Teden začenjamo z novico o orientaciji mravelj. V znanstveni reviji Current Biology so objavili raziskavo o tem, kako mravlje usmerjajo svoje premikanje, ko za seboj vlečejo težak predmet ali večji kos hrane. Pot od mravljišča do lokacije prehranjevanja prepoznajo na podlagi vidnih znakov iz okolja. V raziskavi so si postavili vprašanje, ali lahko morda mravlje za svojo navigacijo uporabljajo vizualni spomin tudi, ko hodijo vzvratno.

Opazovali so vedenje vrste puščavskih mravelj v njihovem naravnem okolju v Sevilli v Španiji. Okoli aktivnega mravljišča so nastavili večje kose hrane in jasno omejili poti, po katerih so mravlje lahko hodile. Pri svoji orientaciji med hojo nazaj so mravlje uporabile vizualne znake iz okolice in nebesni kompas. Nebesni kompas imajo puščavske mravlje v svojem zaznavnem organu in lahko zaznajo smeri neba na podlagi polarizirane svetlobe.

Poleg usmerjanja poti ob vzvratni hoji pa so raziskovalci in raziskovalke pokazali tudi, da smer premikanja ni odvisna od smeri telesnih osi mravlje. Zdi se, da mravlje svoje okolice ne zaznavajo na podlagi razdalje med svojim telesom in okolico, pač pa kot celovito sliko okolja. Egocentrični pogled, ki ga zaznavajo z očmi, v možganih prevedejo v širši referenčni zemljevid prostora, v katerem se gibljejo. Na podlagi te informacije uravnavajo svoje telesne osi in vzvratno premikanje.

Pri vzvratni hoji mravlje gre torej za sintezo dveh procesov. Prvi je, da mravlja predmet odloži in pogleda, kako izgleda pravilna pot nekaj korakov naprej. Svojo pot usmerja na podlagi vizualnega spomina iz okolice. Nato sledi drugi proces, v okviru katerega na podlagi nebesnega kompasa vzvratno odide po predhodno zastavljeni poti. Obe strategiji navigacije se združujeta in prepletata, skupaj pa mravlji omogočata, da najde svoje mravljišče tudi, če hodi ritensko.

Ritensko je v ponedeljek vstopila Urša.