Živimo v času velikega izumiranja živalskih vrst. Po ocenah znanstvenikov je hitrost izumiranja živalskih in rastlinskih vrst primerljiva z obdobjem, ko so izumrli dinozavri. Kljub pesimističnemu ozračju pa se tu in tam kakšna vrsta ponovno prikaže iz divjine. V zadnjem času so opazili kar štiri vrste, za katere so že mislili, da so izumrle.

V Indoneziji so znova odkrili Wallaceovo orjaško čebelo, ki so jo nazadnje opazili leta 1981 in so zato mislili, da je vrsta izumrla. Leta 2018 se je preparirana čebela pojavila v spletni trgovini eBay, kjer jo je nekdo uspešno prodal. Letos pa so našli tudi žive predstavnice vrste. Samice lahko zrastejo skoraj štiri centimetre v dolžino, njihov razpon kril pa je dobrih šest centimetrov. Samci so manjše velikosti. Živijo znotraj že poseljenih drevesnih termitnjakov, svoje satje pa pred termiti zaščitijo z drevesno smolo.

Po več kot stotih letih so na Galapaškem otočju ponovno opazili pripadnico vrste fernandinska velika želva. Ocenjujejo, da je stara približno sto let. Pred tem so že opazili nekaj želvjih ugrizov na kaktusih in kakšen iztrebek tu in tam. Želvo so odpeljali v oplojevalni center v upanju, da se v njej skriva še kaj moške življenjske energije. Samice lahko namreč shranijo spermo samca, dokler ne nastopijo ugodni pogoji za oploditev. Na otoku, kjer so jo našli, so pogosti vulkanski izbruhi, ki so v zadnjih stotih letih kopno že skoraj popolnoma prekrili z lavo.

Več kot sto let pa je minilo tudi, odkar so nazadnje našli majhnega vrečarja z latinskim imenom Dasycercus cristicauda oziroma - če poskusimo posloveniti - čopasto mulgaro. To je avstralska endemična vrsta malih mesojedcev, ki jih močno ogrožajo drugi vretenčarji, kot so zajci, lisice in mačke. Slednji so v Avstralijo prišli s človekom. Čopasta mulgara je velika približno dvajset centimetrov, tehta okoli 150 gramov, prepoznamo pa jo po debelem, kosmatem repu. Za samice te vrste je značilnih tudi osem prsnih bradavic, medtem ko jih imajo druge podobne vrste zgolj šest.

V naravnem rezervatu Laikipia v Keniji pa se je pred objektiv britanskega fotografa postavil črni leopard. Kožuh teh leopardov je črne barve zaradi genske mutacije, ki vodi v prekomerno proizvajanje kožnega pigmenta melanina. Od blizu lahko prepoznavni leopardji vzorec opazimo v razlikah med odtenki črnine. Ta tip mutacije za nočne lovce ni problematičen in jim celo koristi. Zadnja fotografija črnega leoparda je bila posneta leta 1909.

Od leta 1500 je izumrlo že najmanj 77 vrst sesalcev, 140 vrst ptic in 34 vrst dvoživk. Veseli smo lahko, da včasih kakšno tudi po stotih letih ponovno odkrijemo.

Na novo je vrste iskala Urša.