Mnoge evsocialne živali, ki živijo v kolonijah, si hrano izmenjujejo bodisi iz ust v usta, bodisi iz zadka v usta. Ta način prehranjevanja se imenuje trofalaksa in ga poznamo predvsem pri evsocialnih žuželkah, kot so mravlje, termiti, ose in čebele. Mednarodna znanstvena skupina je v reviji eLife objavila raziskavo, ki kaže na to, da je tovrstna izmenjava hranil namenjena tudi usmerjanju razvoja osebkov kolonije.

Za mravlje je značilno življenje v skupnosti, kjer ima vsak osebek svojo nalogo. Iz neoplojenih jajčec se razvijejo samci, iz oplojenih pa samice. Samice se lahko razvijejo v matico ali pa v majhno, srednjo veliko ali veliko delavko. Odrasle mravlje skrbijo za ličinke tako, da jih hranijo s hrano iz svojih ust, to pa je proces, imenovan trofalaksa.

Trofalaksa ima pri mravljah mnogo funkcij. Slina, ki si jo mravlje izmenjujejo, določa skupen vonj kolonije, omogoča prepoznavanje osebkov, ki se vrnejo iz osamitve zaradi okužbe, skupno razdeljevanje hrane in tako dalje.

V objavljeni raziskavi so opazovali sestavo sline mravelj vrste Camponotus floridanus. V njej so med drugim našli tudi razvojni hormon, ki je vplival na uspešnost preobrazbe ličinke v odraslo mravljo. Tiste ličinke, ki so od odraslih mravelj prejemale slino z višjimi koncentracijami razvojnega hormona, so imele dvakrat večjo možnost, da so dokončale svojo preobrazbo in postale velike delavke. Trofalaksa torej vpliva tudi na razvoj in delo celotne kolonije.

Mravlje lahko torej z izmenjavo sline nadzorujejo število matic in število majhnih, srednjih velikih in velikih delavk. Uravnavajo tudi velikost kolonije, saj ob premajhnih koncentracijah hormona ličinka ne preživi. Če nas kdaj obiščejo bitja iz druge galaksije, jih bo mogoče bolj zanimalo spoznati vrhovno mravljo kot pa poveljnika ljudi.

Beseda trofalaksa je všeč Urši.