Žabe se v času parjenja znajdejo v zagati. Okoli njih je več različnih vrst žabcev, vsak od teh pa se po svoje oglaša in želi pritegniti pozornost žabe iste vrste. Tako zna biti v takih okoljih zelo hrupno, podobno kot takrat, ko se ljudje znajdemo na glasni zabavi, a nam vseeno uspe razločiti glas osebe, s katero se pogovarjamo, in izločiti ves preostali hrup. Mednarodna raziskovalna skupina je ugotovila, da to žabam omogoča povezava med pljuči in slušnimi organi. Sočasno s poslušanjem žabjega oglašanja zajemajo zrak v pljuča in s tem ustvarijo podoben efekt kot slušalke, ki dušijo hrup.



Ameriške zelene drevesne žabe v času parjenja svojega partnerja poiščejo po njegovem oglašanju. Zvočne valove zaznavajo preko tresljajev na ušesnem bobniču, poleg tega pa žabe zvočne vibracije zaznavajo tudi preko pljuč. Ušesni bobnič pri žabah je neposredno povezan s pljuči. Vloga pljuč pri tem bi lahko bila dvostranska, po eni strani bi pričakovali, da ojačajo zvočni signal, po drugi pa, da ga dušijo.

Raziskovalna skupina je primerjala spektralni kontrast pri zaznavi zvoka različnih frekvenc. Gre za razliko med dolinami in vrhovi zvoka pri določenih amplitudah v določenem delu zvočnega spektra. Pri tem so spremljali, ali so pljuča polna zraka ali prazna in kaj to pomeni za zaznavanje zvoka. Torej, katere frekvence žabe zaznajo ob polnih pljučih in katere ob praznih. 

Raziskovalna skupina je odkrila, da povezava med slušnimi organi in pljuči omogoča žabam, da dušijo frekvence zvoka, ki za njih niso pomembne, torej ne prihajajo od žabcev iste vrste. Zrak v njihovih pljučih naj bi se namreč tresel s frekvencami, ki za žabe niso pomembne. Tako vibracije iz pljuč resonirajo s frekvenco zvoka, ki naj bi bila zadušena. To pa onemogoča zaznavo teh frekvenc tudi na bobniču. Pri vsem tem se torej občutljivost za zvok, ki za žabe ni pomemben, zmanjša. 

Žabam na zabavi se čudi Zarja.