Znanstvena ekipa je razvila analizno metodo, s katero lahko opazuje in prešteva še manjše, nanometrske plastične delce. Študijo o preštevanju tako imenovane nanoplastike so objavili v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences.

Plastični delci so vseprisotni v okolju. Najdemo jih v zraku in polarnem ledu, na vrhovih Himalaje ter v najglobljih delih oceanov. Pretekle študije so že pokazale, da se nahajajo v bioloških vzorcih živali in rastlin, kar pomeni, da se ob uživanju živil prerazporejajo po organizmu, vnašamo pa jih tudi z vdihanim zrakom. Zdravstveno stroko pa skrbijo tudi od mikroplastike bolj erodirani plastični delci, ki jih uvrščamo v svet nanometrskih velikosti – nanoplastika. Nanoplastika je po velikosti primerljiva z velikostjo virusnih delcev in proteinov, zato ima najverjetneje še večjo sposobnost prehajanja skozi biološke pregrade v pljučih in črevesju.

Znanstvena ekipa je uporabila metodo stimuliranega ramanskega sipanja. Ta vrsta spektroskopije deluje po načelu molekulskih vibracij, ki so različne za vsako snov. Laserska svetloba vzburi kemijske vezi v vzorcu, kar nam poda informacije o sestavi delcev v vzorcu. V vzorcu lahko na ta način preštejejo nanometrske plastične delce in jih tudi identificirajo glede na izvorni tip plastike. Osredotočili so se na sedem pogostih tipov plastike, denimo polietilen in poliamid. S pomočjo ramanske spektroskopije so dosegli večjo specifičnost in občutljivost meritev, kot je potrebna za določevanje mikroplasike. Določiti jim je uspelo delce do velikosti 100 nanometrov.

V naslednjem koraku so svojo metodo preizkusili na realnih vzorcih vod iz plastenk različnih znamk na tržišču. Vzorce vode so najprej filtrirali skozi primerne filtre, ki nanometrske plastične delce zadržijo na površini membrane, in jih slikovno posneli. Z uporabo spektroskopske metode so v vzorcih vode iz plastenk prešteli povprečno okoli 100.000 plastičnih delcev na liter vode. Večina teh delcev spada v nanometrski velikostni razred, ki je bil zaradi majhne občutljivosti analitskih metod na velikost delcev do zdaj neraziskan. V raziskavi še zapišejo, da je število vseh plastičnih delcev – tako mikro kot nano velikosti – za sto- do tisočkrat večje od dosedanjih meritev vod iz plastenk.

Znanstvena ekipa poudari, da dosedanja literatura podcenjuje človekovo izpostavljenost nanometrskim plastičnim delcem. Zaradi majhnosti delcev predstavlja nanoplastika manjši masni delež celokupne plastike v okolju, vendar menijo, da se bodo morale toksikološke študije v prihodnosti osredotočiti prav na manjše, nanometrske delce, saj ti lažje prodirajo skozi biološke membrane. S prilagoditvami predstavljene metode pa bodo lahko onesnaženje spremljali tudi v kompleksnejših bioloških in okoljskih vzorcih.

Iz plastike jê in v plastiko se povrne – Luka.

Slika: bleščični kolaž iz slik v javni domeni