Pester ekosistem žuželkam nudi različna habitatna okolja in vire hrane. V primeru povišanih temperatur v okolju imajo žuželke na voljo hladnejša zavetja, v katerih se izognejo  vročini; eden izmed mikrohabitatov v gozdu je na primer opad – odpadlo listje, iglice in druga deloma razkrojena organska snov. Znanstveno skupino je zanimalo, kako različni mikrohabitati, v tem primeru drevesni opadi, vplivajo na odziv žuželk pri vročinskem stresu. Izsledke študije so objavili v Global Change Biology. 

Raziskovalke in raziskovalci so poskuse izvajali v treh zaprtih komorah, ki so predstavljale vsaka svoj ekosistem. V komorah so nadzorovali svetlobo in vlažnost, razlikovale pa so se v sestavi tal. Prva je bila kontrolna komora s tlemi brez opada, v preostalih dveh komorah so bila tla prekrita z opadi štirih drevesnih vrst – ti so bili ali enakomerno premešani in razporejeni po tleh ali pa ločeni na štiri kvadrante. V teh  okoljih je živelo šest različnih vrst žuželk, med drugim usnjati krešič, rdeči škratec in poljski čriček. Raziskovalke in raziskovalci so aktivnostim skoraj petstotih žuželk sledili s pomočjo radijskih valov, žuželke so na hrbtih nosile sprejemnike, v komorah pa so bili nameščeni oddajniki valov.

V obdobju treh mesecev je znanstvena ekipa žuželke izpostavila krajšim obdobjem vročinskega stresa, takrat je temperatura v komorah narasla na 38,7 stopinje Celzija. Žuželke, ki so bivale v mešanem opadu, so bile v vročinskih valovih manj aktivne, kar so raziskovalke pripisale ugodnim mikrohabitatnim pogojem – mešani opad je žuželkam nudil tako ustrezno zaščito pred vročino kot tudi različne vire hrane. Obdobje povišane temperature so žuželke kratkoročno ublažile z znižanjem telesne aktivnosti. 

Obratno je veljalo za žuželke, ki so živele v komorah z ločenimi opadi. Te so se kljub povišani temperaturi več gibale. Znanstvenice in znanstveniki sklepajo, da so nekateri tipi opadov nudili žuželkam boljše zatočišče pred vročino, saj so se tam ustvarili primernejši mikroklimatski pogoji, drugi pa boljši vir hrane zaradi hitrejšega razkrojevanja organske snovi. Žuželke so se med različnimi mikrohabitati premikale, da bi zadostile svojim energetskim potrebam, kar je hkrati zvišalo njihovo energetsko porabo. V primeru daljšega vztrajanja povišanih temperatur bi to povišalo možnosti za pregrevanje organizma. 

S poskusom je raziskovalna skupina pokazala, da ima raznolikost habitata pomembno vlogo pri odzivanju kopenskih nevretenčarjev na vročinski stres. V nadaljevanju predlagajo, da se strategije prilagajanja na vročino opazuje dolgoročno in hkrati pri raznolikih skupinah talnih žuželk. Prav tako pa bi bilo smiselno v nadzorovanih pogojih opazovati še dejavnike, kot sta suša in fragmentiranost habitata. 

Po odpadnem listju je brskala Klara.

Naslovna slika: Phillip Haling, Leaf litter in the Forest of Dean