V reviji Science poročajo, da so raziskovalke in raziskovalci pri patogeni kvasovki Candida auris odkrili in karakterizirali nov protein, s katerim se pritrjuje na podlago. V nasprotju z ostalimi vrstami kandid Candida auris za pritrditev na površine, denimo človeško kožo ali nežive inertne površine, izkoristi električni naboj.

Pritrditev ali adhezijo celic gliv in bakterij na površine štejemo kot prvo fazo kolonizacije novega okolja. Pritrditev mikroorganizmom omogoči razmnoževanje in tvorjenje biofilmov. V primeru naselitve simbiontskih mikroorganizmov na površine telesa govorimo o mikrobiomu. Po drugi strani pa se v primeru naselitve patogenov soočamo z okužbo. Med večja tveganja za javno zdravje spadajo bolnišnične okužbe, izmed katerih so znane predvsem bakterijske, denimo s proti meticilínu odporno bakterijo Stafilokók aureus in Clostrídium difficile. 

Med porajajočimi se glivnimi patogeni izstopa leta 2009 odkrita kvasovka Candida auris, ki je odporna na več zdravil. Candida auris kolonizira kožo in sluznice sesalcev, površino medicinskih vsadkov in inertne površine, denimo bolnišnične površine in naprave. Okužba se lahko razširi v sistemsko in je pri ljudeh z več boleznimi življenjsko ogrožajoča.

Raziskovalna skupina iz ZDA in Gane je raziskovala mehanizme pritrjevanja kvasovke Candide auris na inertne površine. Mikroorganizmi se pritrjujejo s pomočjo proteinov, imenovanih adhezini, ki s površino tvorijo nespecifične hidrofobne interakcije. Vsak organizem ima arzenal več različnih adhezinov, ki so večinoma ohranjeni tudi med sorodnimi sevi. 

Raziskovalke in raziskovalce je zanimalo, ali Candida auris za kolonizacijo izkorišča enak arzenal dvanajstih adhezinov kot sorodne vrste kandid. V ta namen so ustvarili dvanajst mutant, izmed katerih je imela vsaka izbrisan genski zapis za posamezen adhezin. Z metodo pretočne citometrije so spremljali uspešnost pritrjevanja celic mutant na površino polistirénskih kroglic. Rezultati so pokazali, da je bilo pritrjevanje kvasovk v manjši meri okrnjeno samo pri eni od dvanajstih mutant. Poznani adhezini tako niso odločilni za njeno pritrjevanje. 

Da bi raziskali, kaj točno sploh omogoča pritrjevanje preučevanega patogena, so raziskovalke in raziskovalci s pomočjo genomske knjižnice preverili pritrjevalne lastnosti 2560 mutant. Med njimi so odkrili dve, ki sta imeli večje defekte v pritrjevanju celic. Pri obeh so odkrili deregulacijo izražanja še nekarakteriziranega gena. Njegovo vlogo pri adheziji celic so preverili na divjem tipu, torej nemutiranem sevu Candide auris, ki so mu izbrisali dotični genski zapis. Defekt v pritrjevanju kvasovk je dokazal, da gre za odkritje novega adhezina. 

Raziskovalno skupino je nadalje zanimalo, ali se tudi novoodkriti adhezin na površje pritrdi preko  hidrofobnih interakcij, kot ostali kandidni adhezini. Kvasovke so izpostavili hidrofilno obdelani površini, na katero so se celice pritrdile – kar se v primeru hidrofobnih interakcij ne bi zgodilo. Raziskovalke in raziskovalci so nato pregledali zgradbo adhezina in odkrili, da na aminskem koncu vsebuje aminokislini arginin in lizin, ki sta bogati s pozitivno nabitimi kationskimi ostanki. Vse kaže, da adhezin izkorišča pozitivni naboj, da celico pritrdi na negativno nabite površine. Slednje je dokazal tudi preizkus v kationsko nasičenem mediju, ki je izničil negativni naboj površja in na ta način onemogočil pritrditev Candide auris.

Raziskovalna skupina je poskus pritrditve ponovila tudi na mišjem modelu in kožnem tkivu. Novoodkriti adhezin se je izkazal za ključnega tudi pri pritrditvi na biotske površine, torej površino živih tkiv. Bioloških interakcij s tkivi niso natančenje raziskali, je pa uspešnejša kolonizacija pomenila učinkovitejšo virulenco patogena. 

Patogenom se izogiba Teja.

Vir slike: WIkimedia commons