Sebastien Ballesta in Jean-René Duhamel, raziskovalca iz Francije, sta z nedavno študijo ugotovila, da opice makaki izkazujejo empatijo pri odločitvah, ki vplivajo na druge znotraj njihove socialne skupine. Postavila sta jih namreč v pare, pri čemer se je vsak makak izmed dvojice izmenično odločal, ali bo drugemu rajši dal nagrado ali kazen. Nagrado je predstavljal požirek soka, pri kazni pa so opici v oči pihnili zrak.

Makakom so pri odločanju o nagrajevanju ali kaznovanju drugega makaka s sledilcem očesnih gibov merili tudi usmerjenost njihovega pogleda in frekvenco mežikanja. Usmerjenost pogleda namreč služi kot dober pokazatelj socialne vpletenosti, frekvenca mežikanja pa kot pokazatelj empatičnosti in posledično socialne motivacije. Izkazalo se je, da je večina makakov svojemu soigralcu rajši dala nagrado, kot ga kaznovala. Pomembno vlogo pri nagrajevanju je igral njun odnos pred izvedbo eksperimenta, saj je šlo za makake, ki so živeli v istem okolju.

Ballesta in Duhamel sta poleg tega ugotovila, da so makaki začeli mežikati z večjo frekvenco, kadar so izbrali kazen. To je bilo še posebej očitno pri tistih, ki so večkrat izbirali nagrade. Dobljene rezultate sta interpretirala tako, da makaki lahko razumejo in upoštevajo vedenje drugih opic ter glede na to tudi ustrezno spreminjajo lastno vedenje. Izsledki raziskave naj bi torej nakazovali, da se makaki zavedajo dobrobiti drugih opic in se tudi odzivajo na temu ustrezen način.

Dovzetnost za drekorečje je povezana z različnimi psihološkimi lastnostmi. Kanadske psihologe je zanimalo, zakaj so nekateri ljudje bolj dovzetni za bullshit kot drugi. Bullshit ali drekorečje so opredelili kot nesmiselne izjave, ki implicirajo smisel, a ga dejansko ne vsebujejo.

Za preučevanje dovzetnosti za bullshit so zbrali tvite znanega drekobrbca Deepaka Chopre in podobne nesmiselne izjave ter iz njih sestavili vprašalnik. Udeleženci so pri tem odgovarjali, kako globokoumne se jim zdijo izjave, kot je na primer “Narava je samoregulacijski sistem zavesti.”

Udeleženci, ki so dosegli več točk na lestvici drekorečja, so bili v povprečju manj inteligentni, poleg tega je zanje v večji meri osebnostno značilno, da se bolj zanašajo na intuicijo. Ljudje, ki so nesmiselne izjave ocenjevali kot globokoumne, so v večji meri tudi verjeli v paranormalne pojave, teorije zarote in komplementarno oziroma alternativno medicino. Nagnjenost k občutljivosti na drekorečje je verjetno posledica nekritične odprtosti za ideje in sloga mišljenja, ki pretirano poudarja intuicijo.

Vesela, da sta končno lahko uporabila besedo drekobrbec, sta bila Sebastijan in Andraž.