Raziskovalci in raziskovalke v prispevku, objavljenem v reviji PLOS Biology, ocenjujejo ekološko stanje, ki je nastalo s postavitvijo tako imenovanih tehničnih ovir. Ograje za omejevanje prehajanja ljudi so postavili na meji med Slovenijo in Hrvaško, pa tudi v vzhodni Evropi in osrednji Aziji. Žičnate ograje in druge fizične prepreke pa predstavljajo grožnjo tudi velikim zverem in drugim prostoživečim živalim.

Kljub mnogim konvencijam in evropskim strategijam biodiverzitete je ograj na mejah vedno več. Naravovarstvene smernice, ki zapovedujejo prosto gibanje živali, so bile sprejete po padcu železne zavese leta 1989. Naraščanje števila ograj v Evropi in Aziji pa kaže na dejstvo, da so naravovarstvene listine ravno tako prazne kot deklaracija o varovanju človekovih pravic.

Članek izpostavlja, da je večina pregrajenega območja med Slovenijo in Hrvaško pod naravovarstvenim programom Natura 2000. Omenjen program si med drugim prizadeva za naravno okrevanje ogroženih vrst velikih zveri. Na območju Dinarskega gorovja so to rjavi medved, sivi volk in evrazijski ris.

Avtorji in avtorice prispevka ocenjujejo, da je med velikimi zvermi najbolj ogrožen evrazijski ris. Njegova populacija pri nas je že brez fizičnega drobljenja zelo majhna in ima visok odstotek sokrvja. Sokrvje je posledica parjenja znotraj družine in vodi v manjšo raznolikost populacije ter večjo verjetnost za razvoj dednih bolezni. Morda je prav ta ograja še zadnje dejanje, ki je populacijo risa porinilo v spiralo izumrtja.

Populaciji rjavega medveda sta tako na Hrvaškem kot v Sloveniji trenutno še dovolj veliki, da nista ogroženi. Kljub trenutni stabilnosti pa fragmentacija populacije pomeni, da je veliko bolj občutljiva na prekomeren izlov. Resnejši problem predstavljajo volkovi, saj je ograja prekinila in zmanjšala teritorij petim od desetih tropov, ki živijo na tem območju. Zidovi na mejah ne upoštevajo ne življenj ljudi ne živali. Predvsem se slabša situacija v vzhodni Evropi in osrednji Aziji. Natančnejši zemljevid za živali in ljudi problematičnih ograj si lahko ogledate na spletni strani Radia Študent.

V New England Journal of Medicine so objavili še eno študijo, ki vzbuja dvom v resničnega povzročitelja mikrocefalije pri otrocih. Državna agencija za zdravje je v Kolumbiji spremljala 1850 nosečnic s potrjeno okužbo z virusom zika v različnih stadijih nosečnosti, od avgusta 2015 do aprila 2016. Kljub temu pa so v Kolumbiji kot posledice okužbe z ziko do 15. junija letos zabeležili zgolj 4 primere mikrocefalije. To je neprimerljivo malo, glede na to, da so v tem času v Braziliji zaznali več kot 1500 primerov te bolezni.

Prav tako je nenavadno, da so med beleženjem primerov okužbe z virusom ugotovili, da je dvakrat večja pogostost okužbe pri ženskah kot pri moških. Toda ta podatek gre morda pripisati dejstvu, da je zdravstvo zaradi strahu pred mikrocefalijo bolj resno vzelo poročanje o okuženih ženskah, vseh okuženih moških pa niso niti identificirali.

Zato se strokovnjaki sprašujejo, ali je virus zika res povzročitelj mikrocefalije, ali pa gre vzrok iskati drugje. Nekateri možnost povzročanja mikrocefalije pripisujejo pesticidu piriproksifenu, s katerim v Braziliji uničujejo ličinke komarjev, ki prenašajo ziko.

Pesticid je namreč po strukturi soroden metabolitu vitamina A - retinojski kislini, ki ima pomembno vlogo v razvoju embrija. Derivati vitamina A pa so teratogeni, kar pomeni, da povzročajo nepravilnosti v razvoju ploda, zato je njihovo uživanje v nosečnosti absolutno odsvetovano. Pesticid piriproksifen bi ljudje lahko zaužili s pitno vodo. Uradno sicer velja za varnega in ni klasificiran kot genotoksičen, zato so potrebne nadaljnje raziskave, ki bi potrdile ali ovrgle to domnevo.

O posledicah paranoje sta pisali Urša in Andrea.