka številčnost lahko omeji pojavljanje in širjenje novih kulturnih tradicij. Drugi mehanizem je znižanje pojavnosti opaznih vedenj, ko je človeški vpliv večji. Tretji mehanizem vključuje vpliv podnebnih sprememb. Podnebne spremembe lahko vplivajo na dostopnost hrane, na primer oreščkov, in ko je ta vir prehrane manj dostopen, pride do izgube znanja o tem, kako oreščke streti. Četrtič, degradacija habitatov in izguba virov znižata nosilnost okolja, to je število posameznic in posameznikov neke vrste, ki v danem okolju še lahko preživi, pri čemer se posledično zmanjša tudi možnost za socialno učenje. Raziskovalna skupina zaključi, da se razlog za izgubo vedênjske raznolikosti znotraj populacij šimpanzov verjetno skriva v kombinaciji vseh omenjenih mehanizmov, ki so povezani s stabilnim okoljem, demografijo in populacijsko povezanostjo.

To je prva raziskava, ki je predpostavko o izgubi vedenj zaradi vpliva ljudi preverila pri šimpanzih. Podobno bi bilo treba raziskati še druge živalske vrste, pri katerih so znanstvenice in znanstveniki že odkrili različna kulturna vedenja in tradicije. To so na primer orangutani in kiti. Pri tem je treba poudariti, da ko izgubljamo živalske vrste, ne izgubljamo le genetske in populacijske raznolikosti, ampak tudi vedenjsko. Seveda pa se nekatere skupine živali uspešno prilagodijo na vse nove pritiske in izumijo nova vedenja. A še vseeno je treba raziskati, kako hitre so vedenjske prilagoditve in v kakšnem razmerju so z genetsko in ekološko variacijo.  

Nenavadnim živalskim tradicijam in vedenjem bi se v daljni prihodnosti še naprej rada čudila Zarja.